»Neparticipacija volivcev je torej pravo politično DEJANJE: nasilno nas sooči s praznostjo današnjih demokracij. Včasih je največje nasilje prav v tem, da ne storimo ničesar.« (Slavoj Žižek, Nasilje, Analecta, 2007, str. 173) In to velja še naprej. Velja za vse.
Pojdimo po vrsti.
Bilo je nedavno – in ostalo je enako, le da je povsem drugače
Pod režimom prejšnje vlade so nekateri poslanci in poslanke glasno in kritično naslavljali oblast, ki je ljudstvu prepovedovala ne le gibanje in zbiranje, ampak tudi referendumsko odločanje. Nekaj od teh poslancev in poslank je ostalo javnih političnih funkcionarjev in funkcionark. Med njihovimi prvimi potezami je bilo glasno in kritično naslavljanje javnosti, da je referendumsko odločanje o noveli ZNB-D prepovedano. A na njihovi strani, v njihovih žepih je tokrat zanje srečna okoliščina: ustavno sodišče (to je sodišče, ki se imenuje Ustavno sodišče RS, Ustava RS pa zanj določa, da je to najvišji institucionalni varuh temeljnih ustavnih načel, pravil ter temeljnih ustavnih pravic in svoboščin – temeljnih ustavnih in temeljnih človekovih pravic in svoboščin, obojega, ob tem pa tudi, da tam odločajo »pravni strokovnjaki in strokovnjakinje« – kar je seveda pomensko odprt pojem) jim je dalo prav.
Ti isti poslanci in te iste poslanke so pod režimom prejšnje vlade glasno in kritično naslavljali oblast, ko je ta želela ali ko se je ta poslužila hitrega, skrajšanega ali nujnega postopka sprejemanja določenih zakonov, ki so bili pomembni, zelo pomembni. Ti isti poslanci in te iste poslanke pod režimom nove vlade glasno in kritično naslavljajo javnost, da je nekatere zakone in točno določene zakone pač treba sprejeti po hitrem, skrajšanem ali nujnem postopku.
Ti isti poslanci in te iste poslanke so pod režimom prejšnje vlade glasno in kritično naslavljali oblast, da je v zakonodajnem postopku treba upoštevati analitična pravna mnenja zakonodajno-pravne službe DZ in da morajo zakonske rešitve pripravljati za to najbolj usposobljeni ljudje, strokovnjaki. Ti isti poslanci in te iste poslanke pod režimom sedanje vlade glasno in kritično naslavljajo javnost IN analitična mnenja ali ugotovitve zakonodajno-pravne službe DZ, ki v delu in mišljenju teh poslank in poslancev, pa te vlade, pa te, sedanje vladajoče večine v DZ, prepoznajo pomembne in velike pravne in ustavnopravne pomanjkljivosti in napake. Na to se požvižgajo. Ob tem pa pisanje zakonskih rešitev prepuščajo celo ljudem, ki za to niso ne pristojni niti niso strokovnjaki in strokovnjakinje. Da to niso, pa potrjujejo, med drugim in predvsem, pisna pravna skropucala, ki jih proizvedejo.
Ti isti poslanci in poslanke so pod režimom prejšnje vlade glasno in kritično naslavljali oblast, da ljudi terorizira z neustavnimi in nezakonitimi kovidnimi ukrepi. Ti isti poslanci in poslanke so potem te iste ukrepe izglasovali kot vsebino novele ZNB-D.
Je to pomembno? Ali vsaj zanimivo?
Maligni populizem in patološka demagogija političnomačističnega javnega nastopaštva
Vlada je pred nedavnimi nedeljskimi referendumi v javnost zalučala nekaj piškotkov in malo korenčka. Z nekaterimi prijaznimi, na videz simpatičnimi napovedmi in domnevnimi predlogi. Pred tem je v javnost zalučala palico – prepovedala je referendum o noveli zakona ZNB-D. Pred tem jo je sprejela po nujnem in hitrem, drvečem postopku. Četudi za to ni bilo prav nobenega razloga, nobenega stvarno (pravno in zdravstveno) utemeljenega razloga. Vlada je že na večer referendumske nedelje »slavila« domnevni »referendumski uspeh«. Verjetno gre res za majhen, majcen, čisto majčken uspehek. Nikakor pa ne gre za velik uspeh, še manj za »praznik demokracije«. In ne gre niti za tisto nekaj, kar označujeta izraza »legitimnost« in »demokratična legitimnost«. Še naprej gre za pristen, maligen populizem in patološko demagogijo, za javno nastopaštvo in za novo, pragmatično politikantsko zlorabo referenduma kot ustavnopravnega in političnega instituta in koncepta.
Je to pomembno?
Ustavnosodni medklic
Ustavnosodna odobritev prepovedi referenduma pomeni, da je tudi za ustavno sodišče referendum o noveli ZNB-D nekaj, kar je ustavnopravno nesprejemljivo, zatorej prepovedano. Po mnenju (in samo po »mnenju«) sodišča je to, tako se zdi, zgolj zadeva parlamentarne politike in stroke, ne volivk in volivcev. Tu se postavi vprašanje: katere stroke? Tudi: kdo je ta stroka?
In po golem mnenju sodišča ta novela le uresničuje uradno zdravstveno politiko in eno od odločb ustavnega sodišča, nič drugega. In to isto ustavno sodišče se je (o tem sem spisal in objavil kolumno na IUS INFO, morda sem jih tudi več) – ob procesnem triku, ki ga ves čas izvaja, to pa je odlašanje z odločitvijo in kasneje, čez mesece ali po več letih, ZAVRŽENJE pobude, tudi ustavne pritožbe, kot »neutemeljene« ali kot »pravno nepomembne, irelevantne« – … zapletlo v gordijski vozel paradoksa, nelogičnosti, ki ga ne bi moglo razrešiti, tudi če bi ga hotelo in znalo razrešiti.
Ustavno sodišče je v eni od svojih kovidnih odločb, zlasti v zadnji, obsežni, sugeriralo, menilo in odločilo, da so pretekli kovidni ukrepi, ki so bili potrjeno nezakoniti in že zato neustavni, postali »nepomembni«, ker … »jih – nikoli – ne bo več«. V odličnem ločenem mnenju je bila do tega kritična samo sodnica dr. Špelca Mežnar. Razlog za našo trenutno hibernacijo. Odločilo je tudi, da je bolje imeti nekakšne ukrepe kot pa nobenih. To je nadvse nespretno in v posmeh ustavnosodnemu procesu na javni RTV pojasnjeval predsednik sodišča. Z nasmeškom. Z odločitvijo je sporočilo tudi svoje »mnenje« (in gre samo za golo mnenje, nič več), da so ukrepi, kot sta nošenje mask in testiranje, »razumni«. Tako je odločilo brez enega samega stvarnega dokaza, zlasti znanstvenega, in očitno ter še naprej brez trohice poznavanja teh tem – strokovno, znanstveno, medicinsko, socialno … To golo, izvotljeno mnenje sodišče ni oprlo na verodostojne znanstvene vire. To golo mnenje je zavzelo in sproduciralo, četudi ima v rokah, pred očmi ali vsaj na mizi, najmanj pa v predalih, omarah ali drugače hranjenem arhivu, velike svežnje strokovnega in znanstvenega gradiva, dokaznega materiala, ki kategorično pojasnjuje, da je golo mnenje sodišča očitno napačno. O tem do danes to sodišče niti odstavka, le stavek o tem, da »so pobudniki priložili dokumente …«, pač neke dokumente, nepomembne, omembe nevredne … in pika. Nobene omembe dokumentov, konkretno, citiranja, seznama … – kot bi v članku zapisal seznam uporabljene literature. Nič in ničesar.
In kaj je še storilo ustavno sodišče? S sklepom je ZAVRGLO pobudo, v kateri je bilo zahtevano, da se oblast prisili v politiko in prakso preventive, zgodnjega zdravljenja, soočanja s celotnim opusom znanstvenih virov na teme kovidnih cepiv, kovidne bolezni, mask in testov, pa tudi v ukvarjanje z zrakom, po katerem se gibljejo bolezni in s katerim se medicina NE ukvarja. Sodišče je vse to odrinilo z mize, ob tem pa zapisalo stavčič, da pobudniki navajajo »nekatere neprijetnosti«, ki so jih ljudje imeli in občutili ob teh ukrepih in zaradi njih. »Nekatere neprijetnosti«?! Ob vseh umrlih, obolelih, socialno propadlih, ujetih v duševno stisko in preveč, spet preveč storjenih samomorih?! To deluje … abotno. Ponižujoče. Brezbrižno. Neodgovorno …
No, v teh ZAVRŽENJIH je ustavno sodišče tudi odločilo, da vsa ta vprašanja, brez izjeme, »NE ODPIRAJO POMEMBNIH PRAVNIH VPRAŠANJ«. Zavržno.
Pa se človek vpraša: če ta vprašanja, torej tista, ki jih novela ZNB-D vsebuje, ob teh pa še tista, ki jih NE vsebuje (zatrjevali smo obstoj »neustavne pravne praznine«), »NE ODPIRAJO POMEMBNIH PRAVNIH VPRAŠANJ«, kako to, da JIH JE BILO TREBA SPREJETI po nujnem drvečem postopku? Zakaj se potemtakem zdi ustavnemu sodišču to sprejemljivo ali pravilno – ta in takšna vprašanja sprejeti procesno drveče? In če pomembnih pravnih vprašanj ne odpirajo, kako to, da je o njih prepovedano odločati na referendumu? In če ta vprašanja niso pravno pomembna, kako to, da so to že tri leta primarna pravna vprašanja? Kako to, da o njih odloča ustavno sodišče? Kako to, da se o njih izdeluje in procesira, v smeri sprejetja, pravna ureditev pod okriljem WHO, ki bo izničila suverenost nacionalnih držav? Kako to, da se o teh vprašanjih pišejo in objavljajo pravni, politični, medicinski, sociološki … članki, knjige, filmi …? Zakaj je navsezadnje sploh pomembno, da se pravno urejajo z zakoni? Itd.
Odgovor na to vprašanje bi lahko bil, da pač ne gre za pomembna pravna vprašanja, ampak za nepomembna pravna vprašanja ali pravno nepomembna vprašanja (ni isto, a v danem kontekstu je tako rekoč isto). Odgovor bi lahko bil, da sploh ne gre za pravna vprašanja, a tega sodišče ni zapisalo. Odgovor bi lahko bil, da gre le za zdravstvena in medicinska vprašanja, a tudi tega sodišče ni zapisalo. Če sodišče tako misli, če je to njegovo golo mnenje, bi to moralo jasno povedati. In če bi to jasno povedalo ali pa bi tako golo-menilo, bi moralo o tem izdelati primerno doktrino: kdaj je vprašanje, ki vključuje zdravstvo in medicino, zdravstveno javno politiko in prakso, tudi pravno vprašanje, kdaj je pomembno pravno vprašanje in kdaj je elementarno ustavnopravno vprašanje. Tega sodišče ne stori. Ni storilo. Bi pa lahko.
To ni več pravo. To ni več ustavništvo, ustavnosodno pravotvorje in ustavnosodni proces. To JE politika.
Je to pomembno?
Referendumska nelegitimnost
Ti referendumi, na nedavno »veliko referendumsko nedeljo«, so bili tipični primer zlorabe referenduma – od oblasti, vlade in opozicije. Razlago ZLORABE in NELEGITIMNOSTI referendumskega odločanja, ki NE pomeni »več neposredne demokracije in demokratične legitimnosti« oblastnih odločitev, sem podal že davnega leta 2005, pa dodatno leta 2008, tudi v kasnejših letih. Opazka o tem problemu je bila pred leti vnesena tudi v letno poročilo FreedomHouse, v mednarodni ocenjevalni zbornik Nations in Transit. Nič se ni spremenilo, vse je ostalo isto in je postalo še slabše. Osvežil bom svoj pogled na to temo.
Refleksija o referendumu pomeni politično vprašanje, ko gre za oceno o primernosti in dostojnosti njegove uporabe, v povezavi s posamezno zadevo oziroma temo iz družbenega življenja. Onkraj takšne refleksije je referendum ustavnopravno vprašanje.
Želim ponoviti refleksijo o referendumu kot orodju dnevne politike.
Ponavljanje referendumov, ki niso legitimni, in prepovedovanje referendumov, ki so legitimni, pomeni delovati in ravnati nelegitimno.
Referendum se lahko uporablja kot sredstvo za prelaganje odgovornosti za odločanje s parlamenta in vlade na ljudstvo. Nelegitimno.
Referendum se lahko uporablja kot sredstvo odziva na neuspešnost državne oblasti, sindikatov ali drugih večjih interesnih skupin pri iskanju kompromisov bodisi zaradi želje takšnih skupin ali posameznikov po uresničevanju partikularnih interesov. Nelegitimno.
Referendum lahko dobro organizirane in velike, zato družbeno močne in vplivne interesne skupine uporabljajo kot sredstvo izsiljevanja. Nelegitimno.
Pogosta in pretirana uporaba referenduma na splošno slabi legitimnost parlamentarnega predstavništva in pristnost demokratičnosti političnega sistema. Tudi negira integracijsko in socialno funkcijo referenduma. Ustvarja t. i. demokratični deficit. Nelegitimno.
Referendumsko odločanje ima lahko plebiscitarni značaj (tako je bilo pri odločitvi suverenega slovenskega naroda za samostojno državo, pa ob odločanju ljudstva o vstopu v EU in NATO). Legitimno. Nujno.
Referendum lahko pomeni odločanje o nekaterih najpomembnejših družbenih vprašanjih, ki se ljudstvu predstavijo kot taka na zelo razumljiv način in v duhu »fair playa« (o tem se je v času vlade SMC izreklo tudi Vrhovno sodišče RS in imelo je prav). Ta referendumski ozir je najtesneje povezan z načelom o ljudstvu kot nosilcu oblasti (ne pa tudi suverenosti, z izjemo volitev; o tem se na pravnih fakultetah še naprej napačno poučuje, napačno pa se to zapisuje tudi v sodne in ustavnosodne odločbe, članke, knjige, učbenike …). Legitimno.
Kadar preprečevanje ali oteževanje izvedbe referenduma spremljata bojazen in dvom oblasti, njeno negodovanje, ker bi odločitev najraje sprejela sama, to pa predvsem zato, ker ne želi tvegati ali uresničiti drugačne volje večine ljudi, oblast izgublja politično verodostojnost in demokratično kakovost, legitimnost. Če je vladajoča strankarska politika tako predrzna, da se v tovrstnih primerih trudi preprečiti ugotavljanje volje ljudi, to ni legitimno.
Tudi takrat, ko se ljudstvo množično trudi politično angažirati zaradi uresničitve zahteve po prevzemu pristojnosti odločanja glede posamezne teme in končne odločitve, oblast pa mu poskuša to preprečiti, od demokratične legitimnosti oblasti ne ostane veliko.
Seveda so na tem seznamu tudi poskusi protiustavnih referendumov: tistih, ki v pravnem sistemu že sami po sebi niso dovoljeni; tistih, ki očitno pomenijo poskus protiustavnega posega v temeljne človekove in/ali ustavne pravice in svoboščine; tistih, ki so le navidezno in formalistično nevtralni, dejansko pa gre pri njih za prikrit protiustavni namen. Ne le nelegitimno, ampak de iure protiustavno.
Potem so tu t. i. »votli« referendumi, pri katerih je vnaprej jasno, da referendumska odločitev ne more imeti želenih pravnih učinkov. Nelegitimno.
Ustavna in politično korektna uporaba referenduma se lahko zgodi v okoliščinah zadovoljive politične kulture in etike. Referendum se tu uporablja kot element pristne demokracije diskurznega (razpravnega in deontološko vključevalnega) značaja in kot občasno odločanje o najpomembnejših ali za takšno odločanje primernih družbenih vprašanjih. Celoten proces referendumskega odločanja, od predloga odločitve in opredelitve spornih vprašanj do referendumske kampanje, skrbi za visoko volilno udeležbo in spoštovanje referendumskega izida, vključuje politično odgovorno in korektno presojo, javen in univerzalen diskurz o temi ter je v funkciji zagotovitve pristne demokratične legitimnosti sprejetih odločitev, utemeljeni na oblasti ljudstva. Legitimno.
Pripravljenost dnevne politike, da ob referendumskem izidu, ki ji ni po godu, takoj po preteku zakonsko določenega roka povozi referendumsko odločitev in na njeno mesto ponovno in vsiljeno postavi svojo samovoljno odločitev, ni legitimna in etična politična drža. Nelegitimno, razen če za to res obstajajo prisiljujoče družbene potrebe. A o tem bi morala dnevna politika spet povprašati ljudstvo (koncept ljudstva je širši od koncepta naroda).
Pred leti sem zapisal: »Pri ocenah o ustavnosti referendumov velja biti posebej previden in zadržan. Referendum je vselej lahko, vsaj v določeni meri, tudi sredstvo za razvnemanje državljanskih čustev, oblika politične kampanje, vrsta manipulacije ipd. Ustvarja, občasno izkorišča in, strogo vzeto, celo zlorablja demokracijo množic ali populizem. Pravzaprav stavi nanj. Vsak referendum s takšnimi lastnostmi še ni protiustaven. Kljub temu pa gre pričakovati (ne le upati), da se bodo s takšno, nespodobno legitimacijo referenduma zadovoljili samo skrajni, pretirani pravni pozitivisti in politiki, ki jih ne gre jemati za zgled. V družbi s primerno politično kulturo in pristno demokratično zavestjo ne bo mesta za politično zlorabo referenduma, njegovo zlo-uporabo za legitimiranje določene politike in podobno … Enačenje demokratičnosti z neposredno demokracijo, poudarjanje zgolj formalnih komponent demokracije in instrumentalno poveličevanje enostavnega preštevanja glasov večine postaja vse otipljivejša značilnost slovenske politične identitete. Enako velja za zatekanje vladajoče dnevne politike k politični aroganci in samovolji s sklicevanjem na predstavniško naravo političnega sistema« – in za sklicevanje na »voljo ljudstva« samo takrat, ko ji to ustreza (sicer referendum kar prepove), četudi bi morala biti dnevna politika zaradi referendumske apatije najprej, predvsem in dolgo časa tiho.
Je to pomembno?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
