Ustanovitev pokrajin, opredelitev njihovega števila in pristojnosti zavisi vsaj od štirih faktorjev. To so: demokracija, identiteta, upravljanje ter ekonomija. Začenši s prvo, naj bi bila pokrajina lokalna samoupravna skupnost. Samoupravna ne v socialističnem smislu, temveč v smislu demokracije kot političnega sistema, kjer ljudje v kantovskem pomenu vladajo sami sebi in so zato svobodni. Srž lokalne samouprave je namreč prav v zagotavljanju načela demokratičnosti pri upravljanju lokalnih zadev, ki so ljudem ne le najbližje, ampak jih tudi najbolj neposredno zadevajo. Z vidika faktorja demokratičnosti bi ustanavljanje pokrajin tako moralo izhajati od spodaj navzgor in slediti dejanskim potrebam in zahtevam lokalnega prebivalstva. Če teh zahtev ni, pokrajin ne potrebujemo. In obratno.
Identitetni faktor je tesno povezan z demokratičnim. Če in ko ljudje skupaj vladajo, torej samoupravljajo, skozi ta proces razvijejo občutek skupne pripadnosti, skupne vrednote, običaje, zares kulturo. Ta je navadno povezana tudi z geografskimi in klimatskimi danostmi. Ali predvidenih enajst pokrajin sovpada z identitetnim pričakovanjem prebivalstva je dejansko vprašanje, na katerega odgovor še čakamo. Dejstvo pa je, da je že po prvi svetovni vojni, še bolj pa po drugi z ukinitvijo lokalne samouprave in uvedbo komun bil narejen namenski in kot se zdi nepovraten rez s tradicionalnimi identitetnimi pokrajinami na Slovenskem. Kot vsaka identiteta pa je tudi lokalna identiteta dinamična in spremenljiva. Še posebej danes v pogojih migracij, boljših prometnih povezav ter digitalizacije, ki lokalno identiteto napravljajo že povsem fluidno.
Prav zato se zdi, da pri ustanavljanju pokrajin prednjači upravljavski faktor. S pokrajinami bi želeli zagotoviti boljše, bolj učinkovito upravljanje javnih zadev. Ta cilj je prav gotovo legitimen, vendar pa moramo pri njegovem doseganju postopati nadvse pragmatično. Pri ustanavljanju pokrajin je zato treba temeljito razmisliti, na katera družbena vprašanja in izzive je odgovor pokrajina. Zlasti pri opredelitvi pristojnosti pokrajin je treba natančno definirati cilje in utemeljiti primernost, nujnost in sorazmernost sredstev (načinov izvajanja pristojnosti), s katerimi bi pokrajine te cilje dosegle.
Nenazadnje, najbrž pa najbolj pomembno. Utemeljiti je treba ekonomski faktor. Koliko bo stalo ustanavljanje pokrajin in njihovo delovanje? Iz katerih sredstev se bodo financirale? Če bo to državni proračun, ne bo šlo, kot pri občinah ne gre že doslej, za lokalno samoupravo, temveč izključno za upravljavski decentralizem z videzom, sicer dejansko neobstoječe, avtonomije, ki je definicijski znak vsakršne samouprave. Ekonomski faktor zajema tudi človeški kapital, kadre. Kaj nas utrjuje v prepričanju, da bomo probleme neučinkovitega, neredko tudi protipravnega, upravljanje te države, ki je posledica delovanja, domnevam da, najbolj usposobljenih uradnikov rešili z drugo ligo novih pokrajinskih uradnikov (in politikov) na vmesni ravni med državo in občinami?
Po mojem trdnem prepričanju bi projekt ustanavljanja pokrajin že na samem začetku, kaj šele pred objavljanjem kakršnegakoli pokrajinskega zemljevida, moral prepričljivo odgovoriti na vsaj ta vprašanja. Pri tem pa je ključno, da se pri iskanju odgovorov nanje v naših glavah izklopi tisto, kar Slovence zelo pogosto najbolj obremenjuje. Provincialna megalomanija. Če smo povsem iskreni, glede na globalne trende in objektivne demografske in geografske danosti, že za evropske razmere, je Slovenija dejansko največ ena sama pokrajina.
To pa, seveda, ne pomeni, da iz demokratičnih, identitetnih, upravljavskih ter ekonomskih razlogov ni smiselno ustanoviti (več) pokrajin. Prav gotovo pa si ta država, tudi za namene ustanavljanja pokrajin ne, ne more privoščiti, da bi se naslednje desetletje ali celo več ukvarjala s svojo lastno upravljavsko in samoupravno reorganizacijo, medtem ko svet kot globalna vas, sestavljena iz metropolitanskih središč, ki ga Slovenci (še) ne premoremo, drvi naprej z neznosno hitrostjo digitalne revolucije. Tega časa preprosto nimamo in si ga zato tudi ne smemo vzeti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
