Dolgoletno protiustavno in nezakonito prakso ZPIZ je vendarle ugotovilo tudi sodišče

(dr. Andraž Teršek v sodelovanju z Markom Blatnikom, univ. dipl. prav.)

Pri svojem strokovnem delu se tako rekoč vsakodnevno soočava s kršitvami ustavnih delavskih in socialnih pravic (nekatere tipične kršitve so na primer popisane v knjigah A. Teršek: Pravna ignoranca škodi. Kritika pravne prakse 1 in 2 in Etika politike. Esejistični komentar ustave, z novo ustavo). V članku, objavljenem na tem portalu, sva se retorično spraševala, »ali (m)ora ZPIZ prekiniti dolgoletno (protiustavno) prakso neugotavljanja poklicnih bolezni zavarovancev?« Na vprašanje sva odgovorila: da, absolutno in nemudoma. Spraševala sva se tudi o razlogih, zakaj Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS (v nadaljevanju: Zavod) že več kot dve desetletji in praviloma ne izvaja postopkov verifikacij poklicnih bolezni in kakšne posledice so zaradi tega utrpeli zavarovanci, ki jim poklicne bolezni niso bile priznane, čeprav bi jim morale biti priznane (op.1).

Posledično je bilo več tisoč zavarovancev prikrajšanih za zakonite pravice iz invalidskega zavarovanja za primer poklicne bolezni in za odškodnino zaradi nastanka poklicne bolezni. To pomeni, da so ostali brez osnovnega prihodka iz svojega poklica, ki bi ga po ugotovitvi poklicne bolezni in kljub temu, da ne zmorejo več delati, morali prejemati. Zato so bili mnogi potisnjeni na socialni rob družbe, na socialno dno, s tem pa so bile oškodovane tudi njihove družine, ki jih zavarovanci niso zmogli – in ne zmorejo - več preživljati (op.2).

Na dolgoletno škodljivo prakso Zavoda je opozorilo že Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, s sodbo z opr. št.: III Ps 518/2019, z dne 7.10.2020, ko je v 13. točki obrazložitve sodbe ugotovilo in izčrpno pojasnilo, da je Zavod po zakonu (op.3) pristojen ugotavljati, če se določeno obolenje šteje za poklicno bolezen in če obstaja vzročna zveza med daljšim neposrednim vplivom škodljivih dejavnikov ali agensov na določenem delovnem mestu ter boleznijo zavarovanca. Sodišče je zahtevalo, da Zavod izvede upravni postopek verifikacije poklicne bolezni pri tožnici, saj je ravnal nezakonito, ker postopka ni izvedel, zaradi česar so bili odločbe Zavoda odpravljene.

Zoper citirano sodbo se je Zavod pritožil na Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani in v pritožbi navedel, da naj bi bil predsodni postopek izveden zakonito in pravilno, torej v skladu s predpisanimi postopki, zato naj ne bi bilo utemeljeno ravnanje sodišča I. stopnje, ki je zadevo vrnilo v novo upravno odločanje. V medicinski dokumentaciji naj ne bi bilo izvida, ki bi nakazoval na poklicno bolezen kot vzrok tožničinih težav. Osebna zdravnica je v predlogu za uvedbo postopka kot vzrok zmanjšane delovne zmožnosti in telesne okvare navedla bolezen, sodna izvedenka pa naj ne bi imela vse potrebnih podatkov za ugotovitev poklicne bolezni (slikovne diagnostike, izvide drugih preiskovalnih metod in raziskav, ki bi dokazovale večjo pogostost kronično mišičnih skeletnih obolenj v delovnem okolju), zato naj ne bi bili podani vsi razlogi za začetek postopka verifikacije poklicne bolezni. Po oceni prvostopenjskega sodišča naj tožnica ne bi preko svojega zdravnika in z dodatno dokumentacijo preko ZZZS poskusila doseči ugotovitev poklicne bolezni, da bi potem ZPIZ po morebitnem ugodnem mnenju Komisije za ugotavljanje poklicne bolezni to ugotovil… Itd.

Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Pri tem je opozorila tudi dejstvo, da so tožnica in množica zavarovancev zaradi takšne protiustavne prakse Zavoda oškodovani večkratno. Določeni zavarovanci, ki imajo bolezen, a ne dovolj delovne dobe, pa kljub ugotovljeni invalidnosti nimajo priznane invalidske pokojnine (v primeru priznanja poklicne bolezni se ne zahteva daljša delovna doba, ker gre za zavarovanje za primer poklicne bolezni), so na robu socialnega dna, ker so zboleli po tem, ko jih je zdravstveno prizadelo delovno mesto, oziroma kapital, ki v teh primerih ustvarja dobiček na račun zdravja zaposlenih. Ko potem tako oškodovana zaposlena oseba pride pred Zavod, pa Zavod niti ne zanima, kako je do bolezni prišlo. Zapiše se le bolezen. Če delavec pri tem pojasni razlog nastanka bolezni, pa to za Zavod ni pomembno, ker, kot je pooblaščenka Zavoda v pritožbi napisala, »v medicinski in delovni dokumentaciji, ki jo je obravnavala toženka in invalidski komisiji, ni bilo nobenega izvida, ki bi nakazoval poklicno bolezen kot vzrok tožničinih težav.«

Tudi po najinem mnenju to kaže na zavajanje sodišča, saj je neizpodbitno, da iz izvida običajno ne izhaja, kaj je vzrok bolezni, ampak se vzrok ugotavlja na drug način. Ob tem pa pooblaščenka toženke ne navede splošno znanega dejstva v vseh postopkih, da na obrazcu, ki ga je Zavod oblikoval in ga mora izpolniti zavarovanec, če hoče uveljavljati pravice iz ZPIZ-a, ki mu ga torej pošlje Zavod v postopku ugotavljanja pravic, ni navedeno enostavno vprašanje, »na podlagi česa menite, da je nastala vaša bolezen?». To pa je navsezadnje dokaz, da Zavod sistemsko (!) ne ugotavlja poklicnih bolezni (!).

Tožnica je že s pritožbo pred Zavodom opozorila na poklicno bolezen, pa Zavod pred komisijo II. stopnje ni izvedel nobenega postopka v zvezi s tem. Nasprotno, komisija je izvedbi upravnega postopka verifikacije poklicne bolezni celo aktivno nasprotovala, s tem pa ravnala v očitnem nasprotju z zakonsko obveznostjo, da zavarovancem prizna pravice, ko do primera nastanka poklicne bolezni pride. Oškodovanje zavarovancev je dejstvo na dlani.

O pritožbi Zavoda je odločalo Višje delovno in socialno sodišče, ki je s sodbo z opr. št. Psp 24/2021, z dne 16.4.2021, zavrnilo pritožbo Zavoda, ki je temeljila (kot se je izrazilo Višje delovno in socialno sodišče v 10. točki obrazložitve) na »dejansko zavajajočih« očitkih Zavoda - na to je tožnica tudi opozorila v odgovoru na pritožbo, ki jo je sodišče zavrnilo na temelju 353. člena ZPP. V 9. točki obrazložitve pa je sodišče tudi opozorilo, da je

»povsem pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da so pogoji za štetje obolenja za poklicno bolezen podani, če je zavarovanec delal na delovnem mestu, za katerega je v seznamu določeno, da se na njem pojavlja bolezen kot poklicna, da je obolel za takšno boleznijo, oziroma da izpolnjuje pogoje, da se obolenje šteje za poklicno in da obstaja vzročna zveza med daljšo neposredno poklicno eksponiranostjo in boleznijo. Tovrstna vprašanja pa v obravnavanem predsodnem postopku zaradi nepravilne uporabe materialnega in procesnega prava niso bila razčiščevana, kot je pravilno zaključeno v 13. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe….V ponovljenem upravnem postopku bo toženi Zavod upošteval materialno pravno stališče in usmeritve pritožbenega ter prvostopenjskega sodišča. V sodelovanju s pristojnimi službami iz 1. odst. 4. člena Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), tožnico ter njenim delodajalcem, bo pridobil podatke in dokazila, relevantna za pravilno oceno spornega vzroka invalidnosti. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri ter izvedbi morebitnih drugih relevantnih dokazov bo lahko pravilno ugotovil, ali je tožničina invalidnost zaradi dolgoletne ekponiranosti težkim in zdravju škodljivim pogojem dela v domu starejših občanov dejansko posledica vtoževane poklicne bolezni ali pa le bolezni, kot je bilo že odločeno z odpravljenimi posamičnimi upravnimi akti« (op.4). 

Odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v tej zadevi, skupaj z njeno natančno obrazložitvijo, dejansko pomeni precedens razumne, pravične in poštene obravnave zavarovancev, ko gre za sum poklicnih bolezni, ki pomeni edino ustavno sprejemljivo razlago relevantnih določb 3. odst. 169. člena in 68. člena ZPIZ-2, Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni (Uradni list RS, št. 85/03), 2. alineje 1. odst. 14. člena Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, v zvezi z vprašanjem dolžne skrbnosti Zavoda pri zagotavljanju pravic iz 2., 14., 34., 35., in 2. odst. 50. čl. Ustave RS. S tem je sodba tudi navodilo Zavodu in zakonodajalcu glede odprave protiustavnega stanja ter bodočega ravnanja Zavoda v upravnem postopku, ko zavarovanec argumentirano zatrjuje, da je njegova bolezen navedena na seznamu poklicnih bolezni, kar pomeni, da obstaja sum, da je na delovnem mestu obolel, zaradi česar je dolžan Zavod po uradni dolžnosti izvesti upravni postopek verifikacije poklicne bolezni.

To pomeni, da mora Zavod po prejemu zahteve zavarovanca za uvedbo postopka verifikacije poklicne bolezni upoštevati materialno pravno stališče in usmeritve Višjega delovnega in socialnega sodišča iz sodbe št. Psp 24/2021 in upravni postopek izvesti:

-      v sodelovanju s pristojnimi službami iz 1. odst. 4. člena Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe),

-      in v sodelovanju s tožnico ter njenim delodajalcem, ki sta stranki upravnega postopka,

-      pridobiti vse potrebne podatke in dokazila, relevantna za pravilno oceno spornega vzroka bolezni

Šele po tako izvedenem postopku in izvedbi morebitnih drugih relevantnih dokazov bo mogoče ugotoviti, ali je bolezen zaradi izpostavljenosti težkim in zdravju škodljivim pogojem dela dejansko posledica poklicne bolezni, ali pa gre le za običajno bolezni, ki ni povezana z delom in delovnimi okoliščinami. Pri tem pa mora Zavod ravnati skrbno in v korist zavarovanih oseb, saj je v 8. točki obrazložitve citirane sodbe Višje sodišče opozorilo, da je mogoče poklicno bolezen dokazovati na več možnih načinov (ko vzrok neposredno ne izhaja iz medicinske dokumentacije, ampak iz drugih dejavnikov; če npr. večji odstotek od povprečnega števila delavk in delavcev oboleva za določeno obliko bolezni pri določenem delodajalcu):

»…Določil Pravilnika glede metode in načina ugotavljanja poklicne bolezni ni dopustno razlagati restriktivno, niti uporabljati v škodo zavarovancev, kadar je poklicno bolezen kljub morebitni pomanjkljivi delovni anamnezi, ki v predsodnem postopku ni bila priskrbljena, mogoče potrditi z uporabo drugih metod in dokazil.«

Če namreč podatkov za ugotovitev poklicnih bolezni ni, ali so ti pomanjkljivi, ker Zavod ni izvajal upravnih postopkov verifikacij, to še ni razlog, da ne bi bilo mogoče poklicih bolezni ugotavljati tudi na podlagi drugih dokazov, saj je zavarovanec stranka v upravnem postopku, v katerem lahko skladno z ZUP predlaga, da se upoštevajo določeni dokazi, ki jih hrani delodajalec ali medicina dela, da se zaslišijo priče ipd. Zavod pa je po ZUP dolžan te postopke izvesti (op.5).

Zato je bil očitno pravno zmoten in v nasprotju z zakonom način, na katerega je več kot preteklih 20 let deloval in odločal Zavod v tovrstnih primerih: za zavarovane osebe škodljivo, neetično in pravno zmotno je dosedanje stališče Zavoda, da bi bili za verifikacijo poklicne bolezni pristojni drugi organi, npr. izvajalec medicine dela, saj je po 4. točki 2. odst. 33. člena ZVZD-1 izvajalec medicine dela le tisti, ki spremlja in analizira stanje v zvezi s poklicnimi boleznimi ter boleznimi, povezanimi z delom, zato lahko odkriva vzroke bolezni (če jih sploh odkriva, običajno jih ne, ker je v konfliktu interesov, plačan je namreč od delodajalca in mu očitno ni v interesu odkrivati take primere, sicer bi izgubil delodajalca kot stranko) (op.6).

Zato tudi v zakonu ni določeno, da bi bil izvajalec medicine dela pristojen za ugotavljanje in potrjevanje poklicnih bolezni. To je vselej Zavod, pri katerem se uvede postopek skladno s 3. odst. 169. člena ZPIZ-2, da lahko zavarovanci, ki sumijo na poklicno bolezen (ker imajo bolezen navedeno na seznamu poklicnih bolezni), uvedejo postopke; zato se poziva Zavod k aktivnosti, da pripravi ustrezne obrazce za uvedbo upravnega postopka za verifikacijo poklicne bolezni, predvsem ustrezen vprašalnik. Takšno je bilo že priporočilo dr. Bilban, z namenom, da bodo zavarovanci vnaprej obveščeni o svojih pravicah, ko gre za sum poklicne bolezni.

Višje sodišče je torej s citirano sodbo precedenčno prekinilo očitno pravno sporno prakso Zavoda in jasno opozorilo, da je Zavod po zakonu odgovoren za zakonito in pravilno izvedbo upravnega postopka verifikacije poklicnih bolezni, zato je očitno kršil pravice zavarovancev, s tem, ko zadnjih dvajset (20) let ni izvajal postopkov verifikacij poklicnih bolezni in pokojnin iz tega naslova (prim. op.7).

Zato bi Zavodu lahko postavili vprašanji:

-      ali bo Zavod po uradni dolžnosti izvedel revizijo upravnih postopkov pri zavarovancih, pri katerih so bolezni navedene na seznamu poklicnih bolezni in pozval zavarovance in delodajalce, pri katerih so zavarovanci delali, da se izjasnijo o vseh primerih, v katerih so bili upravni postopki zaključeni manj kot deset (10) let od izdaje odločb (po 183. členu ZPIZ-2);

-      ali bo Zavod v nadaljevanju postopke pred ZPIZ in pri osebnih zdravnikih zavarovancev uredil tako, da bo upošteval napotila dr. Bilbana glede prijave suma poklicnih bolezni, predvsem v tistih primerih, ko je bolezen navedena na seznamu poklicnih bolezni in z namenom, da se zavarovanec in delodajalec izjasnita glede vzroka nastanka poklicne bolezni, oziroma o tem, ali želita izvedbo postopka verifikacije poklicnih bolezni?

Ocenjujeva, da v tem trenutku lahko zavarovanci, za katere Zavod ni ugotavljal poklicnih bolezni, vložijo odškodninske tožbe zaradi nevestnega ravnanja Zavoda in posega v socialne in osebnostne pravice zavarovancev. Zato gre Zavod pozvati k izvedbi revizije vseh postopkov, v katerih so bile izdane odločbe ZPIZ, pa Zavod ni izvedel verifikacij poklicnih bolezni, čeprav je bila bolezen zavarovanca navedena na seznamu poklicnih bolezni, saj je Zavod materialnopravno zmotno menil, da za izvedbo postopkov verifikacij po zakonu ni bil pristojen.

Opombe:

(1)    Poklicne bolezni po tem zakonu so bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan (1. odst. 68. člena ZPIZ-2).

(2)    Dejstvo je, da delovni proces (proizvodnja) povzroča poklicne bolezni zaradi svojih vplivov na človeka na določenih delovnih mestih in da je potrebno vzroke za nastanek bolezni ustrezno odkrivati, z namenom, da se vzpostavijo mehanizmi, ki bodo preprečili, oziroma vsaj zmanjšali možnost nastanka poklicnih bolezni, ki povzročajo posamezniku veliko škodo na njegovem zdravju, kar lahko vodi v invalidnost, telesno okvaro, nato pa v izgubo zaposlitve in prihodka. Posameznik, ki vplačuje obvezne prispevke Zavodu je po ZPIZ-2 pri Zavodu dejansko zavarovan za primer nastanka poklicne bolezni in s tem povezane invalidnosti ter telesne okvare; in sicer ne glede na to, kolikšno število vplačanih let pokojninske dobe ima – gre torej za pravice iz naslova zavarovanja. V primeru poklicne bolezni je torej vsak zavarovanec (ki opravlja pridobitno delo po pogodbi o zaposlitvi) upravičen do invalidske pokojnine, če nima preostale delovne zmožnosti (v primeru njegove smrti pa imajo družinski člani pravico do družinske pokojnine, vdovec pa do vdovske pokojnine), v kolikor pa ima zavarovanec telesno okvaro, pa je upravičen tudi do invalidnine za telesno okvaro. V primeru ugotovitve poklicne bolezni je delavec v vseh evropskih državah upravičenzahtevati od delodajalca tudi odškodnino za nastalo škodo, zato je običajno, da se delodajalci - tako kot za primer poškodbe pri delu - tudi za nastanek poklicne bolezni zavarujejo pri zavarovalnici, da lahko delavec odškodnino za škodo, ki mu je bila povzročeno, prejme od zavarovalnice (in ne od delodajalca).

A realnost v Sloveniji je očitno povsem drugačna. Poklicne bolezni se zadnjih dvajset let ne ugotavljajo (verificirajo), niti takrat, ko na to delavci opozorijo, oziroma to v postopku predlagajo Zavodu. Ta je te postopke dolžan izvesti po uradni dolžnosti, a jih načrtno ne izvaja, z izgovorom, da tega ni dolžan izvajati.

Javno sprašujeva, kdo bo prevzel odgovornost za takšno neetično in pravno nedopustno prakso Zavoda?

(3)    Glej 68. člen in 3. odst. 169. člena, v zvezi z 4. odst. 403. člena ZPIZ-2.

(4)    Opozoriti gre tudi na stališče medicinske stroke, da pri določenih poklicnih boleznih daljša izpostavljenost ni pogoj za nastanek poklicne bolezni, saj lahko določene bolezni povzroči že krajša izpostavljenost (npr. škodljivi rakotvorni agensi, prisotni na delovnem mestu, ali dejavnosti delodajalca). Zato daljša izpostavljenost ni nujni pogoj za nastanek poklicne bolezni.

(5)    Dr. Metoda Dodič Fikfak glede tega opozarja: “Po letu 1991 smo v Sloveniji priznali, torej

Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ), kakšno leto največ 50 poklicnih bolezni, a vendar je bilo to izjemoma, povprečje je okrog 30 odkritih poklicnih bolezni na leto. To je daleč od evropskega povprečja in od pričakovanega števila za Slovenijo, saj bi bilo realno 800 do 900 priznanih poklicnih bolezni na leto. Zaradi njihovega neodkrivanja v zadnjih 30 letih pa bi bila lahko ta številka tudi okrog 1500.” Dostopno na: https://www.delo.si/nedelo/bodo-poklicne-bolezni-odslej-manj-zamolcane-74227.html

(6)    Takšno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v zadevi z opr. št. Psp 103/2019.

(7)    Prim. A. Teršek: Morda je lepo in zdravo iti na sistematski zdravniški pregled. Lepota in zdravje, 17. julij 2020. Dostopno na: https://m.planet-lepote.com/dr-andraz-tersek-morda-je-lepo-in-zdravo-iti-na-sistematski-zdravniski-pregled/

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.