Spominjam se časov, ko je bila beseda leta covid, morda tudi korona, a zagotovo bi lahko bila beseda desetletja zdravstvo oziroma kar dve: kriza zdravstva. Pa je res pri nas vse tako zelo slabo? Ni napredka, so res čakalne dobe (za vsa področja) tako zelo dolge, in to po krivdi samega zdravstva ali kar politike? In koga sploh postaviti za ministra? Zakaj so kar naenkrat iz vseh medijev izginile novice o čakajočih na osebnega zdravnika? Se je to uredilo ali ne in kaj je pokazala analiza? Obljubljali so jo tudi za obseg dela vseh v javnem zdravstvu. Ali res primanjkuje toliko zdravnikov in zlasti medicinskih sester, ko pa jih je izšolanih celo vse več, a niso ravno v javnem sektorju (le kje so?), res pa, da niti eni in drugi skupaj ne uspejo oskrbeti vseh ta hip bolnih? Prav teh je namreč vsak dan več in več. Nenehno spremljam številne sorodnike, znance, prijatelje, pa tudi medijske objave, in zdi se, da je na tem področju sicer veliko resnic, a tudi neresnic oziroma celo zavajanja. Stvari sem vzela pod čisto svoj drobnogled. Ni ga bilo težko sestaviti in v veselje mi ga bo predstaviti.
Zagotoviti je potrebno primerno zdravstveno oskrbo vsem, popolnega zdravja pa jim niti ministrstvo niti država kljub odličnim zdravnikom ne moreta jamčiti, kaj šele vrniti.
Anonimus
Če bi me pred mnogimi leti vprašali, ali poznam koga, ki je bil operiran na karpalnem kanalu, bi rekla, da sploh ne vem, kaj in kje je ta nesrečni kanal. Sedaj pa sem srečala kar nekaj oseb, ki so doživele tako operacijo, pa ne zgolj ene, pač pa na kar obeh rokah. Nobena od teh ni mlada, vse krepko čez sedemdeset let, že kar v osemdesetih in nekatere celo starejše. Pa pravijo, da EMŠO prinaša manj možnosti za vseh vrst zdravstvene posege. Res? Vse so imele še nekaj drugih operacij, tudi na očeh, celo hrbtenici in kolenih. Kako naj zdravstvena blagajna sploh prenese toliko hospitalizacij, pa še tone zdravil, ki jih jemlje ali vsaj na recept dobi ljudstvo vseh starosti, največ pa ravno starejša generacija? Ne poznam nikogar, ki je že srečal slavnega abrahama, pa ne jemlje ali še ni jemal prav nobenih medikamentov ali ni bil nikoli na bolniški, si česa zlomil ali vsaj ne posega po antidepresivih.
Ljudje hudo športajo do res pozne starosti in si na snegu, ledu in še kje dobesedno lomijo kosti. Operacijam sledijo vseh vrst mavci, pa fizioterapije, zdravilišča in skoraj dosmrtno jemanje zdravil. Je res treba starim »mladeničem in mladenkam« bordati ali vsaj v nedogled drzno alpsko smučati? Prav pomilujem sedemdesetletnike in predvsem precej starejše od njih, ki brzijo po belih strminah, celo v tujini, ker je doma menda premalo dolgih in ostrih prog (pravijo), potem pa so vsaj nekaj mesecev v mavcu, kjer obremenjujejo naše zdravstvo. Dala bi jim v razmislek: vsaj delno plačilo stroškov oziroma možnost dodatnega zavarovanja, ker je to njihovo bordanje, kot bi šli na vlak smrti. Brez večjega sramu bi namreč pri teh letih tekli na smučeh po belem snegu ali zgolj hodili po prelepih spluženih poteh. Nekateri to počno. Brez najmanjše izgube samozavesti in posledičnih antidepresivov. Jamčim. Bi ravnali enako, če bi morali pred takimi podvigi posebej in glede na starost poseči v lasten žep in se dodatno zavarovati? Kaj pravite?
Danes je odkritih vse več vrst raka, tudi zaradi res močne in odlične preventive, sledijo dolga in draga zdravljenja, k sreči vse bolj uspešna (tudi po zaslugi naših čudovitih zdravnikov), da ne govorim o duševnih motnjah in boleznih, ki že mlado generacijo priklenejo na zdravila in terapije vseh vrst. Tu so še povišan pritisk, osteoporoza, holesterol, sladkor, žolčne in želodčne bolečine ter zdravila za vse to. Obstajajo številne raziskave o odsotnosti z dela, t. i. absentizmu, ki je v silnem porastu, vse pa, razen rednega dopusta, vodijo naravnost k zdravstvu. Imamo nad 350 stoletnikov, včasih smo jih šteli na prste ene ali dveh rok. Samo sedemdesetletnikov je za celo Ljubljano. Ste to sploh vedeli? V domove prihajajo zlasti starejši od osemdeset in zagotovo z mnogimi boleznimi. Zdravi (vsaj približno) so doma. In kje je še vsa naša demenca, ki jo mnogi tudi skrivajo? Bo ali je že bolezen št. 1 sodobnega sveta? Včasih je že preddementne pokosila teta smrt, sicer bi to zagotovo postali. Kako se lahko ob vsem tem sploh čudimo dolgim čakalnim vrstam na določenih področjih? Pred desetletji bi skoraj vsi že počivali v zadnjih domovih na širnih pokopališčih. Danes srečniki in nesrečniki čakajo na možnost ostati čim dlje doma, takoj ko zasveti dolgotrajna luč oskrbe. Res je, vse se hudo spreminja. Dobili smo dnevne centre, pa varstveno-delovne in rehabilitacijske, osebno asistenco in še marsikaj. Smo najhitreje starajoči se v Evropi, kar pomeni, da je starejših vsak dan več. Imamo veliko zdravstvenih preventivnih programov – vsega tega nekoč ni bilo – Svit, Doro in Zoro, prihajajo še prevencije za raka prostate in pljučnega raka, pa tudi stalni pregledi za kožnega, ki ga pogosto »pridelamo« kar sami. Kljub vsem opozorilom. Sončenje do temne porjavitve, ker je to lepo, nikakor pa seveda ni zdravo. Včasih tega nismo niti vedeli, sedaj pa dan za dnem silna opozorila strokovnjakov.
Kaj pa nesrečni covid? Koliko je bilo odšteto zanj in kakšne so še vedno njegove posledice na zdravju preživelih? Kaj pa cepljenja vseh vrst?
Včasih so ljudje potovali v Ameriko z velikanskim lesenim kovčkom zaradi preživetja lastne družine, danes v rajsko eksotiko s kovčkom na kolesih in par plastičnimi karticami, saj imajo dovolj za spodobno preživetje celih družin tudi tam. Torej iz radovednosti in kdaj celo nečimrnosti. Maldivi, Dominika, Tajska, Afrika, Azija, Avstralija, celo Antarktika in še kaj. Eksotični parki in rezervati … Pa tudi vzponi na najvišje vršace, a ne zgolj v ljubi domovini. Svet jim leži pod nogami. Kaj bi sicer objavljali na Facebooku ali Instagramu? In kaj bi bilo s »slavnimi«?
Tu so še številna in zelo draga helikopterska reševanja povsem neprimerno obutih in za vzpone nepripravljenih amaterjev iz gora, danes celo globin morja. K sreči k Titanicu naši milijonarji še ne silijo. A ne recite tega dvakrat! Imamo tako bogate, da nam jih lahko zavida celo zelo napredni in bogatejši sever. Tu so še jamarske nesreče in še marsikaj, kar terja res visok davek vseh vrst. Slednje so k sreči redke.
Sprašujem se, kako trume pohodnikov na naš prelepi Triglav ne poslušajo vremenske napovedi, ko se dan za dnem (že) napovedujejo hude nevihte, in tja peljejo celo slepe in slabovidne. Do katastrofe je lahko samo korak.
Pa še nekaj misli o naši »solidarnosti« v zdravstvu in sociali. Sedaj prihajata dolgotrajna oskrba in spremenjen prispevek za dopolnilno, kar obvezno zavarovanje. Že doslej ga je imela velika večina prebivalstva in zanjo naj se ne bi (?) nič spremenilo. Ali pač? Nobena vlada, ne prejšnja in ne sedanja, pa tudi ne bodoča, tega bremena v celoti ne bi mogla prevzeti nase. Utopija. Niti v boljših časih ne. Tudi zato smo dolgotrajno oskrbo čakali dolgih dvajset let. O tem ni dvoma, zato se ne slepimo s floskulami, da nam bo to kdo »prilepil« na naše dohodke oziroma od njih kar »odlepil«. Državna blagajna naj bi sedaj krila tudi vse več posledic naravnih nesreč. Govorimo o milijonih. Rešilo bi nas torej le stalno tiskanje denarja.
Je pa seveda vprašanje, kdo bo koliko plačeval, tako kot pri »dopolnilnem« zavarovanju. Načelno bi bilo prav, da bogati več in zelo revni manj. A kdo je in bo »reven«? Prav zaradi marsičesa bo revnih vse več, bogati pa bodo znali še več skriti in prenesti bogve v kateri »raj«. In prešli bodo med čiste povprečneže. Če bi koga država potrebovala, bi vsekakor veliko, veliko več davčnih inšpektorjev, kajti vse polno ljudi celo na t. i. uradnem minimalcu ali morda kar socialni pomoči ima avtomobile in denar za bencin, drage registracije, pa nepremičnine (pisane morda na stare mame), nekateri živijo v lepih socialnih stanovanjih z mini najemnino, prejemajo otroške dodatke in vseh vrst subvencije za družine, tudi zelo velike, čeprav vnaprej vedo, da jih nikakor ne bodo mogli preživljati, itd. Ali s tem ne škodijo otrokom, ki ne bodo nikoli povsem enakopravni z drugimi? Vsaj ne z dohodki lastnih staršev. Mnogi starši uradno ne delajo, čeprav so za delo še kako sposobni (naj opravijo zdravniški pregled!), saj se jim ob vsem podarjenem res ne splača zgodaj vstajati in sploh kaj in kje delati. To najtežje poslušam; komu se kaj splača! Preračunavajo kot garmini v avtomobilih in kdaj vsaj malenkostno delajo, celo na črno, tudi v lokalih, kjer menda tako primanjkuje delovne sile, da jo uvažamo iz daljne Azije. In če za vse, česar so ti oproščeni, obremenimo sedaj še »srednji« sloj, se oba »spodnja« seveda kar izenačita. Si kdo upa tu bobu reči bob? Kar izračunajte! Počasi, a natančno, prištejte še brezplačno zavarovanje, RTV-prispevek in darila humanitarcev, ki jih znajo nekateri dobiti, mnogi zares (!) revni pa do njih žal niti ne znajo ali zmorejo priti. Kdor se na Karitas ali RKS pripelje z BMW-jem, audijem ali kakšno prestižno limuzino, naj se od tam tudi odpelje praznih rok. O, ne, tam naj jih na »zunanjem poslovanju« pričaka kar delavec zavoda za zaposlovanje in jim ponudi hitro zaposlitev. Nabrali bi kar nekaj tako zelo iskanih delavcev. Če? Na mnogih vratih in oknih lokalov piše, da iščejo ljudi za delo. Zakaj bi jih uvažali z daljnega vzhoda? In če že in se kasneje odvije »združitev« družin, naj se še ženam, ki bodo itak morale znati slovensko, ponudi delo. Tako bo tudi manj socialnih transferjev za širše družine. A najprej je treba prečesati domače prejemnike vseh vrst socialnih transferjev. Kar hudo mi je, ko poslušam, da je premajhna razlika med minimalcem in pomočjo države z vsemi dodatki in se je treba znajti. Pa saj bi moral prav vsak, ki je zdrav, delati za lastno preživetje. Ali ni tako?!
Državna in humanitarna pomoč mora res doseči zgolj tiste, ki ne izigravajo sistema, so res hudo bolni, stari in invalidi, ki res ne morejo delati ali so svoje že oddelali za nizko pokojnino ali invalidnino (takih je žal precej!) in ne zmorejo vsak dan na kavice in cigarete vseh vrst. Oni dan sem namreč poslušala niti štiridesetletno deklino z ne ravno tankimi ustnicami (niso poceni), ki najbrž nikoli ni zares delala, kako se da kaj in kje dobiti in kako njen bivši jamra, da ne more za otroka plačevati, a mu bo že pokazala z brezplačnim odvetnikom (on ga morda plačuje). Ojoj, bila sem tako vznemirjena, da bi kar koga poklicala … Ali vi nič od tega ne slišite niti vidite? Zlasti zaposleni na zavodih za zaposlovanje! Zakaj teh bahavih in bujnih deklic nihče ne vzame pod drobnogled? Otroci v skoraj brezplačnem vrtcu ali šoli, one ob že tretji kavi in čikih tisti dan. Lahko bi delale prav tam, kjer vneto kofetkajo. Prav lahko, in če bi si morale plačevati še odvetnike, jim na pamet ne bi prišlo otrokom »jemati« očete in jih kdaj celo krivo ovajati. Ne govorim o vseh. Seveda tudi spol tu nikakor ni pomemben, in če sistem izigrava oče, naj se mu godi povsem enako. Brez razlik in krivic. Imamo tudi take, ki raje ne delajo ali delajo na črno, da bi se izognili preživnini.
Pa bodi dovolj za danes. Že to vam bo dalo hudo misliti.
Konec avgusta bom namreč prav tako ostro (a resnično) nadaljevala.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
