Uvodoma se mi zdi primerno ponoviti tisto, o čemer sem že pisal (v članku na povezavi). Tudi tokrat je ta ponovitev motivirana s procesno ravnodušnostjo ustavnega sodišča do tega zelo perečega in očitnega problema. Gre za primer nekdanjega delavca, enega od več nekdanjih delavk in delavcev v RS, ki je pred meseci vložil zahtevo za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (ZRSZ) je odločil, da se postopek odločanja o pravici pritožnika do denarnega nadomestila prekine do pravnomočnosti sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, s katero bo odločeno o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je delodajalec izrekel pritožniku kot delavcu, ta pa odpoved izpodbija pred sodiščem. ZRSZ je v odločbi poudaril, da je pritožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi »redne odpovedi iz krivdnega razloga.« Zato je sklenil: glede na tretjo alinejo drugega odstavka 63. člena ZUTD pritožnik kljub temu, da je vložil tožbo na izpodbijanje ustavnosti in zakonitosti odpovedi zaposlitve, nima pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ker je prejel odpovedi iz krivdnega razloga, to pa je odklonilni razlog za uveljavitev te pravice.
S kolegom Markom Blatnikom (Pisarna delavske pravne zaščite in Sindikat Sonce Slovenije) sva prepričana, da je taka odločitev ZRSZ pravno neutemeljena iz vseh razlogov po zakonu, pa tudi zaradi grobega posega v ustavne pravice pritožnika do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS, do osebnega socialnega dostojanstva in varnosti po 34. členu ustave in osebnostnih pravic po 35. členu ustave, v povezavi z 2. in 14. členom ustave. Zato sva na ustavno sodišče vložila kombinirano ustavno pritožbo (očitno je namreč, da v tem primeru pritožnik nima na voljo »drugega učinkovitega pravnega sredstva«) in pobudo za presojo ustavnosti določbe 63. člena ZUTD (gre za zelo »pomembno ustavnopravno vprašanje«, ki očitno presega »pomen konkretne zadeve«). Pojasniti gre, podrobneje, ustavnopravno vprašanje, ki se ustavnemu sodišču ne zdi prioritetni ali prednostni pravni problem.
Zakonodaja ureja obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti, ki ga delavci in delavke plačujejo med delovno dobo; seveda za primer, da izgubijo zaposlitev in prevzamejo status brezposelne osebe. Zakon določa, da imajo delavke in delavci pravico do določenega denarnega nadomestila po izgubi zaposlitve, ki naj jim omogoči preživljanje in socialno preživetje. Vendar pa Zakon o urejanju trga dela (ZUTD) v prvem odstavku 63. člena določa, da pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti »zavarovanec« (poudarek: zavarovanec, zavarovana oseba, oseba torej, ki naj jo zakon »varuje«), ki je postal brezposeln »po svoji krivdi ali volji.« Delodajalčevo redno odpoved, podano delavcu iz krivdnega razloga, pa zakon v tretji alineji drugega odstavka 63. člena ZUTD določa kot »postati brezposeln po svoji krivdi ali volji« - ne glede na to, ali delavec odpoved pravno izpodbija ali ne, predvsem pa ne glede na to, kaj je bil dejanski razlog za odpoved delovnega razmerja, pri kateri se osebi očita »lastna krivda ali volja.«
Seveda se ob tem postavlja tudi vprašanje, ali je pravica do socialne varnosti iz 50. člena URS res lahko vezana na vprašanje, ali pogojena z vprašanjem, po čigavi »krivdi in volji« je delavec postal brezposeln? Prepričan sem, da sta taka razlaga in uporaba prava nesprejemljivi. In to se mi zdi očitno. Delavec ob redni odpovedi delovnega razmerja iz krivdnega razloga, ali ob izredni odpovedi, ostane brez prihodka, čeprav je več let, morda dolgo let, vplačeval obvezno zavarovanje za brezposelnost in socialno zavarovanje, sedaj pa naj ne bi imel pravice do nadomestila pri ZRSZ, pa tudi ne pravice do socialne pomoči (po četrti alineji prve točke drugega in po prvem odstavku 28. člena > Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre). Delavec je ob prejemu odpovedi iz krivdnega razloga izgubil pravico do socialne pomoči, zatorej je ostal brez socialne varnosti, a samo zato, ker je prejel odpoved delodajalca, ki zatrjuje krivdne razloge za odpoved, ali pa izredno odpoved. Na drugi strani pa oseba, ki je brezposelna, pa v preteklosti tudi ali sploh ni delala, ima pravico do socialne varnosti, do socialne pomoči. Postavi se vprašanje, ali ne gre pri tem tudi za očitno diskriminacijo na račun delavcev, celo za dodatno kaznovanje delavcev, ki so od delodajalca prejeli odpoved delovnega razmerja z očitkom krivde? To se ja zdi pravno nedopustna diskriminacija.
ZRSZ je v primeru našega pritožnika odločil, da bo postopek odločanja o pravici do nadomestila pritožnika prekinil - vse do pravnomočnosti odločitve sodišča glede zakonitosti odpovedi. Takšna odločitev upravnega organa ima de facto enak učinek kot zavrnilna odločba, saj neposredno posega v pravico pritožnika do socialne varnosti, ker delavec vse do pravnomočnosti postopka pred Delovnim in socialnim sodiščem, ki lahko traja več let, ne bo prejemal denarnih sredstev. A četudi bo delavec z zahtevkom uspel na sodišču, mu ZRSZ tako ali tako ne bo priznal nadomestila za brezposelnost, saj mu bo moral delodajalec po sodbi izplačati dolgovane plače in mu priznati za nazaj vse pravice iz delovnega razmerja. Smisel pravice do nadomestila za primer brezposelnosti pa je vendarle v tem, da se brezposelna oseba, ki je več let plačevala obvezno zavarovanje in se je znašla na zavodu, lahko preživi za določen čas, dokler ne najde drugega dela. Zakonska ureditev v primeru odpovedi s strani delodajalca iz krivdnega razloga pa sploh ne omogoča, da bi se brezposelna oseba, po plačevanju obveznega zavarovanja prav za ta primer, za primer izgube zaposlitve, preživela, ker ne prejme nadomestila za brezposelnost in ne prejme socialne pomoči.
Prvi odgovor ustavnega sodišča na omenjeno vlogo je bil, da se predlog za absolutno prednostno obravnavo zavrne in da bo zadevo obravnavalo po rednem vrstnem redu prejetih vlog. Odzvali smo se z vljudnim pismom, v katerem smo ponovili pojasnilo ustavnemu sodišču, da je zadeva očitno prednostna, saj vsaka oseba, ki se znajde v takem položaju, ostane brez socialne varnosti in brez pravice, ki bi morala imeti status posebej varovane pridobljene pravice. Pojasnili smo, da je v takem položaju veliko in preveč delavk in delavcev. Argumentirali smo, da sta zakonska ureditev in pravna praksa očitno neustavni. Pojasnili smo, da je delavec prejel odpoved iz krivdnega razloga, ker se je upiral rednemu nošenju obrazne maske, vsak dan, celotne delavnik in ker se je upiral neprestanemu »testiranju.« Poleg svežnja znanstvenih virov na temo mask in testov smo posebej izpostavili in poudarili še dejstvo, da je ustavno sodišče v zadnji (do tega dne) odločbi glede t.im. »kovidnih ukrepov«, odločbi št. U-I-132/21, še enkrat ugotovilo tisto, kar je vsem ljudem že dolgo časa zelo dobro znano: tudi za takšne »ukrepe« velja in mora veljati načelo zakonitosti (120. člen Ustave). Ti ukrepi, te zahteve do delavk in delavcev so bile pravno neobstoječe, ker jih v zakonodaji ni bilo. Zato so bile vse škodljive posledice, nastale delavkam in delavcem s tega naslova, nezakonite in neustavne. Ali drugače: če je nekaj nezakonito in neustavno, potem to, kar je nezakonito in neustavno, tako pa je, ker je tako odločilo tudi ustavno sodišče, ne more biti zakonit in ustaven razlog za odpoved delovnega razmerja iz krivdnega razloga, pa tudi ne zakonit in ustaven razlog za zavrnitev, nepriznanje pravice do nadomestila za brezposelnost. A ustavno sodišče je v hitrem odgovoru ponovilo, da vztraja pri odločitvi o obravnavanju zadeve po rednem vrstnem redu. Najbrž to pomeni štiri do šest let. Z možnostjo, da ustavno sodišče v tem času najde psevdo procesni razlog, da o zadevi sploh ne bo vsebinsko odločilo.
O primeru smo obvestili Varuha človekovih pravic. Zdi se, da ga ne zanima. O primeru smo obvestili ministra. Zdi se, da ga ne zanima. O primeru smo obvestili dva poslanca. Zdi se, da ju ne zanima. O primeru smo poročali medijem. Zdi se, da jih ne zanima. Ob tem pa je vrh nemišljenja, nestrokovnosti, neodgovornosti in nesodniškosti dosegla sodnica, ki se je na opozorilo o omenjeni odločbi ustavnega sodišča odzvala z besedami: »ta odločba ustavnega sodišča ni pomembna in je ne bom upoštevala, ker…« … ker … »… ker je bila sprejeta po tem, ko je delavec že dobil odpoved.« (Ta ista sodnica tudi ne bi brala znanstvenih člankov, ki niso »javne listine«, ker niso prevedeni, če bi se prevedli, jih na USB ključku ne bi sprejela, četudi bi jih po ZUP morala sprejeti, če bi se natisnili, pa jih tudi ne bi brala, ker jih je preveč in se ji, zelo enostavno, tega »ne ljubi.«)
Piš' me v uh' pa »socialna država.« Med drugim. Žal in celo samo »med drugim.«
Prav nič drugače, nič manj očitno, ni z neustavnostjo pravne ureditve in prakse glede delavcev, ki pridejo na delo v Slovenijo iz tujine. Naj pojasnim. Če želi delavec, ki prihaja iz tujine, pa naj bo imenovan »tuj delavec«, delati na primer v Nemčiji, mora znati osnovno raven jezika te države, opraviti mora izpit (raven A1). Slovenija pa od tujih delavcev ne zahteva tega pogoja za delo. A pozor: šele takrat, ko tuj delavec postane … invalid (!) in se prijavi na ZRSZ, pa zavod zahteva, da mora v dvanajstih mesecih uspešno opraviti preizkus znanja osnovne ravni jezika, slovenščine. Preveriti ga mora pri Filozofski fakulteti UL - in nikjer drugje. Tako določa 8.a člen ZUTD.
(znanje slovenskega jezika)
(1) Brezposelna oseba, ki je državljan tretje države, mora znati slovenski jezik, kar izkaže s pridobitvijo javno veljavnega spričevala o uspešno opravljenem izpitu iz znanja slovenskega jezika na vstopni ravni (raven zahtevnosti A1) najpozneje v 12 mesecih po prijavi v evidenco brezposelnih oseb. Morebitna odjava in ponovna prijava v evidenco brezposelnih oseb, izvedeni v tem času, na tek roka ne vplivata.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek se tek roka prekine:
- če se državljan tretje države odjavi iz evidence brezposelnih oseb zaradi vključitve v zavarovanje za primer brezposelnosti, ki je podlaga za pridobitev denarnega nadomestila,
- če se vključi v drug program aktivne politike zaposlovanja,
- če obstajajo opravičljivi zdravstveni razlogi za opustitev obveznosti iz naslova aktivnega iskanja zaposlitve, ki neprekinjeno trajajo več kot en mesec.
(3) Tek roka iz prve alineje prejšnjega odstavka se nadaljuje ob prvi ponovni prijavi državljana tretje države v evidenco brezposelnih oseb, tek roka iz druge in tretje alineje prejšnjega odstavka pa se nadaljuje po prenehanju vključitve v program aktivne politike zaposlovanja oziroma po prenehanju obstoja opravičljivih zdravstvenih razlogov za opustitev obveznosti iz naslova aktivnega iskanja zaposlitve.
(4) Ne glede na prvi odstavek tega člena mora državljan tretje države, ki je prejemnik denarnega nadomestila več kot 12 mesecev, izpit iz prvega odstavka tega člena opraviti do prenehanja prejemanja denarnega nadomestila.
(5) Po izteku roka iz prvega odstavka tega člena mora državljan tretje države ob ponovni prijavi v evidenco brezposelnih oseb pogoj iz prvega odstavka tega člena izpolnjevati že ob prijavi. Zavod ob ponovni prijavi po uradni dolžnosti preveri izpolnjevanje pogoja iz prvega odstavka tega člena in v primeru neizpolnjevanja tega vlogo državljana tretje države za vpis v evidenco brezposelnih oseb zavrne.
(6) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se državljan tretje države, ki ob ponovni prijavi v evidenco brezposelnih oseb ne izpolnjuje pogoja iz prvega odstavka tega člena, izpolnjuje pa pogoje za priznanje pravice do denarnega nadomestila, vpiše v evidenco brezposelnih oseb in se, če pogoja iz prvega odstavka tega člena ne izpolni, v evidenci vodi za čas upravičenosti do denarnega nadomestila.
(7) Šteje se, da je pogoj iz prvega odstavka tega člena izpolnjen, če je državljan tretje države:
- dokončal osnovno šolo v Republiki Sloveniji;
- dokončal katerikoli javnoveljavni izobraževalni program za pridobitev izobrazbe v Republiki Sloveniji;
- dokončal katerikoli javnoveljavni študijski program v Republiki Sloveniji, ki se je izvajal v slovenskem jeziku;
- dokončal osnovno ali srednjo šolo s slovenskim učnim jezikom na območjih, na katerih živijo pripadniki avtohtone slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah;
- že pridobil javno veljavno listino, s katero izkazuje znanje slovenskega jezika vsaj na vstopni ravni (raven zahtevnosti A1).
(8) Državljan tretje države se lahko enkrat vključi v tečaj in enkrat pristopi k izpitu iz slovenskega jezika na vstopni ravni (raven zahtevnosti A1) na podlagi vključitve v ukrep aktivne politike zaposlovanja. Če se državljan tretje države ponovno prijavi v evidenco brezposelnih oseb, pa pred odjavo tečaja ni zaključil ali ga je zaključil, pa ni pristopil k opravljanju izpita iz prvega odstavka tega člena, se lahko ponovno vključi v tečaj in pristopi k izpitu.
(9) Državljan tretje države, ki je končal manj kot šest razredov osnovne šole ali izkaže, da ni zmožen pisnega sporazumevanja, se pa govorno sporazumeva, izkaže izpolnjevanje pogoja iz prvega odstavka tega člena s potrdilom o uspešno opravljenem izpitu iz govornega sporazumevanja v slovenskem jeziku na vstopni ravni (raven zahtevnosti A1).
(10) Obvezne preizkuse iz znanja slovenskega jezika iz prvega odstavka tega člena izvaja Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v skladu z 61. členom Zakona o izobraževanju odraslih (Uradni list RS, št. 6/18).
Delavec je utrpel poškodbo pri delu in je postal invalid III. stopnje. Uničeno ima roko, prestal je pet operacij, zdaj čaka, če bo moral še na šesto. Na ZPIZ je vložil vlogo za priznanje nadomestila za invalidnost in telesno okvaro. Trenutno, a samo trenutno prejema nadomestila v višini 470 evrov. ZPIZ izplačilo nadomestila za invalidnosti veze na to, da je brezposelna oseba, kar se dokazuje s prijavo na zavodu. ZRSZ pa zahteva izkaz osnovnega znanja slovenskega jezika – sicer delavca ali delavko izbriše iz evidence brezposelnih oseb; čeprav je oseba nezaposljiva in ima uničeno roko, ki je postala uničena po opravljanju težkega fizičnega dela v Sloveniji. Po izbrisu oseba seveda izgubi pravice iz ZPIZ. Lepo, predvsem pa ustavno: delaš lahko brez izpolnjenja pogoja o znanju jezika, tudi invalid lahko postaneš brez tega, ne moreš pa brez tega pogoja prejemati socialno nadomestilo države.
In tudi to nikogar od tistih, ki bi jim moralo zanimati, še manj tistih, ki bi jih lahko zanimalo, očitno ne zanima.
Takih in podobnih primerov je nepreštevno veliko, seveda tudi znatno preveč. V takih primerih: piš' me v uh' pa »socialna država.«
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
