Ko sem začela s svojimi prvimi poskusi pravnega pisanja v času, ko sem postala asistentka in mlada raziskovalka na katedri za kazensko pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani, sem naivno mislila, da bom v okviru svojega znanstvenoraziskovalnega dela lahko preučevala zgolj vprašanja, ki bodo meni zanimiva, oziroma da si bom sama določala, o čem, s katerega vidika, in najpomembneje, s katerega stališča bom pisala. Torej, katero stališče bom glede določenega vprašanja zavzela.
Če pomislim za nazaj, je bilo tisto prvo obdobje dejansko najbolj svobodno; imela sem namreč srečo, da sem prišla za mlado raziskovalko na področje, ki sem si ga res želela (kazensko pravo), znotraj tega mi je mentor dokaj svobodno dopuščal in omogočal, da sem se takrat znanstvenoraziskovalno ukvarjala z mednarodnim kazenskim pravom, ki v Sloveniji še vedno velja za eksotično in včasih tudi nebodigatreba področje. Slednje »dokazuje« tudi pismo, ki sva ga z mentorjem in soavtorjem po objavi serije člankov o mednarodnem kazenskem pravu v slovenski pravni reviji dobila od nekega bralca (z lažno identiteto!), češ da obstaja v Sloveniji dosti več pomembnejših tem in naj se raje ukvarjajva z njimi. Spoznanje: ni nujno, da to, kar zanima tebe, zanima tudi bralca.
Postopoma so zame relevantni in življenjskega pomena postali habilitacijski pogoji in skozi ta postopek mi je nadalje postalo jasno, da bom morala glede na omejitve vseh resursov (časa, energije itd.) sprejeti racionalno odločitev, o čem bom pisala. Predvsem glede tega, kje bom objavljala, kar seveda glede na ciljno bralstvo vpliva na vsebino članka. Z razočaranjem sem ugotovila, da so s tega vidika več vredni pregledi (bolje preleti) slovenske ureditve, ki jih objavi mednarodna ugledna založba, ki pa bi jih lahko spisal tudi študent (višjega letnika) prava, kot pa poglobljeni znanstveni prispevki o določenem vprašanju, ki jih objavi ugledna slovenska pravna revija z dolgoletno tradicijo. Takrat sem se že malce spraševala o smislu takšnega početja.
V nekem obdobju sem naletela tudi na vsiljevanje statistične metode v pravno znanost. Moji članki so bili preveč pravniški. Priznavam, da niso zabavni ali kratkočasni. Glede na temo mojega pisanja pa niti ne more biti presenetljivo, da so pravniški, če po SSKJ »pravniški« pomeni »nanašajoč se na pravnike«. Kar tukaj bode v oči, je prislov »preveč«, kar naj bi se nanašalo na odsotnost statistične metode. V tem trenutku se verjetno vsi pravniki nasmihamo, spominjajoč se reka iz časa študija, da smo šli študirat pravo, ker ne obvladamo matematike. Oziroma reka nekega profesorja: laž, večja laž, statistika. Vendar tudi če pustimo ta (včasih neresnična) dejstva ob strani, ni dvoma, da ima pravna znanost svoje ustaljene metode razlage pravnih pravil, za katere se vsi nesporno spomnimo, da smo jih spoznavali v prvem letniku pravne fakultete z učbenikom dr. Pavčnika. To so metode, lastne pravni znanosti. Statistična metoda jih ne more nadomestiti. Ne zanikam njene potencialne vrednosti. Lahko prinese drugačna, druga spoznanja o predmetu preučevanja, vendar ne more nadomestiti ustaljenih metod razlage in sama po sebi ne more pomeniti znanstvenosti nekega prispevka. Gre za dva različna namena in različni poti do njiju. V gimnaziji niti nisem bila slaba v matematiki, ampak če bi se želela poglobljeno ukvarjati z njo, ne bi študirala prava.
Psihološko pa so zanimive lastnosti trenutnega dela, ki ga opravljam, in pravnega pisanja v tem okviru. Zagotovo ima vsako delo svoje psihološke in socialne zakonitosti. Na primer nekdo, ki želi opravljati sodniško delo, mora biti sposoben sprejemati odločitve in jih argumentirati, hkrati pa mora biti pripravljen ter sposoben delati z ljudmi. Bistven in nujen psihološki predpogoj svetovalca na Ustavnem sodišču, ki drugače kot redni sodnik dela zlasti s spisi, pa je sposobnost sprijazniti se, da njegova predlagana rešitev zadeve mogoče ne bo ugledala luči sveta, in zlasti sposobnost pripraviti osnutek odločitve in poročila v smeri, ki je sam ne bi predlagal, oziroma v smeri, ki je včasih dejansko v nasprotju z njegovimi temeljnimi prepričanji. To je nujna in nesporna posledica dejstva, da svetovalci pripravljamo osnutke za sodnike, ki odločajo v zadevi, zato smo na to, logično, opozorjeni že na zaposlitvenem razgovoru. Postopoma sicer ugotoviš, da nobeno vprašanje ni črno-belo, ampak da je med tema skrajnostma ogromno nians sive barve, in da je na skoraj vsako vprašanje mogoče gledati z več (ne nemogočih) vidikov in najti za to tudi racionalne in bolj ali manj prepričljive argumente. Hkrati se s starostjo obrusiš in stališča niso več tako absolutna. Oziroma bolje rečeno: v vsaki kasnejši zadevi hitreje preideš skozi vse psihološke faze obravnave posamezne zadeve. Do tega lahko pride, ko sodnik poročevalec, senat ali večina plenuma ne sprejme pripravljenega osnutka odločitve. Po mojem mnenju pa se je težje sprijazniti, ko je moj prvi pravni občutek, da na zadevi »nekaj je«, da je sporna oziroma da imam opravka s kršitvijo določene človekove pravice in temeljne svoboščine, pa se skozi študij zadeve izkaže, da je zadeva vsebinsko res sporna, sprejetje pa ne bo mogoče iz formalnih razlogov; zaradi neizčrpanja očitkov, pomanjkanja trditvene podlage (glede na izpodbijano stališče sodišč) itd. Včasih zadevo »zafrkne« pritožnik sam, včasih pa njegov pooblaščenec, zagovornik v (kazenskem) postopku. Tipični problem nastane z materialnim neizčrpanjem pravnih sredstev zaradi menjave zagovornika. Vendar procesnih predpostavk ne morem ignorirati, ker zagotavljajo enakost vseh pritožnikov v enakih bistvenih okoliščinah, poleg tega, če stališč sodišč ni, Ustavno sodišče, ki presoja stališča sodišč, nima stališč za presojo. Včasih sicer šele s pisanjem osnutka spoznaš, ali se vsi pravni vidiki zadeve »poklopijo«, ali se argumenti zaključijo v logični krog in noben ugovor ne ostane odprt. Največkrat pisanje začetnega osnutka potrdi moje prvotno stališče, včasih pa nekje na poti vseeno ugotovim, da je bila pot napačna in da bo cilj pisanja drugje. To ne pomeni, da je bila prvotna pot zaman, očitno je bila nujna za odkritje primernejše smeri odločanja.
Po vsakodnevnih bolj formalnih načinih pisanja pravniških besedil je pisanje kolumn dosti bolj sproščeno in načeloma ne pozna tako strogih ovir v oblikovnem in vsebinskem smislu, razen seveda tistih z vidika varstva časti in dobrega imena, zasebnosti in tajnosti uradnih podatkov. Zlasti moram paziti na zasebnost mojih dragih, ki niso preveč navdušeni nad tem, da bi se pojavljali v mojih pisanjih. Še en dokaz več, da pravo ureja pravna razmerja med posamezniki in da vedno, ne glede na to, s čim se ukvarjamo, trčimo ob interese nekoga drugega, tudi pri pisanju pravnih besedil.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
