Zato začnimo "kar doma". Vsak pri sebi, še posebej odgovorno pa tisti, ki o tem odločate - sodniki za mladoletnike, t.i. "družinski" sodniki in tudi odvetniki. Na tožilce seveda nisem pozabila. Se vsi našteti sploh zavedate, kako pomembni ste in kako zelo odmevajo vaše odločitve? Lahko res vedno spite povsem mirno?
Si zamišljate, koliko vaših "zmot" in predvsem prepočasnih odločitev čez leta morda konča celo v vzgojnih in zaporskih institucijah? Ne zatajite vesti, ki jo za ta poklic vsekakor morate imeti! Čas je pogosto neusmiljen sovražnik mnogih vaših (pre)poznih in celo vprašljivih odločitev! Kako bi ravnali, če bi bil to vaš otrok? Res povsem enako?
Vsakdo ima sposobnost manipulativnosti, sovražnosti in zavajanja.
Neil La Bute
Nikoli ne bom pozabila svojih začetkov na tožilstvu. Povprašana o tem, ali bi delala na mladoletniškem oddelku, se seveda nisem zavedala, kaj to pomeni. Kot mlada mamica dveh otrok tedaj sicer (še) nisem vedela prav nič o tem, kako pomembna je družina za zdrav razvoj otroka, sem pa to z leti in delom s storilci kaznivih dejanj vse bolj spoznavala. In danes zagotovo vem, da ima bistven pomen, da pravzaprav odloča celo in prav o bodoči usodi otrok. Vsi psihiatri in klinični psihologi ob podaji svojih mnenj, običajno žal šele po storjenih ubojih in umorih, začno prav v otroštvu in rani mladosti slehernega storilca. In prav od tam izvira marsikaj. O tem ni nikakršnega dvoma.
Pisal se je Gaši in delal je v tedanji Metalki. Trgovina je bila izjemno zanimiva tudi za mladoletnike. Prišli so, se po njej "sprehajali" in jo želeli zapustiti. A pri izhodu jih je zaustavil in morali so izprazniti žepe. Kaj vse se je v njih našlo!! Pred tem jih je pozorno "spremljal", a nanj niso bili niti malo pozorni. Tako močno je namreč škilil, da je videl desno, ko je gledal levo in seveda obratno. Za "prestop" so mu iz drugih veleblagovnic ponujali kot bi bil nogometaš. Ostal ji je do konca "zvest". In odkril in rešil je marsikaj in marsikoga. Bili pa so žal tudi taki, ki niso dojeli pomembnosti njegovega dela.
Na sodišču je bil stalen gost. Starši mladoletnih prestopnikov so se nanj odzivali zelo različno. Nekateri, a precej redki, so se mu celo zahvalili. Zavedajoč se, kako pomembno je zgodnje odkritje kaznivega dejanja za otrokovo prihodnost. Nekateri so se zgražali, češ kakšen da je ... In prav te smo običajno še srečevali. Žal dokaj pogosto. So zamudili "pravi vlak"?
Mnogi starši se namreč sploh ne zavedajo, kako odločilni so zgledi, ki jih dajejo svoji mladeži. Pa ne le besede, tudi in predvsem dejanja. Otroci so namreč kot "pivnik". Ne moreš jim govoriti eno ter delati drugo in to pred njihovimi očmi.
Zato pogosto pravimo, da se nasilje kar "podeduje". In mladi začno že zelo zgodaj "kopirati" svoje starše, pogosto pa se iz "žrtev" celo prelevijo v nasilnike do šibkejših. O tem vedo veliko povedati že vzgojiteljice in vzgojitelji v vrtcih, kaj šele učiteljice in učitelji v naših osnovnih šolah. Moja komaj triletna vnukinja v garderobi vrtca takoj pokaže na oblačila občasno nasilnega otroka, če je ta prišel pred njo, ter o njem in njegovih "podvigih" pove marsikaj. Zagotovo ni edina.
A otrok ni kriv. Zlasti ne za starše, ki si jih ni mogel izbrati. Če otrok ni kakorkoli bolan, kar je seveda povsem možno, je običajno vsaj eden od staršev hudo problematičen, a ga prav nihče ne "zaustavi " na njegovem že kar uničevalnem pohodu. Pa ne mislite, da je to vedno moški. Kakšna zmota!!! Res velika in že kar stereotipna. Sram me je za ženske, ki dobesedno izigravajo vlogo mater. Njih očitno ni. In grde "igre" se jim žal prepogosto celo obrestujejo. Zmanipulirajo prav vse, celo nekatere strokovnjake. Jim je to lahko v ponos? Nikakor, saj si tega ne bi smeli dovoliti.
Običajno taki starši "ustvarjajo" otroke, ki so v hudih stiskah, ki bi jim morali čimprej pomagati, jih pravočasno "zdraviti". A kaj, ko se prav njihovih staršev ali vsaj enega od njih, vsi že kar bojijo. Takoj namreč naredijo pravi "cirkus", ovadijo vzgojitelje in učitelje, grozijo s policijo, kličejo inšpekcije, zlorabljajo vse, tudi sodne odločitve in zlasti svoje odvetnike, bodisi so jim nudeni po brezplačni pravni pomoči bodisi jih celo sami plačujejo. Jih ti res ne prepoznajo? Kako jim lahko tako "nasedajo"? In le zakaj? Jih bodo res imeli za odlične, če bodo z njimi vred neusmiljeno lagali? Ne morem verjeti, da njihovih manipulacij ne vidijo? Zakaj jih ne preverijo na drugi strani? Zakaj jim ne zagrozijo z odpovedjo pooblastila ali jim vsaj "nalijejo čistega vina "? Gre vendar za otroke, kar ni enako, kot če bi imeli na drugi strani odrasle kliente. Niti slučajno.
Kako bedno je namreč dobesedno norčevanje nekaterih odraslih iz vsakogar, ki jim "stoji" na poti!
In le zakaj vsaj strokovnjaki ne mislijo na dobrobit otrok? Povsod govorimo o njihovi največji koristi, v praksi pa nanjo mnogi kar pozabljajo. Kot da jih ni, kot da so kolateralna škoda!
V ta namen so pri Varuhu človekovih pravic pred več kot 15 leti pričeli s projektom Zagovornik - glas otroka. Da institucije ne bi "nasedale" manipulacijam staršev, pač pa sledile otrokom in izvedele resnico. Eno in edino, kajti dveh preprosto ni. Projekt je leta 2017 dobil svoje mesto v noveli našega zakona in žanje ne le prepoznavnost, pač pa tudi pomemben odziv otrok, ki so vanj vključeni. Žal pa so zagovornice in zagovorniki lahko že mnogo prepozni, saj eden izmed staršev, kdaj celo oba, tako močno vpliva na otroka ali otroke, da spregovorijo povsem "popačeno", v prid enemu ali drugemu in v lastno škodo. Grožnje, podkupovanja in manipulacije namreč hudo škodijo mlademu bitju, ki ne ve, kaj je prav in kaj ne. Dobiva tako različne signale. Kako naj se sploh pametno odloči?
Starši namreč v takih primerih otrokom dajejo povsem napačna sporočila, jih "ščitijo" in zanje kdaj najemajo celo odvetnike, da bi pravno "povozili" nasprotno stran. Učitelji vedo povedati, da že mladež grozi, da bo v šolo prišel oče z odvetnikom. Zgodi se celo, da ti (pa niso starši otrok) prihajajo kar na roditeljske sestanke. Ne moreš verjeti! Koga pravzaprav "strašijo"? Je to res nujno?
Nikoli pa ne bom pozabila Dušana Krapeža, ki je bil pred desetletji pravi "hišni" odvetnik mladih v kazenskih postopkih. Na najini prvi obravnavi je povedal vse to, kar bi morala jaz kot tožilka; da je šlo za grdo in zavržno dejanje, da je lahko mladoletnika sram, da ga je storil, da je polnoletnim za taka kazniva dejanja zagrožen zapor, navedel je celo leta ... Končal je seveda mnogo bolj spravljivo in v korist mladeniča ali mladenke. A naredil je velik vtis pravičneža ... in prav občudovali smo ga. Tudi mladoletnik je povsem razumel, kaj pomenijo njegove ostre besede. Nastop je odvetnik zaključil z besedami, da bo mladoletnika še spremljal in pričakuje, da ga na sodišču ne bo videl nikoli več. Celo mladoletnikovi starši se mu niso upali ugovarjati. Bil je velika avtoriteta in to povsem zasluženo. So še taki?
Se odvetniki v mladoletniških kazenskih postopkih sploh zavedajo svojega pomena za mladino, ki jo zastopajo?
Je torej modro spreminjati resnico in to precej evidentno?
Prav zato nikakor ne morem mimo njegovega veliko mlajšega kolega, ki je za mladeniča, ki je bil v kazenskem postopku zaradi tatvine kolesa, "poskrbel", da njegovo ravnanje nenadoma ni več imelo znakov kaznivega dejanja. Mladoletnik je kolo vzel in odpeljal proti domu. Imel ga je namen prebarvati in seveda uporabljati. Zase. A v zagovor je potem, ko so ga odkrili, dejal, da se je želel z njim le peljati do doma in nato vrniti. Res? Za pripravljeno barvo v kleti so mu starši priskočili na pomoč, češ da je bila ta njihova. Velika laž. In tako se je "zmazal", saj kolo ni motorno vozilo, da bi lahko z vožnjo izpolnil znake odvzema motornega vozila, za tatvino kolesa z namenom trajne prilastitve pa ni bilo (več) dovolj trdnih dokazov. Je odvetnik odigral svojo vlogo? Res?
Nihče v resnici ni verjel v vrnitev po uporabi in mladenič je s takimi lažmi dobil slabo sporočilo - da se da "zmagati".
ZELO slabo. Briljiranje je bilo (vsaj zame) bedno in to sem v zaključnem govoru dala vedeti prav vsem. Gospod Krapež bi se v grobu obrnil ... Nikoli ne bi kvasil takih neumnosti. In mladoletnik bi dobil najmilejši ukrep. Morda pa bi bil postopek iz razlogov smotrnosti celo ustavljen. Prehudo? Ne, povsem pravilno.
Je res treba mlade, ki dobro poznajo resnico, učiti iskanja lažnih izhodov? Kako se vam zdi? Kakšna "naložba" za prihodnost otrok je to? O tem sem se pogosto spraševala že pred desetletji.
Nikoli namreč ne bom pozabila niti fanta, ki je po očetovem odhodu (bil je velik nasilnik) ostal sam z mamo. Vse mu je nudila, se razdajala, on pa tega nikakor ni znal ceniti. Postopal je naokoli in užival v brezdelju. Vedno bolj je postajal podoben nasilnemu očetu.
Ko je nekega jutra hitela v službo, je vstopil v kopalnico in zahteval, da mu jo takoj "odstopi". Ni ji pravočasno uspelo, zato jo je dobesedno potisnil v umivalnik in pipo, da ji je hudo tekla kri. Močno napudrana je v službi pričela (ponovno) lagati, a ji niso (več) verjeli. Skupaj z njo so odšli na policijo in ovadila je sina. Stekel je kazenski postopek in na glavno obravnavo ni prišel sam. Ob njem sta trdno stala kar dva; njegov nasilni oče, ki je namesto za preživnino denar raje namenil za odvetnika po pooblastilu. In vsi trije so neusmiljeno, res grdo lagali. Tako hudo, da so celo sami sebi (že) verjeli. Pomislite; da mama "pada" zaradi vrtoglavice in začetne menopavze, v katero je nenadoma vstopila. A pametna sodnica je s senatom prisluhnila prav prepričljivi žrtvi in njenim pričam. Odšel je v zavod. In ta niti ni bil zadnji. Je bil res edini krivec? Kaj pa oče in odvetnik?
Bo fant morda nekega dne celo "sodil" svojemu očetu? Morda mami ali kar obema? Tudi to se lahko namreč zgodi.
Je res moralno za vsako ceno verjeti takim lažem? Gre namreč za otroka ...
Kako se človek ob tem počuti? Kakor kdo ... odvisno od moralnega kompasa, ki ga ima ali pač ne.
Zato razmišljajte dolgoročno, da le ne bi imeli koga "na vesti". In to v vseh vlogah, ki jih na "odru življenja igrate".
Naslednjič vas bom popeljala skozi številne pasti po razvezah in razhodih, ki puščajo otrokom grozljive travme, a bi se jih dalo preprečiti ali vsaj zmanjšati. O njih dan za dnem poročajo mnogi v naši bližini.
Kdo je kriv?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
