Precej dolgo časa sem tuhtal, s katero tematiko naj se podam v boj za čim več klikov bralcev pod tole mojo uvodno kolumno. Čeprav mi je težko očitati, da sem popolnoma nevešč pisnega izražanja tudi o najzahtevnejših temah našega družbenega vsakdana, mi vseeno pisanje razmeroma krajših razmišljanj o vsakdanjiku ni nekaj, kar bi lahko kakorkoli označil za docela »domače«. A le če počneš tudi tisto, česar te je »prekleto« strah, ti je to v pomoč, da dejansko napreduješ in se še vedno razvijaš v nečem, kar je tvoj poklic, kar je vsaj včasih tudi tvoje resnično poslanstvo. Konec koncev je prav pravniški poklic v svojem inherentnem bistvu namenjen predvsem temu, da se vedno znova (na)učiš nekaj novega. Vsaj moral bi biti. Zato naj bo občasen skok v neznano že sam po sebi popotnica vsakemu pogumnemu pravniku, zlasti, seveda, ko je govora o vse bolj prisotnih, predvsem pa venomer spreminjajočih se digitalnih izzivih.
Postati in biti pravnik pa sta po drugi strani lahko docela različni stvari. Kako dokončno osvojiš ta, popolnoma nov in dokaj specifičen način razmišljanja ter dojemanja vsakdana, je pot, ki jo vsak pravnik prehodi po svoje. Tudi sam začetek te poti je lahko za vsakogar od nas različen, pri meni osebno malenkost absurden, in to iz dveh precej preprostih, skorajda prozaičnih razlogov. Prvič, ne maram neposrednega pogleda na sveže brizgajočo kri, prav tako še vedno brez izdatne pomoči ne najdem predavalnice 115 na Aškerčevi 2.
Naj pojasnim. Po prehojeni gimnazijski poti sem se, kot malodane vsak dijak zaključnih letnikov, znašel v razmeroma znanem precepu: kam naprej. Glede na to, da ne v ožjem ne v širšem družinskem krogu nisem imel nekega vzornika, ki bi me s svojim modrim vodstvom usmerjal v eno od mogočih smeri nadaljnjega izobraževanja, sem se, priznam, sprva odločil slediti liniji najmanjšega odpora: bodisi študij medicine bodisi, ker me je to področje vedno mikalo, katere od številnih historičnih panog. Biti torej zdravnik ali učitelj.
In tako sem se v tednu odprtih vrat članic ljubljanske univerze najprej odpravil v prostore ene največjih predavalnic medicinske fakultete, kjer sem iz ust takratnega dekana vsaj tri četrt ure poslušal vse o tem, kako težak in zahteven študij to je, da traja najmanj šest let ter koliko izmed prijavljenih študentov ga skorajda zagotovo ne bo (uspešno) zaključilo. Kot neke vrste ilustracijo povedanega pa je svojo uvodno predstavitev zaključil še z nenapovedano projekcijo »tipičnega« kirurškega posega, točneje precej nazornim posnetkom poroda s carskim rezom. Ta se je pričel s sliko nabreklega trebuha porodnice, čemur se je v kadru kaj kmalu pridružila orokavičena kirurška roka, opremljena s skalpelom, ki je kaj kmalu opravila »svoje«. Sledila je fontana peneče krvi in iz nje – rojstvo otroka.1 Ni kaj, čudovit začetek dneva …
Posledično me tudi ne preseneča dejstvo, da sem uro pozneje ob iskanju prave predavalnice na Aškerčevi 2, kjer mi hiperaktivni usmerjevalci resda niso bili v preveliko pomoč, v labirintu te sicer mogočne, a še vedno kvečjemu pogojno funkcionalne stavbe večkrat zataval v popolnoma napačne prostore, tako da sem na koncu nad celotnim podvigom raje obupal. Še en (z)dolgočasen zgodovinar več zagotovo ni nekaj, kar bi moderni svet res nujno potreboval, in to še posebej, če se upošteva dejstvo, da tudi vse preveč družbenih odločevalcev še vedno nauke preteklosti precej uspešno ignorira, pripadajoče napake, ki se bi jim na podlagi tega zavedanja dalo zlahka izogniti, pa raje precej vestno ponavlja. Moje takratno razmišljanje, seveda, čeprav se z njegovim drugim delom žal še vedno precej globoko strinjam.
In tako sem se raje odpravil še na pot proti bližnjemu Kongresnemu trgu v nekdanji deželni dvorec, kjer je takrat še imela svoj sedež pravna fakulteta. Težko je sedaj opredmetiti, kaj me je takrat pri predstavitvi pravnega študija tako pritegnilo, da sem se mu potem želel prepustiti, pa čeprav o pravu do tedaj (zavestno) nisem vedel praktično nič. Morda je to mojo odločitev zakrivila kaka od krilatic, katerih je bila dokaj polna predstavitev takratnega dekana fakultete, npr. o tem, da je pravo v svojem bistvu umetnost dobrega, predvsem pa seveda pravičnega. Kaj naj rečem, v takratnem času sem bil dokajšen idealist, nekateri bi me celo obdolžili, da sem bil svojčas celo – romantik.
Skratka, že sam študij prava je bil zame moj prvi, razmeroma trnov pohod v neznano. Bralca v nadaljevanju ne bom dolgočasil s peripetijami samega študija, ki je, priznam, terjal več let, kot je bilo to nujno potrebno, a me na koncu, navkljub nazivu »univ. dipl. prav.« nikakor ni ustvaril kot pravnika. Diploma in pozneje opravljeni pravniški državni izpit sta mi namreč dala zgolj orodji za mojo izbrano pravniško obrt in nič drugega. Pravnik in vero sensu pa sem postal, kar se mene tiče, mnogo pozneje, z delom, predvsem pa s pisanjem. Veliko pisanja in še več – argumentacije.
Biti pravnik namreč pomeni stremeti k temu, da si na podlagi poglobljenega predznanja čim bolj kvalitativno singularen v svojem razmišljanju o nekem konkretnem ali abstraktnem vprašanju, ki ga narekuje vsakdanjik, ter kar se da pogumen pri zagovarjanju svojih izsledkov in prepričanj. Hkrati pa mora biti vsak pravnik vedno pripravljen poslušati – in slišati – nasprotne argumente ter v primeru, da se to izkaže za bolj utemeljeno, tudi spremeniti temeljne predpostavke svojega razmišljanja, morda včasih celo svojih prepričanj. Kar je bilo seveda pogosto prekleto težko opravilo že v času, ko je bilo pravo povečini analogno, kaj šele sedaj, ko je vse bolj izpostavljeno vsem izzivom digitalne dobe.
Vseeno pa menim, da ne glede na strahove, ki jih je nedavno tudi v naših stanovskih vrstah povzročil pojav raznoraznih oblik umetne pravne asistence, analognega pravnika ta orodja nikoli ne bodo mogla nadomestiti, kaj šele docela izriniti. Nobena naprava, če še tako dobro simulira kognitivni odziv, namreč ne more nadomestiti, recimo, osebnega stika s pogodbeno stranko, ki je pogosto neobhodnega pomena tako za vsakršno sklenitev pravnega posla kot za njegovo izvajanje.
Nadalje, pravo ni matematika, zakoni pa še toliko manj. In če kolikor toliko drži podatek, da imamo v Sloveniji okoli 750 zakonov ter več kot 20.000 podzakonskih predpisov,2 čemur velja poleg bolj, praviloma pa žal precej manj domišljene »interventne« zakonodaje pridati tudi »pravilno« razumevanje celotnega korpusa acquis communautaire, kot nam ga bolj ko ne po lastni krivdi narekuje Unija ter interpretira pripadajoče sodišče s sedežem v Luksemburgu, se nam pravnikom že iz tega razloga ni bati, da bo naš poklic kadarkoli postal obsoleten. Bolj zahteven seveda, nikoli pa docela preživet. Če bomo seveda kolikor toliko šli v korak s časom.
Vloge dobrega (analognega) pravnika še tako dobro digitalno orodje ne bo moglo nadomestiti na posameznih ožjih pravnih področjih, ki že zaradi svoje narave in posebnosti terjajo specifičen pravni pristop. Enako seveda velja tudi glede vprašanj, ki jih je proliferacija digitalnih rešitev pravzaprav sama odprla, npr. poglobljena skrb glede zbiranja, shranjevanja in obdelave osebnih podatkov kot tudi varstva zasebnosti na splošno.
Skratka, dela za (dobre) analogne pravnike bo v prihodnosti še vedno veliko. Strah pred novim še vedno obstaja. A ta strah pred digitalnim, kot to biološko gledano velja pravzaprav za vsakršno bojazen, je lahko tudi – prekleto dober motivator. Naj bo predvsem to …
***
Drugič obljubljam krajše, predvsem bolj lahkotno branje, morda v obliki opazk k resničnemu sodnemu primeru, ko se je precej bizarno (a stvarno) vprašanje, ali se lahko maček, ki je padel v pivski kotel in tam »bridki konec storil«, še vedno šteje za (še) dovoljeno primes k pivu ali ne, (še) leta 1893 zavihtelo celo do najvišje sodne inštance v takratnem Nemškem cesarstvu. Skratka, zgodba o tem, do kam dejansko seže izvorno še bavarska postava o čistosti piva (nem. Reinheitsgebot) iz leta 1516, ki je dejansko bila neposreden del nemškega prava vse do leta 1987.
Prav na koncu pa še kratek odmev še vedno nepresežene preteklosti, tokrat v obliki notice iz ljubljanskega (po usmeritvi prvega slovenskega socialnodemokratskega) dnevnika Zarja z dne 17. januarja 1912:3
»Stavka sodnikov v Srbiji. Orožje delavstva v boju za boljše življenje so si osvojili tudi — srbski sodniki. Pred kratkim so imeli zborovanje, na katerem so sklenili, da odlože svoja mesta, če jim vlada ne zboljša plač.«
1 Takrat sem bil malodane presunjen, kako je lahko tehnika rojevanja, ki se izvaja vsaj vse od rimskih časov, še vedno tako krvav »posel«. Šele v poznejših letih sem se pustil poučiti, da je bil carski rez v preteklosti poseg ultissima ratio, tj. ko poroda nikakor ni bilo mogoče izvesti na nikakršen drug način, hkrati pa je grozila smrt porodnice in s tem tudi samega plodu. Prav tako se je praviloma vedno končal s smrtjo (vsaj) porodnice, mehanizem enega od kirurških instrumentov, ki je bil ob koncu 19. stoletja, tj. v času, ko umrljivost porodnice pri tovrstnih posegih več ni bila praktično gotovo dejstvo, izumljen prav za olajšanje izvedbe tega posega, je pozneje (nekolikanj presenetljivo) postal celo predhodnik sedanje – motorne žage.
2 Glej Kodrič, S.: »Zakonodajni vandalizem, zakonodajna slaboumnost, zakonodajni optimizem ...«, Pravna praksa, št. 1-2, 2024, str. 3.
3 Vir: <dlib.si>.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
