Ponovno, torej drugič v poletnem avgustu razmišljam o zdravstvu. Je res tako slabo kot mnogi z lahkoto trdijo? Ste bili kdaj v tujini, kjer tudi ni vse tako bleščeče, kot si morda mislite? Ne vem, zakaj, a mnogi otroci mojih prijateljic raje uporabljajo naše zdravstvene storitve kot tiste v prestolnici Evrope, kjer delajo in že leta tudi živijo. Zelo zanimivo. Če ste bili kdaj na naši urgenci, veste, da tam noč in dan vsi zaposleni izjemno, res izjemno garajo, čeprav prav hitro trdimo, da smo čakali nekaj ur, kot bi bilo to res preveč. Kaj pa, če bi morali za vse preiskave iskati napotnice in nato letati od klinike do klinike? Kaj, če bi vsakega 31. 12. dobili še finančni pregled porabe leta in celo našega življenja? Mnogi bi se šele tedaj zavedeli, kako bi bilo to težko plačati. Toliko bolj vsi hudo ali kronično bolni, pa brezposelni in tisti, ki od svoje minimalne plače plačujejo bore malo in takih ni prav malo. Kaj menite? Je pa seveda prav, da smo kritični, saj lahko prav konstruktivna kritika vodi k napredku.
Smo kot struna na kitari. Če smo pravilno uglašeni, igramo čudovito melodijo.
Rudi Kerševan
V zdravstvu srečujemo številne probleme, ki bi se jih lahko lotili veliko bolje. Tako mislimo vsi, ki nismo najbližje politiki in neposrednim odločevalcem. Sprašujemo se, kako smo lahko prav mi tako pametni, kopice ministrov in državnih sekretarjev pa ga še niso uspele spraviti v brezhiben tek. Kdo se torej in koga boji? Je to vzrok ali morda posledica?
Vse se začne kar pri nas; ljudeh in vsaj potencialnih pacientih.
Imamo namreč lahkomiselneže, ki dobesedno praznijo zdravstveno blagajno, a meni nič, tebi nič, dobivajo celo posnemovalce. Tudi korupcije se ne da kar tako otresti. Je očitno že preveč sofisticirana? Se je razrasla kot rakave metastaze in nam morda ni pomoči?
Kako ravnati z državno zdravstveno blagajno? Nekaj idej, povsem mojih, a ne tako nejasnih, je kar tu.
Kdor si na primer tako rad privošči visoko, res visoko adrenalinske športe, naj se sam vnaprej odlično zavaruje. Tu vidim dobro tržno nišo za zavarovalnice, ki jim ta hip država jemlje dopolnilno zavarovanje. Zakaj bi njihove posebne muhe plačevali kar vsi? Ko sem pred leti kot varuhinja človekovih pravic to omenila enemu od številnih ministrov za zdravje, je takoj pripomnil, da moramo vendar spodbujati šport pri ljudeh. Prosim? Kot da so vsi kar enako adrenalinski. Zakaj brezpogojno podpirati tudi hudo rizične? Svoboda odločitve velja, a zakaj brez vsakega doplačila? Naj si jih mirno privoščijo vsi, ki to želijo, a ob specialnem zavarovanju! Do kdaj bomo še brezplačno helikoptersko reševali dobesedne izzivalce usode v naših gorah, ko pa so cene za reševanje s helikopterjem naravnost astronomske? Ko rešuje predrzneža ali kar neodgovorneža, morda ne more po nekoga, ki ni prav nič kriv, da ga nujno potrebuje. Morda celo otrok. Mnogi tujci povedo, da vedo, da je pri nas veliko prostovoljcev, ki rešujejo »izgubljene« in poškodovane v naših gorah. Se kdo vpraša, kako se oni počutijo, ko vidijo, zakaj je do nesreče prišlo, če je na primer njen vzrok velika malomarnost, če ne kar …? Smo res tako bogati, da zmoremo v enem samem vikendu toliko helikopterskih voženj in dežurnega osebja, ki kdaj izpostavlja tudi svojo varnost?
Kaj pa težke prometne nezgode, z vsemi rehabilitacijami vred? Bi mnoge lahko preprečili? Zlasti tiste z zaužitim alkoholom. Kdor je tako nesrečo že (!) povzročil, naj v bodoče plačuje veliko več! Bi kaj zaleglo? Kaj pa tisti brez dohodkov ali na plečih sociale? A, avto pa imajo?
Seveda primanjkuje zdravnikov, nekaterih še posebej. Le zakaj določene specializacije niso tako zaželene? Razmišljam, zgolj to.
Za pomanjkanje pediatrov je najbrž krivo tudi to, da jih plačuje zgolj država (premalo) in skoraj ni zasebnikov, so le nekateri koncesionarji in tu morda ni prav sijajne karierne prihodnosti. Se morda motim? Res ne vem, a že leta jih povsod primanjkuje. Je morda z otroki tudi precej težje delati, saj zanje trepetajo starši, sami pa pogosto ne zmorejo povedati prav veliko? Ko predavam na specialističnem študiju iz pediatrije (enkrat na leto), sta v ekipi bodočih pediatrov morda dva moška predstavnika. Za moške res nezanimivo? Le kako je na kirurgiji? Najbrž prav obratno.
Zanimivo zame pa je bilo, da zobozdravniki takoj po diplomi ne potrebujejo specializacije. Torej delajo 5, 6 let prej kot drugi zdravniki. Posel pa še kako dobičkonosen, mar ne? Primanjkuje jih očitno zgolj v zdravstvenih domovih. Redki delajo na koncesijo in sprejeli smo, da jih kar plačujemo. Celo brez večjega odpora in kritike.
Manjkajo tudi ortodonti, a tu res ne vem, od kod toliko »krivih« zob in različnih anomalij? V mojih časih sploh nisem vedela, kaj je ortodont. Danes pa ga mora imeti skoraj vsak drugi otrok. Čakalne dobe porazne, samoplačniške storitve za marsikoga predrage.
Res ne vem, kdo je pravzaprav kriv za počasen, a popoln razpad javnega zobozdravstva. Kdo ima v starosti tisoče evrov za lepe in zdrave zobe? Stanejo lahko cel rabljen avto. Tudi sicer ti zobni kamen in doplačila za bele plombe v koncesijah in t. i. javnem zobozdravstvu poberejo do pol skromne penzije. Si to lahko privoščijo taki z minimalno? Nikakor. Vidimo jih kar brez zob.
Če je res toliko pljučnega raka zaradi kajenja, zakaj prodajalci tobaka poleg grdih napisov na škatlicah ne prispevajo še zajetnih vsot za pljučne klinike? Bi enako lahko veljalo za največje onesnaževalce okolja, v mislih imam predvsem razne sežigalnice, betonarne ipd.? Kar direktno za pljučne centre ali naš onkološki inštitut. Prav ta se neizmerno hitro polni z bolniki vseh vrst.
Pa bi se nabralo nekaj denarcev za obubožano zdravstvo. To bi marsikaj prihranilo tudi ob skrbnih nakupih, brez slehernih podkupnin. Korupcija v zdravstvu mora, res mora popolnoma izginiti. Enotna naročila prav vse opreme. Farmacevtske firme lahko denar namenijo kot donacije, da ne bomo nonstop zbirali zamaškov in prispevkov za nič krive otroke, ki usodno zbolijo. Prav žalostno je namreč poslušati mile prošnje za nesrečnega Urbana in Karolino ter gledati njune obupane in roteče starše. Si zamišljate, kako se počutijo? Lepo je sicer imeti dobrodelne dogodke in dati ljudem možnost pomagati konkretnim bolnikom, a v prvi vrsti je poklicana država, ki očitno še kar dopušča, da nekateri tudi v zdravstvu zaradi korupcije nenormalno bogatijo, in kot pravi dr. Brecelj, »plenijo« vse, kar se še da. Do kdaj še? Se jih res ne da ustaviti?
In kako je možno, da so take razlike v cenah, ki jih recimo fizioterapevtom plača državna zavarovalnica (menda 20 evrov za obisk, po pripovedih bolnikov), samoplačnik pa takoj odšteje recimo 80 evrov? Če so čisti zasebniki, je lahko cena tudi 100 evrov, če gre za koncesijo, pa mora biti ta vsaj približno enaka ali pa naj bo zanje točno določeno, koliko takih strank morajo, res morajo vsak mesec sprejeti. Sicer se jih hudo branijo ali pa preslabo »obdelajo«. Povsem tržno ravnanje, in kako jim lahko to sploh zameriš? Kaj pa lahko dobiš za 20 evrov? Enako v javnem zdravstvu; plačane morajo biti vse operacije, ki jih zdravniki v bolnišnicah lahko opravijo v osmih urah. Pravijo, da se itak vse težje operacije izvedejo v javnih bolnišnicah.
V prejšnji kolumni sem že zapisala, da vsi zgolj preračunavajo kot garmini v naših avtomobilih. Res je, tudi v zdravstvu.
Sprašujem se, kako je možno, da izgubimo veliko najbolj obetavnih zdravnikov, čeprav smo jih drago izšolali? Bi morali v javnem zdravstvu oddelati vsaj leta študija? Zakaj naravnost bežijo k zasebnikom ali v tujino? Je res denar zanje vse? So morda krivi tudi odnosi? Vsepovsod skregani? O otroški srčni kirurgiji že leta krožijo posebne zgodbe. Kaj je res in kaj ne, je sicer težko ugotoviti od daleč.
Motijo me že sprejemni pogoji za vpis na medicinsko fakulteto. Same petice in vsaj zlata matura, še bolje kar diamantna. Je res vse to tako lahko doseči, ko pa vemo, da imajo nekateri naši profesorji kup »posebnosti« in jo komu lahko prav pošteno zagodejo? Vsaj s kakšno štirico ali trojko. Pa so petice res tudi garant primernosti? Kaj pa psihološki testi oziroma pogovori s kandidati? Menda so včasih bili. Od kod garancija, da bodo zgolj težki odličnjaki naj zdravniki? Saj je lahko že prvi letnik huda selekcija, mar ne?
Ko razmišljam o plačah zdravnikov in sodnikov (za tožilce velja povsem enako), imam marsikaj dodati. Zdravniki prav zaradi prenizkih plač že leta grozijo s stavkami in jih, sicer ne na večjo škodo pacientov, tudi izpeljejo. Sodniki so o njih že razmišljali, a jih niso izvedli. Zanje bi bili mnogi celo veseli, če ne bi delali. Pa še kako! Zlasti tisti, ki jih čaka obsodba ali visoko plačilo.
Pa poglejmo študij in zaslužke obojih. Zdravniki imajo svoj redni študij 6 let, sodniki 5, specializacija je 5–6 let, pripravništvo za sodnike 2 leti, specialistični izpit in pravniški državni sta približno enako težka (zanju 6 mesecev res trdega študija). Za sodnike in tožilce še vsaj 3 leta obveznega strokovnega sodelavstva, pa smo pri 5 letih. Za togo in imenovanje ali izvolitev pa še velikanska sreča. Torej, zdravnik specialist lahko v idealnih pogojih postaneš pri svojih 30, 31 letih, okrajni sodnik ali tožilec (najnižji rang) pri 30 letih. Plače prvih so zagotovo višje in seveda možnost dodatnega dela, pri sodnikih in tožilcih popolna, res popolna prepoved. Torej nezdružljivost s pridobitno dejavnostjo. Tu ni s.p.-jev ali d.o.o.-jev, ki so zdravnikom povsem blizu. Sedaj se za sodnike in tožilce po letih silnega zaostajanja zadeve sicer rešujejo, »celo« z 10 % na nezdružljivost. A nič še ni dokončno. Prav nič.
Rekli boste morda: pa saj delo ni primerljivo. Preverite, kako težko je odločati o usodi številnih ljudi, in to dan za dnem. Zamislite si ne le fizični, pač pa tudi psihični napor. Po uspešnih operacijah so pacienti vsaj hvaležni, pa tudi zelo srečni, po sojenjih pa redkokdo. Še po poravnavah ne. Grozijo pa res obojim.
Nikoli seveda ne bo dosledne pravičnosti, a vsaj poštenost velja.
Poglejmo zgolj večne sezname 100 najbolje plačanih pri nas. Zgolj to! Gre seveda za javni sektor, o zasebnem, kjer sodnikov in tožilcev niti ni, seveda tudi podatkov za druge posameznike ne moreš najti.
Sodniki in tožilci svojega dela tudi ne morejo opravljati v tujini, doma pa so pred imenovanjem ali izvolitvijo izpostavljeni številnim političnim kritikam. Kasneje pa veliko njihovih sojenj tudi medijem in kar širši javnosti. Vsak ve, kako bi morali tožiti in soditi. Pri zdravnikih izvemo le za kakšno posebno smrt ali usodni zaplet, o katerih lahko spet odločajo prav tožilci in sodniki.
Kako prepletene so torej vse te usode!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
