V eni od začetnih kolumn sem že omenila pismo bralca po objavi serije člankov o mednarodnem kazenskem pravu v slovenski pravni reviji, češ da obstaja v Sloveniji dosti več pomembnejših tem, s katerimi se je treba raziskovalno ukvarjati. Res se včasih v Sloveniji zdi, da je mednarodno kazensko pravo neka eksotika in visokoleteča teorija, za katero vsi upamo, da znanja o njem nikoli ne bomo potrebovali. Mednarodna hudodelstva so namreč sama po sebi najhujša kazniva dejanja, ne le z individualnega vidika, ampak tudi z vidika družbe oziroma sistema, v katerem so izvršena, tudi glede posledic. Statistično gledano mednarodna hudodelstva res niso najpogostejša kazniva dejanja v (sodni) praksi. Zagotovo je mala tatvina pogostejša. Česar se gre vsekakor veseliti. Ampak kot pri vsakem eksotičnem pojavu odpade rutinsko delo in je potrebnega zelo veliko znanja ter iznajdljivosti.
Na diplomatski, politični ter zakonodajni ravni je Slovenija zelo aktivna. Naj omenim zgolj Konvencijo o mednarodnem sodelovanju pri preiskavah in pregonu genocida, hudodelstev zoper človečnost, vojnih hudodelstev in drugih mednarodnih hudodelstev, ki je bila ob močnih prizadevanjih (tudi) Slovenije podpisana lanskega maja na konvenciji MLA v Sloveniji. Slovenija je konvencijo na valentinovo letos tudi podpisala, ne pa tudi še ratificirala. Je pa ratificirala Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in tudi vse njegove spremembe. Sprejela je tudi Zakon o sodelovanju med Republiko Slovenijo in Mednarodnim kazenskim sodiščem (ZSMKS). Od letos imamo na tem sodišču prvič tudi sodnico – Beti Hohler. To so samo nekateri kazalniki prizadevanj slovenske države na tem področju.
Sploh (a ne izključno)[1] glede na dogodke v svetu in glede na vojaške misije slovenske vojske v tujini menim, da mednarodnega kazenskega prava ne bi smeli zanemarjati tudi na drugih ravneh. Če so bila devetdeseta leta 20. stoletja čas razcveta ad hoc in hibridnih sodišč, so po ustanovitvi Mednarodnega kazenskega sodišča močne aktivnosti pri oblikovanju različnih podpornih mehanizmov oziroma platform za učinkovito sodelovanje držav na tem področju (ob hkratni komplementarni pristojnosti Mednarodnega kazenskega sodišča). Države imajo namreč po Rimskem statutu še vedno primarno pristojnost pri pregonu mednarodnih hudodelstev.
Evropska unija podpira tak pristop, tj. primarno pristojnost držav članic z učinkovitim medsebojnim sodelovanjem in komplementarno pristojnost Mednarodnega kazenskega sodišča. V ta namen so na voljo vsi instituti evropskega prava za medsebojno sodelovanje držav članic na področju kazenskega prava (na primer skupne preiskovalne skupine, evropski preiskovalni nalog, evropski nalog za prijetje in predajo). Posebej za namene učinkovitega pregona mednarodnih hudodelstev je bila že leta 2002 ustanovljena Evropska mreža za preiskovanje in pregon genocida, hudodelstev zoper človečnost in vojnih hudodelstev (Genocide network), vodja njenega sekretariata pa je Matevž Pezdirc. Mreža združuje nacionalne kontaktne točke iz držav članic, ki jih sestavljajo specializirani in dodeljeni tožilci, preiskovalci in uradniki. Ti zagotavljajo operativno podporo kolegom na nacionalni ravni in ravni Evropske unije v obliki pravosodnega sodelovanja, na evropski ravni pa zagotavljajo izmenjavo operativnih informacij ter izkušenj in najboljših praks strokovnjakov na srečanjih dvakrat letno. Slovenska nacionalna kontaktna točka je okrožni državni tožilec s Specializiranega državnega tožilstva.
Omeniti velja tudi Europol in njegov projekt AP CIC, ki je namenjen analitični podpori organov držav članic, tretjih držav in mednarodnih organizacij pri preprečevanju mednarodnih hudodelstev in boju proti njim, kot so genocid, hudodelstva zoper človečnost in vojna hudodelstva. Prav tako je treba omeniti CICED (Core International Crimes Evidence Database) in ICPA (International Centre for the Prosecution of the Crime of Aggression against Ukraine) znotraj Eurojusta. Tudi znotraj Evropske unije so torej močne in stalne aktivnosti na tem področju.
S tega vidika je znotraj držav (članic), tudi v Sloveniji, potrebno pridobivanje, obnavljanje in poglabljanje znanja s tega področja. In tega znanja že sedaj ni malo. Le zelo pogosto je razdrobljeno in fragmentirano znotraj posameznih sektorjev ter nepovezano. Pa ne le znotraj znanstveno-raziskovalnih institucij. Kot sem ponovno ugotovila ob najnovejšem izobraževanju, je ogromno znanja znotraj Slovenske vojske in Ministrstva za obrambo v splošnejšem smislu. Pa tudi o vojaškem (kazenskem) pravu. V tem sektorju je namreč relevanten presek mednarodnega humanitarnega in kazenskega prava, vojaškega (kazenskega) prava, upravnega, delovnega in še kakšne veje prava. Ogromno znanja je tudi znotraj tožilstva, posebej specializiranega, čeprav mednarodna hudodelstva neposredno niso v njegovi pristojnosti. Pa na sodiščih in pristojnih ministrstvih. In menim, da bi bilo treba to znanje na neki način povezati in dopolnjevati, saj ga vsak sistem logično obravnava z lastnega vidika in ločeno. Mednarodno kazensko pravo oziroma pravo mednarodnih hudodelstev namreč ne zadeva samo zunanje politike Republike Slovenije, ampak je relevantno tudi v notranji pravni ureditvi naše države.
[1] Imeli smo na primer tudi primere, ko je bil slovenski državljan obsojen za izvršitev mednarodnega hudodelstva v tujini. Glej /literatura/PP101D20121115V44PS27PE27N1.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
