Nikoli nisem bil in nikoli ne bom le »načeloma« pravnik …

In tako sem bil nedavno tega zaradi skoraj sedem let stare predstavitve dveh zame osebno precej pomembnih odločitev Sodišča Evropske unije (SEU)[1] predmet razmeroma vehementnih kritičnih opazk spoštovanega stanovskega kolega,[2] in sicer predvsem zaradi (meni) precej pomenljivega razloga: izsledki mojega prvotnega prispevka, predvsem pa moja »predrzna« teza, kar zadeva primerljiv primer v domači pravosodni ureditvi, so se namreč v slovenski področni sodni praksi preveč »prijeli«. In kar je ob celotni problematiki morda celo najhuje, to tezo je potem po mnenju kolega »docela nekritično« ponotranjila celo druga stopnja odločanja, tj. pristojna višja sodišča pri svojem odločanju o tovrstnih primerih.[3]

Skratka, ob predstavitvi dveh hrvaških primerov s področja izvršbe na podlagi verodostojne listine, o katerih je skoraj sočasno razsodilo SEU, in to celo v isti zasedbi, sem si drznil še prišepniti, da Centralni oddelek za verodostojno listino (CoVL) kot organizacijska enota ljubljanskega okrajnega sodišča po mojem mnenju glede na svoj (a priori) način odločanja v prvi (tj. dovolitveni) fazi odločanja ni »sodišče« v smislu prava EU, s tem pa tudi ne more biti podlaga za izdajo evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov po Uredbi 805/2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov. Ta predpostavka je bila postavljena – če dokaj poenostavim – na podlagi nespornega dejstva, da so na Hrvaškem notarji vsaj donedavna opravljali funkcijo (prve faze) odločanja CoVL (tj. faze dovolitve izvršbe oziroma in effectum izdaje plačilnega naloga) na skoraj enak način kot slednji, medtem ko ugovor zoper tak sklep na Hrvaškem rešujejo redna sodišča, pri nas pa kar CoVL sam oziroma tam razporejeni sodniki. In ker je na rodnem Gorenjskem pregovorno najiskrenejši izraz ljubezni predvsem trda pal'ca, sem z dokajšnjim zanimanjem prebral prispevek cenjenega kolega. Ki me nikakor ni razočaral.

Če pustimo ob strani dejstvo, da je bila za spodbijanje moje teze, ki je bila postavljena v okviru dobrih 14.000 znakov (s pripadajočimi opombami), zdaj potrebna pravcata priloga k Pravni praksi, ki z vštetimi obrobnimi noticami presega njegov trikratnik, cenjeni kolega v prispevku dokaj sistematično razvije svojo tezo, s katero se bržkone moram strinjati. Nekako se mi res lahko očita, da resnično nisem neka eminenca, kar zadeva poglobljeno poznavanje vseh upoštevnih postulatov evropskega civilnega procesnega prava (CPP), kar cenjeni kolega v svojem prispevku (še prerad) izrecno poudari, in to večkrat, čeprav se ob tem mestoma skorajda sramežljivo priduša, da to področje resda ni eno za razumevanje najbolj jasnih, sploh pa ne enostavno umljivih pravnih (pod)panog.

Drži morda tudi ugotovitev, da se pri svojem argumentiranju resda nisem najprej zatekel v varen pristan oziroma toplo zavetje nekaterih temeljnih del področne pravne literature v Sloveniji[4] ter da pred sedmimi leti, ko sem imel »za pasom« pol manj prispevkov, kot jih imam zdaj, morda res nisem vseh zaključkov pretresel trikrat, ampak sem se zadovoljil samo z dvakratnim preizkusom. Sprejmem. Drži. Sprejmem tudi dejstvo, da je spoštovani kolega v zadevnem prispevku izbral metodo neposredne konfrontacije z menoj oziroma mojimi izsledki, medtem ko pa je svoje nestrinjanje z drugim, recimo bolj priznanim kolegom raje relegiral samo na raven opazke v eni od številčnih opomb svoje priloge.[5] Saj, kot se je namreč nekoč v moji navzočnosti nekdo od znancev pridušal na moj račun: »Če si rad na soncu, se ne pritožuj, če te včasih opeče.«

Vseeno pa, čemu celih sedem let za podajanje argumenta a contrario, če naj bi bila zadeva res tako jasna, s tem pa moja napačna ocena toliko bolj eklatantna? In to na pravnem področju, ki je spričo odločanja SEU v tolikšni meri na pregovornem prepihu, kot to nesporno velja za področje evropskega CPP? Kot sem že večkrat zapisal in bom zdaj ponovno, moj namen pri pisanju predstavitev sodb SEU je predvsem v tem, da se njegov ratio decidendi, ki iz njih izhaja in ki naj bi imel veljavo erga omnes po celotni EU, venomer čim bolj približa vsakemu pravnemu praktiku v Sloveniji. In pri tem mi postavljanje »(pre)drznih« zaključkov nikakor ni nekaj tujega, če se mi to seveda zdi glede na vse upoštevne okoliščine upravičeno. Ne glede na določena naziranja v okviru pozitivistične teorije prava je bistvo pravnika seveda v tem, da razmišlja, ne pa da slepo reproducira, po možnosti še s čim bolj varne distance. Navsezadnje, kaj bolj poganja razvoj prava skozi prakso kot prav izmenjava kritičnih mnenj, sploh seveda, kar zadeva razlago tako pomembnih odločitev področno najvišjega evropskega sodišča, kar je že zaradi njihove inherentne narave[6] in dejstva, da imajo te sodbe naravo vmesne, tj. nedokončne presoje, še toliko bolj pomembno, če ne celo ključnega pomena. A bržkone je resda bolje prejeti (precej) pozen demanti kot pa trpeti večno tišino indiferentnega malodušja, mar ne?

A ko je v omenjenem prispevku cenjenega kolega na vrsti zanj in zame ključno vprašanje, ki je bilo tudi predmet mojega (zanj spornega) prispevka iz leta 2017, in sicer, ali se lahko tudi sklep CoVL, s katerim slednji dopusti izvršbo na podlagi verodostojne listine, potrdi kot evropski izvršilni naslov (nespornega zahtevka), ta nanj odgovori s salvatoričnim: »Načeloma da.« Res je, da že iz podnaslova prispevka cenjenega kolega izhaja, da je bilo s tem bržkone smiselno mišljeno: »le pod določenimi pogoji«, pa vendar, kdor drugim očita še tako neznatne vsebinske nedoslednosti pri podajanju argumentov, naj tudi sam zadosti strogosti standardov, ki jih sem postavlja. In najmanj, kar utemeljeno pričakujem od kolegov, ki se z menoj ne strinjajo, je, da se jim pri njihovem argumentiranju a contrario mojim stališčem nikoli ne zatrese pregovorna roka. Če se z menoj ne strinjate, pojdite »do konca«. Sunite me z obema kolenoma. Zastavite svoje ime, kot ga sam venomer zastavljam, ko podajam in zagovarjam svoja stališča. Pravnik namreč ne sme biti strahopetec.

Da, res je in drži, nikoli nisem bil privrženec mehkega diskurza glede vprašanj, ki so bila zame jasna, sploh seveda, če izhajajo iz prakse. In to morda marsikoga (z)moti, sploh seveda, če s tem kdaj dregnem tudi na kako področje, ki si ga kdo lasti kot svoj primat. A ni nujno, da je tisto, kar koga zbode, tam iz čiste zlobe. Pravo ni matematika, tvorijo ga argumenti in iz njih izvedeni sklepi. In nikoli nisem in tudi nikoli ne bom privolil v paradigmo treh pravnikov s sedmimi mnenji, in to še zlasti, če so potem vsa po vrsti podana s pristavkom »načeloma«.

»Načeloma« se odgovarja kvečjemu nepravnikom, ko ti iz nevednosti postavijo (pre)splošno vprašanje, da se jih s tem opomni, da je za splošnim pravilom lahko tudi še cela vrsta izjem. In redko drugače. Sklepanje iz čim bolj varne razdalje, kjer se je venomer treba še dodatno »skriti« za mnenji vsaj še treh kolegov, po potrebi še z izdatno uporabo že v samem naslovu pričujočega prispevka omenjene varovalke, mi je bilo in mi je še vedno izjemno tuje.

Pa četudi za ceno občasnega očitka, da sem zgolj neki pravni fičfirič, ki je znan predvsem po tem, da postavlja predrzne teze.

In ko smo ravno (spet) pri tem: izredno težko je z resnim izrazom na obrazu in s popolno gotovostjo zatrjevati, da se lahko sklep o dovolitvi izvršbe na podlagi verodostojne listine, ki je bil izdan v prvi, tj. nekontradiktorni fazi pripadajočega postopka, v luči tako Uredbe 805/2004 kot tudi (vsaj še nekaterih) temeljnih kavtel člena 47 Listine o temeljnih pravicah v EU vseeno šteje za »nesporni zahtevek« in s tem za podlago za čezmejno izvršbo, če je za vložitev (obrazloženega) ugovora zoper tak sklep še vedno predpisanih pičlih osem dni.[7]

Gre za vprašanje, ki se mu je SEU pri presoji razmeroma nedavne zadeve C-7/21, LKW WALTER, z dne 7. 7. 2022, še lahko, čeprav res s skrajnim prizadevanjem, ognilo v najširši še možni meri, v prihodnosti pa morda ne bo več tako.

Če se seveda še vedno štejemo za izvozno (tj. čezmejno) naravnano gospodarstvo …

***

Ob koncu pa še dva utrinka iz preteklosti, ki ponovno izpričujeta, da zna biti tek zgodovine ne glede na trenutno podane (posebne) okoliščine prepogosto še kako cikličen. In tako je bilo v Narodnem dnevniku pred točno 100 leti mogoče prebrati:[8]

K sedanji krizi političnega strankarstva

Splošna ozlovoljenost je znak naših dni. Na vsej socialni lestvici ni ljudskega sloja, ki bi ne bil prepričan, da se mu godi grda krivica, in naj povprašamo za razloge kogarkoli, vsak toži nad politiko, nad političnimi strankami in posebej še nad parlamentom. Ta tarnanja izzvene venomer v isto temeljno mnenje, da so današnje stranke in vlade nezmožne vršiti naravne svoje dolžnosti, dajati novim socijalnim in gospodarskim težnjam adekvantne pravne oblike ter upravljati državo po časovnemu razvoju primernih načelih. […]

Na pridobitno-tehnični platformi nastajajo polagoma nove politične organizačne tvorbe, ki izvabljajo prejšnjim strankam njihovo pripadništvo ter jih tako številčno oslabljajo. Te stare stranke se vzdržujejo vidoma le še bolj s tehničnimi pripomočki, vendar pa so zapadle nekatere že tako izraziti biologični slabosti, da je njih likvidacija vprašanje najbližjega časa. One se ponašajo sicer še z vrlo rutinirano strankarsko birokracijo, tudi držijo s pomočjo nekdaj od njih odvisnega, a sedaj vplivnega državnega uradništva še precejšnjo politično moč v svojih rokah, toda v tej meri, kakor kopni njih socijalna podlaga, preminjajo tudi ostanki njihova vitalnosti. […]

V socialdemokratski Zarji pa je bil pred 110 leti ta prispevek:[9]

Pevsko društvo Svoboda v Idriji nas prosi za objavo naslednjih vrstic:

V zadnjem času so se ustanovila politična društva z imenom »Svoboda«. Pevsko društvo »Svoboda« v Idriji, ki obstoja že dlje časa, pa je popolnoma nepolitično in zasleduje le kulturne cilje. Da bi ga ne zamenjavali s političnim društvom enakega imena, je na svojem zadnjem občnem zboru sklenilo izpremeniti ime in se sedaj imenuje »Pevsko društvo Idrija«, kar naj blagovolijo vzeti na znanje slavno občinstvo kakor tudi bratska društva.

— K temu pripominjamo, da »Svoboda«, ki jo ustanavlja socialno demokratična stranka na Kranjskem, ni politično društvo, temveč – izobraževalno. (Uredništvo »Zarje«).

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.