Prva kovidna odločba ustavnega sodišča, št. U-I-83/20 (glej kolumno), je bila pospremljena s štirimi odklonilnimi ločenimi mnenji. Odličnimi. V njih je bilo med drugim argumentirano prepričanje, da javne izjave, gola mnenja in razmišljanja ene ali dveh uradnih predstavnic javnega zdravstva ne pomenijo znanstvenih dognanj in dokazanega prepričanja »stroke.« Slovenske. Evropske. Svetovne. In o tem ne more biti razumnega dvoma.
Medklic: v tem članku ne zatrjujem ustavnopravne vsebine, zatrjujem ustavnosodno proceduro.
Po tej, prvi kovidni odločbi ustavnega sodišča je bilo vse drugače – drugače od odklonilnih ločenih mnenj k tej odločbi. Ob naslednjih kovidnih odločbah ustavnega sodišča so isti sodniki in sodnice ustavnega sodišča odločali in argumentirali, tudi v ločenih mnenjih, kot da so javne izjave, gola mnenja in razmišljanja ene, dveh predstavnic javnega zdravstva in enega, dveh, treh … predstavnikov naravoslovne znanosti »ugotovitve, sklepi in priporočila stroke.« Stroke per se in ad definitionem. Slovenske. Evropske. Svetovne. Četudi zelo očitno niso. O prvih, najobsežnejših, tematsko najbolj raznolikih in večkrat dopolnjenih pobudah za ustavnosodno presojo se sodišče do danes ni izreklo niti z enim stavkom. Jih je pa toliko in so tako obsežne, da so bile knjižno izdane. Sodišče je ostalo pasivno in ravnodušno do dejstva, da ima na eni strani na delovni mizi velike svežnje virov in dokaznega gradiva, na drugi strani pa bodisi molk bodisi sprenevedavo natolcevanje mimo jedra, bistva tematike bodisi birokratski pamflet oblasti in peščice z oblastjo formalno in najtesneje sodelujočih predstavnikov in predstavnic javnega zdravstva – brez enega samega dokaznega vira, v smislu znanstvene monografije, znanstvenega članka, analize, študije ali dokumentiranega znanstvenega dognanja.
Pred dnevi je ustavno sodišče sprejelo odločbo št. U-I-180/21, v kateri je ponovilo tisto, kar ves čas tudi samo ponavlja (ponavlja za oblastjo in 'stroko' v službi oblasti, ki to tudi sama ves čas ponavlja): ker naj bi takojšnja razveljavitev nezakonitih in neustavnih podzakonskih aktov povzročila, da Vlada RS kot izvršilna velja oblasti ne bi mogla več izpolnjevati svoje pozitivne ustavne obveznosti varovanja zdravja in življenja ljudi, je sodišče odločilo, da začne razveljavitev učinkovati po preteku enega leta po objavi te odločbe.
Sodišče se od poletja 2020 do danes ni odločilo niti enkrat samkrat soočiti trditve dveh strani in dokazno gradivo dveh strani – oblasti in ljudstva. Niti stavka ni namenilo niti zgodnjemu zdravljenju (četudi je bila ta tema v pobudah izpostavljena in prerekana že leta 2020, se je pred časom sodišče odzvalo, kot bi jo načeli prvikrat), sistemom za odvajanje izdihanega zraka iz zaprtih prostorov ven, preventivi ali profilaksi itd. Seveda se tudi ni odločilo, da bi – kot smo večkrat javno predlagali – izvedlo obsežno javno obravnavo, kjer bi se soočilo, utemeljevalo in prerekalo trditve, poslušalo vrhunske strokovnjake, priče in analiziralo dokazno gradivo: na javni obravnavi, ki bi de facto potekala potreben čas in bi imela pridih znanstvenega simpozija. Sodišče se je sprijaznilo z golo dogmo, ki je morda postala že mit, da gre pri kovidni pravni politiki in režimu za »skrb države za varovanje zdravja in življenja ljudi«, ne da bi procesno enkrat samkrat izrazilo dvom, če morda ne gre za varovanje zdravja in življenja ljudi, ali če nemara ne gre - nasprotno - za neposredno ogrožanje zdravja in življenja ljudi. Sodišče niti enkrat samkrat ni terjalo od oblasti/države izpolnitev dokaznega bremena. Zadovoljilo se je z javnimi mnenji, golimi mnenji in razmišljanji ene, dveh predstavnic javnega zdravstva in enega, dveh, treh … predstavnikov javnega zdravstva ali naravoslovne znanosti.
Tej nelegitimni drži sodišča je piko na i postavil njegov predsednik, ko je gostoval v televizijski oddaji Odmevi. Dejal je, da je sodišče presodilo, da je bolje, če obstajajo neki podzakonski akti, kakršni pač že so, zatorej tudi neusklajeni z veljavno zakonodajo in nasprotujoči ustavi, kot pa, da ne bi bilo nobenih podzakonskih aktov kovidnega režima. Očitno je izhajal iz domneve, da neobstoj (nezakonitih in neustavnih) podzakonskih aktov hkrati pomeni odsotnost slehernih ukrepov. Kar nikakor – po logični nujnosti - ne drži! Kontradikcija in negacija nista eno in isto.
Ustavno sodišče se je odločalo in vsakič odločilo tako, kot se ustavno sodišče (to je subjektivna ocena) nikoli in nikdar ne bi smelo odločati in odločiti. Proceduralno – ne glede na to, kakšna bi bila sleherna končna odločitev in četudi bi bila vsebinsko enaka. Povzel bom, kaj imam v mislih, ko zapišem »tako« in »kot se nikoli in nikdar ne bi smelo.« Pred časom sem že zapisal, da se ustavno sodišče ni odločilo prenesti kovidnih pravnih vprašanj v polje doktrine, ki bi ta vprašanja izvzela iz ustavnosodne presoje in jih prepustila zakonodajalcu, izvršilni oblasti ali »stroki.« Sodišče se tudi ni odločilo, da bi za ta namen izdelalo novo ustavnosodno doktrino. To bi lahko storilo, četudi mu tega ni bilo treba storiti in je morda prav, da tega ni storilo (sam sem si jo spisal kar tako, za študijsko zabavo). Problem je drugje: v ustavnosodni odpovedi vsemu tistemu, kar pravo razume pod pojmi »dokaz«, »dejstvo«, »dokazano dejstvo«, »dokazno breme«, »dokazni standard« in »dokazna presoja.« Zadovoljilo se je z »izjavami«, »golimi mnenji«, »osebnimi stališči«, nepreverjenimi statistikami, nevzdržnimi metodologijami, očitnimi nelogičnostmi, očitnimi nerazumnostmi in golo vero, ki jo je s tem spremenilo v dogmo, ki je morda že postala mit. Ne da bi se pri tem enkrat samkrat javno in uradno vprašalo, ali gre pri kovidnem režimu in politiki res za varovanje zdravja in življenja ljudi, ali gre nemara za osupljivo in neposredno ogrožanje zdravja in življenja ljudi.
Ob tem pa je iritirajoče, četudi komično, opazovati in poslušati – na eni strani - ljudi, ki so do volitev predstavljali vladajočo oblast, ko izražajo kritiko, tudi ostro in žaljivo kritiko, na račun teh istih odločitev ustavnega sodišča in – na drugi strani – ljudi, ki izražajo kritiko, tudi ostro in žaljivo kritiko, na račun ljudi, ki so do volitev predstavljali vladajočo oblast IN (to je bistvo, poanta) se pri tem sklicujejo predvsem ali zgolj na te iste odločitve ustavnega sodišča. Komično? Dokaj. Razlog je očiten. Popravek, razlogi so očitni. Ustavno sodišče o (seveda je to subjektivna ocena) najbolj očitnih, najbolj grobih in najbolj škodljivih, tudi posledično katastrofalnih pravnih aktih in pravno pomembnih početjih vladajoče oblasti sploh – še – ni odločilo. Niti s stavkom. Sodišče je štirikrat zapored razveljavilo nezakonite in neustavne podzakonske akte tako, da jih de facto ni razveljavilo, ker jih je razveljavilo po tem, ko so prenehali veljati. De facto jih ni razveljavilo, ker jih je razveljavilo z odložnim rokom. In ko je ta rok potekel, jih je spet razveljavilo z odložnim rokom in ko so, ob eni izjemi, prenehali veljati. Ko bo ta rok potekel, jih bo verjetno spet razveljavilo, ko ne bodo več veljali in z odložnim rokom, če bo o njih sploh odločilo v času, ko bo še mogoče karkoli razveljaviti.
Ustavnosodno resnost, odločnost in odgovornost odločanja si predstavljam precej drugače.
Sodišče v vsem tem času tudi ni odločilo o eni pomembni ustavni pritožbi, ki neposredno naslavlja osrednji ustavnopravni problem kovidnega režima. Nekje vmes je celo tako zelo preseglo okvir konkretne odločitve, da je kar izničilo pravico do terjanja odškodnine ali povračila že plačane kazni z naslova nezakonitih in neustavnih kovidnih podzakonskih pravnih aktov. Sodišče je tudi sprejelo sklep, da o pomembnem pravnem vprašanju odpuščanja delavk in delavcev iz »krivdnih razlogov,« ker so se ti upirali rednemu testiranju (s testi, ki ob izdelavi kategorično niso bili načrtovani za diagnostiko) in nošenju mask (za katere novejši znanstveni članki iz najuglednejših znanstvenih revij dokazujejo in pričajo, da ne preprečujejo širjenja bolezni, da prej prispevajo k hitrejšemu širjenju obolenj in da so ob dolgotrajnejši rabi zdravju škodljive) ter s tem neposredno povezanem vprašanju člena v Zakonu o urejanju trga dela, ki vsem tem delavkam in delavcem odreka (dejansko jim to odreka zavod za zaposlovanje) socialno pomoč z naslova brezposelnosti (podrobneje o tem v članku na povezavi), ne bo odločalo prednostno, ampak po rednem, običajnem vrstnem redu neprednostnih zadev (torej ne v roku dveh do štirih let, ampak dlje); četudi je ljudi v takem položaju veliko, vse več in ostanejo brez finančnih sredstev, četudi je zakonska ureditev očitno neustavna, četudi ustavno načelo socialne države in pravica do socialnega osebnega dostojanstva nista mrtva črka na papirju in četudi so delavke in delavci utrpeli to posledico zaradi nezakonitih in neustavnih podzakonskih aktov. Za epilog pa je predsednik ustavnega sodišča pojasnil, da je bolje imeti neke in nekakšne kovidne podzakonske pravne akte, kot pa ne imeti nobenih kovidnih podzakonskih pravnih aktov. Zdi se, da je umanjkal samo še dodatek, kako medicina ni zadeva znanosti, ki temelji na dejstvih in preverjenih dokazih o dejstvih, ampak zadeva vere, verovanja, dogme, ki lahko preraste v mit.
Zato ljudi, ki so kritični do ustavnega sodišča, ker naj bi bilo to preveč kritično do njihovih kovidnih odločitev, ni mogoče razumeti. Razen, če so zelo nevedni, če jim ne uspe razumeti bistva, če se šalijo ali populistično zabavajo. Zato tudi ljudi, ki so kritični do prve skupine ljudi, ker naj bi jim tudi ustavno sodišče zabrusilo, da so sprejemali pravno nevzdržne kovidne odločitve, ni mogoče razumeti. Razen, če so zelo nevedni, ali jim ne uspe razumeti bistva. Ustavno sodišče do danes ni niti enkrat odločilo, da bi bilo v času trajanja kovidnega režima karkoli tako neznosno nezakonito, da bi bilo nevzdržno neustavno. Če poenostavim: po odločitvah ustavnega sodišča politične odločitve kovidnega režima niso bile odlične, so pa bile optimalne (2).
Očitno je, da sem v tem članku v namišljeni vlogi »hudičevega advokata.«
Vse, kar naj bi bilo, ali nemara je izrazito nelegitimno, lahko postane legitimno. Tisto, kar naj bi bilo legitimno, utegne biti očitno nelegitimno. V tem primeru, ki ga naslavljam, nelegitimno (predvolilni kovidni režim) postane legitimno (zahvaljujoč odločbam ustavnega sodišča), legitimno (odločbe ustavnega sodišča in nelegitimni režim, ki je ustavnosodno prejel legitimnost) pa na nelegitimen način (proceduralno nelegitimen način – to zatrjujem) prejme ustavnosodni pečat legitimnosti. Zdi se, da je vse legitimno. Sam trdim, da je (skoraj) vse to izrazito in očitno nelegitimno. Trditev izpeljujem iz teorije legitimnosti (1).
Ljudi, te in one, zlasti pa politike, je v danem kontekstu in končno vendarle mogoče razumeti. Saj gre za politiko, bolje – antipolitiko. Tako delujočega ustavnega sodišča pa ni mogoče razumeti. Saj gre za pravo in ustavnost, v primežu (po učenju proceduralne teorije materialne legitimnosti, razpravne teorije prava in demokracije ter sodobnega socialno-liberalnega ustavništva) dejstev in morale. In vendarle se še naprej trudim vse to nekako razumeti. Želim razumeti. Včasih se tudi pretvarjam, da ne razumem, ko razumem. Morda »pretvarjanje« ni prava beseda …
(1) Podrobno o konceptu in teoriji legitimnosti v Andraž Teršek: Teorija legitimnosti in sodobno ustavništvo. Univerzitetna založba Annales, Koper 2014.
(2) S še večjim problemom se soočamo v postopkih pred rednimi sodišči, zlasti delovnimi in socialnimi, ki v primerih s kovidno tematiko odločajo, kot da veljavna zakonodaja ne bi obstajala, ali pa jo sodišča berejo in razumejo tako, da njihovega razumevanja ni mogoče razumeti drugače kot popolno nerazumevanje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
