Zavod za zaposlovanje. Nekdo je zapisal in prepeval, da je to »kraj, kjer se končajo sanje.« Morda, ne nujno. Lahko bi se tudi kaj začelo. Povezano s sanjami, ali pa neodvisno od njih. Med konci in začetki je marsikdaj meja zabrisana. Lahko, da je sploh ni. Morda so konci samo začetki, ali pa so začetki samo nadaljevanja proti koncu. Vse, kar je, če sploh je, bi lahko bil samo proces, ki se izmika določitvi začetka, četudi se nekje in nekoč konča. Le kdo bi to zares vedel. Pri zadevah človeka, časovno minljivega in v času neznatnega, nepomembnega, so začetki lahko samoprevara in konci utvara. Verjeti, da nekaj vendarle je, vselej in ves čas, pač še ne pomeni, da je tisto, kar je, zares tako, kot se zdi. Ali pa, da je prav tako, kot je. Tudi v teh časih in v svetu, kakršen je. Če sploh je. In četudi je, še zdaleč ni nujno takšen, kot se zdi. Še manj takšen, kot bi lahko bil, ali takšen, kot bi moral biti. Nisem prepričan, če o tem, kako bi nekaj moralo biti, sploh še smemo glasno razmišljati.
Praviloma nič ni zares takšno, kot se zdi, da je. Niti človek sam. A če že vztrajamo, da je tisto, za kar se nam zdi, da je, takšno, kot človek označi, da je, vsaj zanj, lahko vztrajamo tudi pri tem, da bi tisto, kar je, ker smo to tako označili, lahko bilo drugačno. Pa tudi, da bi moralo biti drugačno. Na primer, ali predvsem v pravu in po pravu. Pri tem lahko vztrajamo. Če ne drugega, pa zato, ker se odločimo pri tem vztrajati. Ne da bi ves čas, ali pa sploh in zares vedeli, pri čem točno vztrajamo in zakaj to počnemo. Zatorej, ker in dokler pač vztrajamo, da je pravo nekaj, kar je, vztrajajmo še s tem, kako bi to, kar za nas je, moralo biti. Kaj drugega nam niti ne preostane.
Zato se vrnem k Zavodu za zaposlovanje (ZZZ). Tam je vlagatelj pritožbe izpodbijal sklep tega »organa« št. 1221-____/2022-_, z dne 15.2.2022. Pri tem je navajal vse razloge, ki jih dovoljuje zakon. Predvsem zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in kršitev ustavne pravice do socialne varnosti. Predlagal je, da ta organ, prve stopnje, sklep, ki je dejansko odločba, odpravi in jo nadomesti z novo, oziroma jo spremeni tako, da pritožniku prizna pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, podredno pa odstopi pritožbo Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki naj odloči, kot je pritožnik predlagal.
Pritožnik je v začetku januarja 2022 vložil zahtevo za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Upravni organ, ZZZ, je odločil, da se postopek odločanja o pravici pritožnika do denarnega nadomestila prekine do pravnomočnosti sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, s katero bo odločeno o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je delodajalec izrekel pritožniku kot delavcu, ta pa odpoved izpodbija pred sodiščem. Upravni organ je v obrazložitvi odločbe navedel, da je pritožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi iz krivdnega razloga. Delodajalca bom zamolčal. ZZZ je sklepal takole: čeprav je delavec vložil tožbo na izpodbijanje odpovedi zaposlitve, upravni organ ugotavlja, da je prejem odpovedi iz krivdnega razloga odklonilni razlog za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Sklicuje se na tretjo alinejo drugega odstavka 63. člena ZUTD.
Kaj o tem misliva s kolegom Markom Blatnikom? Misliva, ne, prepričana sva, da je taka odločitev ZZZ pravno neutemeljena iz vseh razlogov po zakonu, predvsem pa zaradi grobega posega v ustavne pravice pritožnika do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS, do osebnega dostojanstva in varnosti po 34. členu ustave in osebnostnih pravic po 35. členu ustave, v povezavi z 2. in 14. členom ustave.
Država je uzakonila obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti, ki ga delavec plačuje ves čas delovne dobe - za primer, da izgubi zaposlitev in prevzame status brezposelne osebe. V tem primeru naj bi delavec koristil z zakonom določeno denarno nadomestilo, namenjeno temu, da se kot človek, pravni subjekt in oseba lahko preživlja in socialno preživi. Vendar pa Zakon o urejanju trga dela (Uradni list RS, št. 80/10, 40/12 – ZUJF, 21/13, 63/13, 100/13, 32/14 – ZPDZC-1, 47/15 – ZZSDT, 55/17, 75/19, 11/20 – odl. US, 189/20 – ZFRO, 54/21 in 172/21 – ZODPol-G, v nadaljevanju: ZUTD) v prvem odstavku 63. člena določa, da pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji. Delodajalčevo redno odpoved, podano delavcu iz krivdnega razloga, pa zakon v tretji alineji drugega odstavka 63. člena ZUTD določa kot »postati brezposeln po svoji krivdi ali volji« - ne glede na to, ali delavec odpoved pravno izpodbija ali ne.
Glede na 15. člen Ustave RS, ki se uporablja neposredno, se pojavi pravno vprašanje, ali je nemara takšna zakonska ureditev v neskladju z ustavno pravico do socialne varnosti (50. člen URS), pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen URS) ter osebnostnimi pravicami (35. člen URS), seveda v povezavi z 2. in 14. členom URS? Zdi se, da je.
A to v tem primeru ni edini pravni problem. Delavec je sicer res prejel odpoved iz krivdnega razloga, vendar je vložil tožbo zoper delodajalca, na podlagi katere izpodbija pravno utemeljenost odpovedi, kar pomeni, da je delavec s predložitvijo kopije tožbe v postopku pred ZZZ predložil dokaz, da ni gotovo, če je odpoved res zakonita. Odločitev ZZZ pa je ustvarila pravno fikcijo, da je postal brezposeln po svoji krivdi. To se zdi pravno nedopustno.
Ob tem se postavlja tudi vprašanje, ali je pravica do socialne varnosti iz 50. člena URS res lahko vezana na vprašanje, ali pogojena z vprašanjem, po čigavi krivdi je delavec postal brezposeln? Prepričan sem, da sta taka razlaga in uporaba prava nesprejemljivi.
Namreč, delavec ob redni odpovedi delovnega razmerja iz krivdnega razloga, ali ob izredni odpovedi, ostane brez prihodka, čeprav je leta vplačeval obvezno zavarovanje za brezposelnost in socialno zavarovanje, sedaj pa naj ne bi imel pravice do nadomestila pri ZZZ, kakor tudi ne pravice do socialne pomoči (po četrti alineji prve točke drugega in po prvem odstavku 28. člena > Zakona o socialno varstvenih prejemkih (Uradni list RS, št. 61/10, 40/11, 14/13, 99/13, 90/15, 88/16, 31/18, 73/18 in 196/21 – ZDOsk, v nadaljevanju: ZSVarPre). In drugače, delavec je ob prejemu odpovedi iz krivdnega razloga izgubil pravico do socialne pomoči, zatorej je ostal brez socialne varnosti, a samo zato, ker je prejel odpoved delodajalca, ki zatrjuje krivdne razloge za odpoved, ali pa izredno odpoved. Na drugi strani pa nekdo, ki je brezposeln, nima službe, pa v preteklosti tudi ali sploh ni delal, ima pravico do socialne varnosti, do socialne pomoči. Mar ne gre pri tem tudi za očitno diskriminacijo na račun delavcev, celo za dodatno kaznovanje delavcev, ki so od delodajalca prejeli odpoved delovnega razmerja z očitkom krivde? Zdi se, da gre za pravno nedopustno diskriminacijo.
Glede na to, da delavec kljub temu, da je več let plačeval zavarovanje, ki je po zakonu obvezno, od tega zavarovanja zdaj nima ničesar, in to zgolj zato, ker je prejel odpoved iz krivdnega razloga, ki jo izpodbija pred sodiščem, to pa lahko odloča več let, zato je delavec ostal brez možnosti preživljanja družine, celo v socialno najbolj kritičnem času, da je torej ostal brez vsakega prihodka, ker naj ne bi bil upravičen do socialne pomoči, se zdi očitno, da takšna zakonska ureditev neposredno in grobo posega v pravico do socialne varnosti delavca in njegove družine. Zato ji očitam neustavnost.
Tu se primer še ne konča. ZZZ je odločil, da bo postopek odločanja o pravici do nadomestila pritožnika prekinil - vse do pravnomočnosti odločitve sodišča glede zakonitosti odpovedi. Takšna odločitev upravnega organa ima de facto enak učinek kot zavrnilna odločba, saj neposredno posega v pravico pritožnika do socialne varnosti, ker delavec vse do pravnomočnosti postopka pred Delovnim in socialnim sodiščem, ki lahko traja več let, ne bo prejemal denarnih sredstev.
Tudi tu se primer še ne konča. Če bo delavec z zahtevkom uspel na sodišču, mu ZZZ tako ali tako ne bo priznal nadomestila za brezposelnost, saj mu bo moral delodajalec po sodbi izplačati plače in mu priznati za nazaj vse pravice iz delovnega razmerja.
Smisel pravice do nadomestila za primer brezposelnosti je vendarle v tem, da se brezposelna oseba, ki je več let plačevala obvezno zavarovanje in se je znašla na ZZZ, lahko preživi za določen čas, dokler ne najde drugega dela. In vendar zakonska ureditev v primeru odpovedi s strani delodajalca iz krivdnega razloga sploh ne omogoča, da bi se brezposelna oseba, po plačevanju obveznega zavarovanja prav za ta primer, za primer izgube zaposlitve, preživela, ker ne prejme nadomestila za brezposelnost in ne prejme socialne pomoči.
ZZZ naj ne bo kraj, kjer se končajo sanje o razumnosti, ustavnosti, vladavini prava in socialni državi. Takšni pravni ureditvi očitam neustavnost in pravno nevzdržnost.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
