Tale naslov, priznam, je star že več kot dve desetletji. Leta 2001 smo, tedaj še kot nadobudni študenti prava, organizirali strokovni seminar, na katerem smo razpravljali, kdaj in s kakšnimi argumenti naj se spreminja ustava. Povod za študentsko strokovno srečanje je bila odločitev zakonodajalca, potem ko je bilo na mostograditeljski način v parlamentu zbrano zadostno število glasov, da s spremembo ustave preprosto povozi odločitev Ustavnega sodišča in namesto večinskega volilnega sistema, ki je bil izbran na referendumu, v ustavo zapiše proporcionalni volilni sistem.
Lahkotnost spreminjanja ustave s strani tedanjega političnega esteblišmenta nas je, tedaj še kot mlade, posledično tudi nekoliko naivne, študente prava, močno začudila, zato smo se spraševali, ali v Sloveniji z ustavo sploh mislimo resno, ali pa ta ni nič drugega kot nek administrativni akt, ki ga lahko politika prosto spreminja, če le ima zadostno večino. Paradoksalno, v bistvu pa tudi žalostno, je, da se po dveh desetletjih, razen to, da smo se organizatorji tistega seminarja precej postarali, izgubili mladostno naivnost, marsikdo pa tudi pravniški elan, ni spremenilo nič.
Nedavno je namreč iz političnih logov v nas butnila novica, da je menda nastopil idealni čas za spremembo ustave, da je ta po treh desetletjih potrebna osvežitve in da se praktično samo še postavljala vprašanje, kako prek političnega barantanja v ospredju in v ozadju zbrati magično številko 60 glasov, da se ustava končno lahko spremeni. Tako naj bi spremenili imenovanje sodnikov, morda pa tudi ključni organ sodniške samouprave; mimogrede bi ukinili Državni svet; na novo uredili postopek imenovanja vlade; posegli v ustavno ureditev volilnega sistema; razbremenili Ustavno sodišče in končno tudi ustanovili pokrajine.
Vsi ti politično visoko leteči in zveneči predlogi pa so se prikradli dobesedno iz nič. O njih v zadnjih nekaj letih ni tekla prav nobena javna razprava. Še manj pa so politične napovedi po spreminjanju ustave utemeljene v kakršnikoli resni, v zadnjem času opravljeni visoko strokovni ustavnopravni razpravi. Taki razpravi, ki bi najprej jasno opredelila, kje so v naši ustavni ureditvi tolikšne razpoke, tako veliki problemi in težave, da jih ni mogoče odpraviti drugače kot s posegom v ustavno besedilo. Če naj ustava ne postane administrativni akt ali poljuben politični pamflet vsakokratne ustavne parlamentarne večine, pa naj bo ta še tako neprincipielna; če naj torej ostane naš temeljni pravni akt v formalnem, vsebinskem in simbolnem smislu, je ustavo treba spreminjati samo, če za to obstajajo najbolj prepričljivi razlogi v javnem interesu.
Takih pa v kontekstu aktualnih političnih predlogov za spreminjanje ustavnega besedila absolutno manjka. Izjema je poenostavitev postopka oblikovanja vlade, glede katerega, kot poudarja tudi aktualni Komentar ustave, je slovenska ustavnopravna stroka praktično soglasna. Pri čemer pa velja poudariti, da problem ustavne ureditve slovenske izvršilne veje oblasti ni le v imenovanju ministrov v parlamentu, temveč je mnogo širši in bi, kot smo enkrat že opozorili, terjal širšo reformo položaja vlade v slovenski ustavi.
Ustavnopravno prepričljive razloge je mogoče najti tudi v želji po razbremenitvi Ustavnega sodišča. Pri njem bi morali najprej poskrbeti, da na njem dejansko sodijo ustavnopravni strokovnjaki; nato bi morali izčrpati notranje organizacijske rezerve, metode odločanja; nato pa bi lahko prenesli presojo o zakonitosti vseh podzakonskih aktov na Vrhovno sodišče. Seveda ob predpostavki predhodne reforme, v smislu krepitve njegovega upravnega oddelka.
Glede ostalih političnih predlogov za spremembo ustave pa podobno usklajeno mnenje ustavnopravne stroke preprosto ne obstaja. Še več, očitno je, da politični predlogi niti niso identificirali resničnih problemov, ki naj bi jih z ustavno spremembo naslovili. Tako za ustanovitev pokrajin ni treba spremeniti ustave, temveč je treba ustavo, konkretno njen 143. člen končno uresničiti. Pri tem pa bi se morali v velikem loku izogniti drobnjakarskemu provincializmu, cepljenemu na provincialno megalomanijo. Če tega nismo zmožni, je bolje, da 143. člen izbrišemo in na pokrajine preprosto pozabimo. Če kdo namerava več kot 200 občinam dodati še 15 pokrajin, tvega spremembo Slovenije v pravi organizacijski Frankenstate.
Podobno velja za volilni sistem. Zahvaljujoč spremembi 80. člena ustave iz leta 2000, je ta postal ustavna kategorija, čeprav po svoji vsebini ne spada v materio constitutionis. Pa vendar, za zagotovitev ustavnega stanja v zvezi z volilnim sistemom v Sloveniji ni potrebna sprememba ustave, temveč spet njena uresničitev. Kot volitve v Državni zbor potekajo danes, je iz vesolja popolnoma jasno vidno, da volivci, drugače kot to zahteva ustava, nimajo odločilnega vpliva na dodelitev mandatov kandidatom.
Kar se tiče imenovanja sodnikov, njihovo selitev iz Državnega zbora in uvajanje poskusnega mandata pred nastopom trajnega, ti predlogi za spremembo ustave dokazujejo popolno nerazumevanje problematike delovanja slovenskega sodstva. Ustavo na predlagani način sicer lahko spremenimo, toda to ne bo imelo prav nobenega, niti najmanjšega učinka na poštenost in učinkovitost sojenja v Sloveniji.
In nenazadnje, predlog za ukinitev Državnega sveta, kar tako iz »lufta«, ni vreden resne razprave. Spregleda obširno sodno prakso Ustavnega sodišča, ki je Državni svet razložilo kot drugi dom slovenskega parlamenta, in se očitno bolj napaja iz prepričanja, da je treba odstraniti še eno oviro v zakonodajnem procesu, da bi večina lahko bolj svobodno vladala. Če je bil Državni svet v preteklosti res bolj samovšečno korporativno telo, pa se je v zadnjem desetletju dejansko razvil v deliberacijski drugi dom, ki hkrati ponuja tudi edinstveno platformo za dialog z, pri nas sicer tako opevano, civilno družbo.
Skratka, čeprav je po mnenju dela politike v Sloveniji menda nastopil idealni čas za ustavne spremembe, zanje ta ista politika ni ponudila prav nikakršnih, še najmanj pa idealnih argumentov. Toda, če je pri spremembi ustave pomembno samo število tistih poslancev, ki pritisnejo na pravo tipko, odsotnost prepričljivih strokovnih razlogov za ustavne spremembe niti ni pomembna. Kadar je tako, pa ustava ni več naša družbena pogodba, ampak je administrativni akt.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
