Zakaj so ti postopki tako dolgi, zakaj toliko izvedencev, zakaj jih je absolutno premalo, zakaj, zakaj? O tem je nujno govoriti in stvari korenito spremeniti. Po desetletjih dela na vseh teh področjih ne morem biti tiho, pa čeprav vem, da vsi zapisanemu morda ne boste ravno pritrjevali. Eni boste avtomatično navijali za ženski spol, ki je pogosto huda žrtev neuspelih odnosov, drugi prav obratno. A zakaj ne ukrepati po "krikih" otrok po pomoči? Nikakor tu ne gre za komentar odprtih in razvpitih postopkov, saj vsebine spisov NE poznam, jih pa nekateri med vami, ki morate poklicno molčati. Verjamem, da bi kdaj še kako radi spregovorili. Vprašam pa lahko: zakaj agonija otrok pogosto tako dolgo traja? In zdaj v tretji kolumni bom pisala o tem, kako bi moralo biti, da otroci ne bi predstavljali "orožja" v hudih bitkah med starši.
Ne obstaja prostor, niti v zraku, niti v globinah oceana, niti v jamah; nikjer na celem svetu,
kjer bi se človek skril pred svojimi slabimi deli.
Siddharta Gautam Buddha
V dolgi karieri, ki prav nikoli ni "izpustila" skrbi za otroke, sem slišala, brala in videla že marsikaj. Žal sem morala zaradi tajnosti postopkov predvsem molčati .Tudi kot varuhinja človekovih pravic. Pa tako rada bi kdaj spregovorila. Nabirale so se tragedije in v njih hudo "ranjeni" otroci.
Naj tu nanizam le nekaj povsem neprepoznavnih zgodb, ki pa imajo v ozadju zelo debele spise, leta bojev in deset tisoče evrov različnih stroškov, ki bi jih lahko starši namenili otrokom in ne proračunu ter odvetnikom. Žal vem, da je to, vsaj ta hip, zgolj utopija. "Boril ali borila se bom do konca," so stavki mnogih v postopke vpletenih. Razumem, a za kakšno ceno, po čigavi krivdi in s kakšnimi posledicami?Je res vredno? Bo po leta trajajočih bojih kaj bolje in predvsem za koga?
Ko pomislim na razvezne postopke in razhode staršev, mi po desetletjih spremljanja te problematike pred oči stopijo stotine primerov in sedaj vem oziroma lahko povsem z gotovostjo trdim, da bi prav tu potrebovali največje strokovnjake. Seveda take, ki s tem nikakor niso niti malo osebno obremenjeni. Zakaj? Če kje, tu ne sme biti eksperimentiranja ali izhajanja iz lastnih, zlasti negativnih izkušenj. Pogosto pa je mnenje mnogih, da zna z otroki delati kar vsak. Z usodnim dodatkom: pa saj ima vendar tudi sam otroke. Je to res garancija?
Ko sem v času, ko sem bila tožilka, pred desetletji doživela vlom v domače stanovanje, sem v službi celo prosila, naj mi vodje za obravnave nekaj časa ne "dajejo" vlomilcev, ker ne bom povsem objektivna. Ob slehernem bi se spomnila strahotno razmetanega stanovanja in vsega, kar je sledilo. Seveda je to minilo, a vseeno smo prav vsi pri svojem delu "obremenjeni" z lastnimi izkušnjami. Zagotovo tudi in še kako močno prav na občutljivem področju medosebnih odnosov, bitk in travm, pa najsi to priznamo ali ne. Kaj hitro "zasovražiš" moške ali ženske, ne verjameš enim ali drugim, si vsaj malo pristranski ... In ravno to je pogubno - vnaprejšnje ožigosanje ali krivda. Resnico je potrebno odkriti z vso natančnostjo in čimprej, da manipulacije enega ali drugega starša ne uničijo otrok. Manipulirati znajo in zmorejo namreč vsi, tako moški kot ženske. Na začetku zveze je običajno vse sanjsko, kasneje pa kdaj pravi "pekel". In potrebno ga je končati in ne poglabljati.
Seveda pa je povsem možno, da na začetku tudi spregledamo marsikaj.
Spominjam se namreč dekleta, ki jo je pred mnogimi leti na pogovor pripeljala kar razredničarka (kako pohvalno). Najprej mi je sama predstavila njeno zgodbo in prosila, naj ji povem, da je to, kar se dogaja na relaciji fant - dekle, nasilje in naj jo posvarim pred bodočnostjo, ki ne bo lepa. Dekletce je svojega fanta resnično ljubilo in bila je pripravljena povsem zamolčati, celo opravičevati nekaj fizičnih napadov nanjo, pa čeprav se je eden izmed njih končal kar na urgenci. Učiteljica jo je po povsem napudranem obrazu povabila na pogovor in predlagala, da me obiščeta. Pogovor je bil izjemno, res izjemno težak. Napredovali sva zelo počasi. Trdila je, da se vse to res dogaja, a zgolj zato, ker jo ima fant res rad in ne prenese, da jo kdo pogleda (niti ne ona koga). Ko to mine, je spet zelo ljubezniv. Pa sva se pogovarjali in pogovarjali ... in prišli tudi do njegove družine. Trdila je, da so zelo v redu, da sta starša naravnost čudovita ... Po mnogih vprašanjih in pripovedovanju drugih zgodb, ki so se zaradi ljubosumja končale celo z umorom ali ubojem, pa je obnemela in dodala: "Ojoj, sedaj sem se spomnila, njegov dedek je res nekoč ubil babico in pristal v zaporu ..." Z učiteljico nama je "uspelo", a taisti fant zagotovo ni ostal sam. Našel je najbrž novo dekle, ki ga je spet ljubil in ona njega, ne vemo pa, kako se je ali bo nekoč končalo ... žal. Potreboval bi pomoč. Zelo in še pravočasno.
In še ena od zgodb, o menda ljubosumju, se je tragično končala prav pred kratkim s smrtjo 33-letnice in dvema sirotama. Kako hudo! Bi se jo dalo preprečiti, je vprašanje, na katerega brez poznavanja celote, nikakor ni moč odgovoriti.
Da ne omenjam stotine drugih zgodb o nasilju, smrtih, manipulacijah, lažeh, podtikanjih, ovadbah, varnih hišah ...
Pred kratkim sem zgrožena v oddaji Tarča poslušala o prijavah za neprofitna stanovanja in resnici ali celo lažeh o nasilju, vlagi, astmah ... samo da bi ljudje končno prišli do svojega domka. Nekdo je bil tu zagotovo žrtev, nekdo morda celo krivo ovaden. Kaj vse naredijo ljudje, da bi se rešili in kako lahko nekomu z goljufijo preprečijo, da bi pošteno prišel do svojih "štirih sten".
Ko pride do umora ali uboja in skoraj vse žrtve so ženske, bi naslednji hip vse prijavljene moške kar pozaprli. Kdo ve, kaj je resnica in kaj se bo zgodilo, če prijavljenega pustimo na prostosti? Res izjemna odgovornost za vse uradno vpletene. Zato pa bi morali vsi ti postopki teči zelo hitro, kajti če obstaja nasilje, je hitrost še kako nujna, če pa ga morda ni, pa prav tako, kajti nobena kriva prijava ne bi smela ostati vsaj neopažena. Vsaka zloraba sodnega sistema je namreč vredna obsojanja, celo izjemno hitre reakcije. Kako pa oceniti resno nevarnost za življenje žrtve, ko pa vidimo, da so policisti pred kratkim (povzeto po medijih) prepoved približevanja redno kontrolirali, pa je vseeno moški ubil svojo partnerico? Rekli boste, da bi ga morali zapreti, a vse kaže, da je bil prvič ovaden. Če je kdo vedel ali vsaj sumil, česa je sposoben, je bila to njegova bivša partnerica. So jo slišali, razumeli, ji verjeli ...? Na vse to bo sicer odgovoril kazenski postopek, a kaj ko otroka mamice ne bosta videla nikoli več. In nista edina.
Nimam posebnih pomislekov v "zapestnice", ki ljudem omogočajo, da so na prostosti, a stalno in zelo strogo kontrolirani. Spominjam se namreč prvih idej o prepovedi približevanja, ki so v Avstriji lepo zaživele, dejali smo jim "rdeči karton", pri nas pa so njihovi nasprotniki sprva trdili, da se bodo "reveži" brili pod mostom in nakazovali resne pomisleke. Ni se zgodilo - vsak, ki mu je grozil pripor, je takoj ponudil naslov pri starših, prijateljih ... samo da je ostal "zunaj".
A kaj, ko je mogoče tudi ta ukrep grdo izigrati.
Vem, da vsakdo od vas pozna kakšno v nebo vpijočo zgodbo priseganja na resnico in samo resnico, jo spremlja ali celo sam doživlja. Vem, da lahko mediji predstavijo mnoge, ki nas bodo pretresle, obremenile, vzbudile jezo, celo bes, usmiljenje ali žalost, pa nemoč ali krik po pomoči. Zlahka najdemo žensko, ki bo povedala kakšna žrtev je, kako partner pretirano pije, jo maltretira, ji grozi, uničuje otroke ... Najdemo lahko moškega, ki bo spregovoril o psihičnem maltretiranju in omejevanju stikov z otroki, ki ga imajo neizmerno radi, pa jih ni videl mesece ali leta: Krive naj bi bile ovadbe, vse skupaj pa traja in traja. Nikakor pa niso kar vsi moški, ki se razvezujejo, pijanci in nasilniki, vse ženske pa ponižne "ovčice" in zgolj žrtve.
Slišimo marsikaj, a nedvomno so ustrezne pomoči potrebni kar vsi vpleteni. Kako sicer "rešiti" nič krive otroke, če ne "rešimo" odraslih?
Sama bi z osveščanjem začela že v srednjih in poklicnih šolah, saj mladi premalo vedo, kam vodijo "podivjani" hormoni, kako odgovorno je stopati v resne zveze, kaj šele imeti otroke. Konflikte bi morali znati reševati, ne pa jih poglabljati in spreminjati v "pekel". Skoraj ni institucije, ki bi uspela, namesto vpletenih, rešiti mučne razhode, ni izvedenca, ki bi lahko z gotovostjo prav vse predvidel in vse razčistil, in ni sodišča, ki bi se vselej pravilno odločilo. Vsi smo vendar samo ljudje.
In vendar si otroci zaslužijo oba starša tudi, ko ne živita pod isto streho, razen če je eden povsem, res povsem neprimeren. Ko sedaj precej pogosto hodim po vnukinjo v vrtec in jo tja kdaj tudi zjutraj peljem, se ne morem načuditi številu očkov, ki tja spremljajo svoje otroke ali jih popoldne odpeljejo. Rekla bi, da jih je kar polovica, če ne celo več. In z otroki prijazno klepetajo, jih preoblečejo, objemajo, dajejo zadnje prijazne napotke ... skratka, časi so se spremenili. Včasih bi jih iskal "kot iglo v senu". In zato se mora marsikaj spremeniti.
Razvezni postopek bi moral biti v primerih, ko sporazum ni možen, izjemno natančen, brez kakršnekoli prisile o dogovoru, ki ga bo vsaj eden od vpletenih zlorabljal, z resno grožnjo predelitve ali odvzema celo obema staršema, če delata v škodo otrok. Vsaj z grožnjo o tem.
Otroci žal doživljajo ne le travmo razhoda, pač pa mnogi še hujše zgodbe vsakovrstnih manipulacij. So objekt in ne subjekt, "orodje in orožje"... Slišati je, da imajo nekateri malčki ali osnovnošolci že tako hude posledice, da grozijo mlajšim, celo vzgojiteljicam, ki so v večini, pa učiteljicam in učiteljem. Ocenijo jih za male nasilnike, čeprav so velike žrtve in bodo vsak dan le še večje. Če se to zgodi, je potrebno ukrepati TAKOJ, povsem brez kakršnegakoli odlašanja. Otrokom, ki so stari vsaj šest let, bolje več, naj se čimprej postavijo zagovorniki, da se sliši njihov glas, staršem pa izvedenci, do mnenj je namreč treba priti hitro. Socialni delavci obeh spolov naj reagirajo TAKOJ, prav tako svetovalne službe. Kako žalostno je namreč poslušati, da se mnogi prav teh staršev bojijo, matere pa niso izjeme!
Če se jih res bojijo odrasli, ali kdo pomisli, kakšna čustva gojijo in razvijajo otroci?
Žal poznam primere, ko prav ti postopki trajajo in trajajo, problematični se opravičujejo, zagotovo tudi lažno, sodnice in sodniki pa kot bi čakali na velik "čudež". Obravnave bi morali razpisati TAKOJ, razčistiti zadeve, preveriti "tone" gradiva, ki ga prejemajo in odigrati vlogo razsodnika, ki zna in zmore ... Zato so vendar tam in ne kje drugje.
Čakanje je "smrt" za otroke, ki živijo v "peklu" bolnih odnosov, in imeli jih bodo na vesti, ko bodo nekoč "sodili" enemu ali drugemu staršu, partnerju, sosedu, znancu ... ali ga vsaj psihološko uničevali.
Takrat bodo izvedeniška mnenja vsaj za nekoga daleč prepozna in "pomagala" bodo zgolj storilcem okrutnih dejanj, da bodo kot neprištevni zgolj do 5 let v psihiatrični ustanovi, prištevnim ali bistveno zmanjšano prištevnim pa do nekoliko nižje kazni v zaporskih institucijah. Povsod pa bo pisalo, da so imeli težko in travmatično mladost ... Je to prava rešitev?
Ne, to je velik APEL za novo ministrico za pravosodje, kot kažejo napovedi, bo 3. junija to postala dr. Dominika Švarc Pipan.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
