(dr. Andraž Teršek v sodelovanju z Markom Blatnikom, univ. dipl. prav., Sindikat Sonce Slovenije, Koper)
Tokrat izpostavljava socialne pravice poštenih in delovnih ljudi, ki utrpijo poklicno bolezen, a jo nihče ne ugotavlja; tudi tiste institucije ne, ki so za to po zakonu pristojne in zavezane. Zato opozarjava na dolgoletno, pa najini oceni tudi protiustavno prakso in grobo kršitev ustavnih socialnih pravic zavarovancev v postopkih pred Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS (v nadaljevanju: Zavod) (*1). Namen tega članka je opozoriti na ne le nepravilno, pač pa tudi neodgovorno ravnanje Zavoda, ki že dve desetletji večinoma ne izvaja postopkov verifikacij poklicnih bolezni v primerih, ko delavci zbolijo na delovnih mestih iz razlogov delovnega procesa, zaradi česar so ti delavci po prejemu nepravilnih invalidskih odločb in izgubi službe brez ustreznega prihodka, izvrženi na rob družbe in potisnjeni na socialno dno.
Uvodoma pojasnjujeva, da medicinska stroka že več kot desetletje opozarja, da se v EU poklicne bolezni merijo v odstotkih in so primerljive številu poškodb pri delu, medtem, ko se v Sloveniji poklicne bolezni merijo v promilih! To kaže, da je nekaj hudo narobe z odkrivanjem poklicnih bolezni in njihovimi verifikacijami v praksi (*2).
Prim. prof. dr. Marjan Bilban, dr. med, iz Zavoda za varstvo pri delu, d. d., je v svojem mnenju »Obravnava bolnika s poklicno boleznijo – poklicna anamneza« podal znanstveno in tudi praktično razlago, kako odkrivati in ugotavljati poklicno bolezen (kakšen je začetni klinični pristop k prepoznavanju bolezni, povzročenih z delovno izpostavitvijo in za to pripravil praktičen »vprašalnik o izpostavljenosti«) in metodološko podal osnovne smernice, na katera vprašanja je potrebno odgovoriti pri potrjevanju poklicnih bolezni in podajanju mnenj o sposobnosti ljudi za delo. A kljub jasnim smernicam stroke se pristojni organi Zavoda zadnjih dvajset let dejansko izogibajo ugotavljanju poklicne bolezni, čeprav so to dolžni početi. Takšno ravnanje Zavoda pa je najprej neetično, hkrati pa je tudi v nasprotju z dolžno skrbnostjo do lastnih zavarovancev, saj jim povzroča veliko škodo.
Pristojni organi Zavoda na primer zavarovance ob ugotavljanju njihovih pravic iz naslova invalidnosti niti ne vprašajo, zakaj je do bolezni prišlo, kot da jih to nebi zanimalo. In to tudi takrat ne, ko je njihova diagnoza oziroma bolezen celo navedena na seznamu poklicnih bolezni iz Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni. Poleg tega se Zavod izogiba ugotavljanju poklicne bolezni tudi takrat, ko zavarovanec v postopku ugotavljanja invalidnosti s pritožbo izčrpno (tudi z dokazi) opozarja, da je zbolel zaradi izpostavljenosti na delu in da je njegova bolezen očitno na seznamu poklicnih bolezni. Še več, Zavod, oziroma njegovi pooblaščenci, se ne zganejo niti takrat, ko mora zavarovanec uveljavljati sodno varstvo, ampak še naprej in celo pred sodiščem zagovarjajo svojo dolgoletno škodljivo prakso, češ da Zavod ni zadolžen za ugotavljanje poklicnih bolezni. Ne gre torej za »napako« Zavoda, ampak za načrtno neizvajanje upravnega postopka v primeru suma, da je podana poklicna bolezen pri zavarovancu. Za sum, da gre za poklicno bolezen, pa gre gotovo takrat, ko je bolezen navedena v omenjenem Pravilniku, še posebej pa takrat, ko zavarovanec dokazuje, da je njegova bolezen posledica dolgoletnega dela na določenem delovnem mestu.
Takšno škodljivo prakso Zavoda je ugotovilo že Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, s sodbo opr. št.: III Ps 518/2019, z dne 7.10.2020. Ta v 13. točki obrazložitve sodbe izčrpno ugotavlja, da je Zavod po zakonu (*3) pristojen ugotavljati, če se obolenje šteje za poklicno bolezen in če obstaja vzročna zveza med daljšim neposrednim vplivom škodljivih dejavnikov ali agensov na določenem delovnem mestu ter boleznijo zavarovanca. Sodišče po sodbi opozarja na nedopustno dosedanjo prakso Zavoda:
»Sodišče je glede na navedeno ugotovilo, da tožena stranka (Zavod) postopka ugotavljanja poklicne bolezni pri tožnici ni vodila, kot to nalaga Pravilnik, saj poklicne bolezni niti ni ugotavljala.« Zato sodišče po sodbi Zavodu odreja naslednje:
»Tožena stranka mora ponovno odločiti o zadevah, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in glede vodenja postopka. Tožena stranka bo morala tako v postopku ugotavljanja invalidnosti, kot tudi v postopku priznanja invalidnine za telesno okvaro, izvesti postopek za ugotavljanje poklicne bolezni, kot je to določeno v Pravilniku. Tako bo moral izvedenski organ tožene stranke v sodelovanju z osebnim zdravnikom tožnice, službo medicine dela, s specialistično službo, oziroma z zavodi za usposabljanje invalidnih oseb in z delodajalcem izvesti postopek ugotavljanja poklicne bolezni. Pri čemer bo moral, upoštevaje preventivne zdravstvene preglede, ugotavljati izpostavljenost obremenitvam in oceniti tveganja obremenitev in škodljivosti, ki naj bi bolezen povzročile. Novi odločbi mora upravni organ izdati najkasneje v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe.«
Dejstvo je, da delovni proces (proizvodnja) povzroča poklicne bolezni zaradi svojih vplivov na človeka na določenih delovnih mestih in da je potrebno vzroke za nastanek bolezni ustrezno odkrivati z namenom, da se vzpostavijo mehanizmi, ki bodo preprečili, oziroma vsaj zmanjšali nastanek poklicnih bolezni, ki povzročajo posamezniku veliko škodo na njegovem zdravju, kar lahko vodi v invalidnost, telesno okvaro, nato pa v izgubo službe in prihodka. Posameznik, ki vplačuje obvezne prispevke Zavodu je po ZPIZ-2 pri Zavodu dejansko zavarovan za primer nastanka poklicne bolezni in s tem povezane invalidnosti ter telesne okvare; in sicer ne glede na to, kakšno število vplačanih let pokojninske dobe ima – gre torej za pravice iz naslova zavarovanja. V primeru poklicne bolezni je torej vsak zavarovanec (ki opravlja pridobitno delo po pogodbi o zaposlitvi) upravičen do invalidske pokojnine, če nima preostale delovne zmožnosti (v primeru njegove smrti pa imajo družinski člani pravico do družinske pokojnine, vdovec pa do vdovske pokojnine), v kolikor pa ima zavarovanec telesno okvaro, pa je upravičen tudi do invalidnine za telesno okvaro. V primeru ugotovitve poklicne bolezni je delavec v vseh evropskih državah upravičen zahtevati od delodajalca tudi odškodnino za nastalo škodo, zato je običajno, da se delodajalci - tako kot za primer poškodbe pri delu - tudi za nastanek poklicne bolezni zavarujejo pri zavarovalnici, da lahko delavec odškodnino za škodo, ki mu je bila povzročeno, prejme od zavarovalnice (in ne od delodajalca).
A realnost v Sloveniji je očitno povsem drugačna. Poklicne bolezni se zadnjih dvajset let ne ugotavljajo (verificirajo), niti takrat, ko na to delavci opozorijo, oz. v postopku predlagajo Zavodu. Ta je te postopke dolžan izvesti po uradni dolžnosti, a jih načrtno ne izvaja, z izgovorom, da tega ni dolžan izvajati.
Javno sprašujeva, kdo bo prevzel odgovornost za takšno neetično in pravno nedopustno prakso Zavoda?
Meniva, da Zavod načrtno noče ugotavljati poklicnih bolezni zato, ker je sam v velikem konfliktu interesov, ko gre za razmerje zavarovanec – Zavod! Pretekla dvajsetletna praksa Zavoda izkazuje konflikt interesov v tem, da Zavod očitno nima interesa poklicnih bolezni lastnih zavarovancev sploh kakorkoli ugotavljati, saj je v primeru, da poklicno bolezen ugotovi, nato dolžan izplačevati invalidsko pokojnino ne glede na izpolnjeno pokojninsko dobo zavarovanca ter tudi nadomestilo v primeru telesne okvare. S tem, ko Zavod poklicne bolezni ne ugotavlja, interesno zadrži in prihrani sredstva, ki pa so dejansko in sistemsko zagotovljena za namen zavarovanja v primeru nastanka poklicne bolezni. To početje je, kot rečeno, najprej neetično in nemoralno, saj povzroča škodo zavarovancem, hkrati pa je tudi pravno nesprejemljivo. Ocenjujeva, da je zaradi tega zelo verjetno oškodovanih več tisoč zavarovancev.
Zavod ima torej svoj lastni interes, da postopkov verifikacij ne izvaja, če pa postopek že mora izvesti (če ga v to prisili sodišče), pa ima tako ali tako svoje izvedence…, ki so plačani od Zavoda in katerim Zavod daje smernice, kako naj se odločajo! »Follow the money. Money talks, nobody walks.« Zato zavarovanci nimajo zagotovljene poštene in objektivne presoje pri verifikaciji poklicne bolezni, prav tako pa v postopku verifikacije zavarovanec nima pravice podajati dokaze in dokazne predloge, tako pa ne more enakovredno sodelovati v postopku (npr. z postavitvijo neodvisnih izvedencev). Na ta konflikt, na neustreznost postopka pri Zavodu, pa opozarja pravna stroka že več kot desetletje (*4).
S tem, ko Zavod poklicnih bolezni ne ugotavlja zadnjih dvajset let, kot bi jih moral, dejansko povzroča neizmerljivo posamično in družbeno škodo. Določbe zakonodaje za varno in zdravo delo postajajo same sebi namen! Delodajalec v izjavah z oceno tveganja ugotavlja, da so določena delovna mesta rizična, ker pri njih lahko pride do poškodbe pri delu, ali do nastanka poklicne bolezni, zato ta delovna mesta - glede na tveganje in s pomočjo medicine dela - točkuje. In to točkovanje na papirju je edini cilj, je cilj sam po sebi (*5). Sporočilo ljudem? Predvsem v smislu: ni pomembno, kako zdravju oporečno je delovno mesto, ali organizacija dela, nič zato, če je nevarno, saj je točkovano, da je nevarno. S tem, ko je delovno mesto točkovano kot nevarno, pa naj bi bilo vse rešeno in vsa odgovornost delodajalca prevaljena na delavca, v smislu: »zdaj ko si obveščen, da je nevarno, veš, da če boš slučajno zbolel, boš za to odgovoren sam.« Nihče pa se ne vpraša, da na tej podlagi, na zdravju delavcev, nekdo ustvarja dobiček.
Sistem nato generira poklicne bolezni, ker pa se te dejansko ne ugotavljajo, medicini dela, oz. delodajalcu ni potrebno storiti nič, da bi se delovni proces kakorkoli izboljšal. Namesto, da bi torej te poklicne bolezni zmanjševali, da bi torej delo organizirali tako, da nebi več nastajale, do tega ne prihaja, ker delovni proces sploh ne zaznava, da se počne karkoli narobe, saj nihče ne beleži nastanek poklicnih bolezni; v tem smislu »nastajajo le bolezni delavcev, kar same od sebe.« Varnost in zdravje pri delu pa se posledično še slabšata.
Pogled z druge strani? Zahtevajo se vedno večji dobički, potrebno je narediti več, z manj zaposlenimi in v krajšem času, za dosego tega cilja pa se nihče več in prav zares, predvsem pa podrobno in odgovorno, ne ukvarja z problemom slabšanjem zdravstvenega stanja zaposlenih ljudi. Če se zdravstveno stanje slabša, medicina dela le uradno zapiše »začasne omejitve« delavca v kartoteko in nato ne stori ničesar. Ta medicina dela pa je plačana od naročnika! Sledi logični sklep: če bi preveč opozarjala na napake in probleme, bi naročnika izgubila - tudi tu je konflikt interesov!
Zdravstveno stanje delavca se tako slabša, delavec pogosto prevzema bolniški stalež (strošek zanj bremeni ZZZS), osebni zdravnik bolezni ne beleži kot poklicne, vzroka običajno ne ugotavlja, začasne omejitve pa nato postanejo trajne in tako delavec kmalu pri Zavodu pridobi odločbo o nastanku invalidnosti. Pri tem pa Zavod nič ne vpraša delavca, zakaj je nastala invalidnost, oziroma bolezen. Posledica tega je, da delavec (še posebej, ko delodajalec ugotovi, da zanj dela z omejitvijo ni) zaradi nastale bolezni izgubi zaposlitev. Ker nima zadostne pokojninske dobe, pa mu Zavod ob ugotovitvi invalidnosti ne prizna ustreznega prihodka, s katerim bi se lahko preživel, če mu sploh prizna kakršen koli prihodek (če nima neke pokojninske dobe). Zato je delavec/delavka pahnjen/a na socialni rob, ali na socialno dno.
Ne samo, da bi bilo lahko drugače; moralo bi biti drugače. V primeru verifikacije poklicne bolezni bi bil delavec upravičen do enakovrednega prihodka, kot bi ga imel, če na delovnem mestu nebi zbolel iz razlogov delovnega procesa. Z nepriznavanjem poklicnih bolezni Zavod dejansko omogoča kapitalu, da delavce neovirano izkorišča in nato odpusti, krivdo za nastalo bolezen pa celo pripiše delavcem samim (vprašanja, čemu je delavec zbolel, se ne postavlja, če pa se slučajno kdo drzne postaviti to vprašanje, pa vsi odgovorni in pristojni vprašanje preslišijo). Ponoviva: neetično, nemoralno in protiustavno.
Ti delavci potem zaradi nastale bolezni pogosto tudi psihično trpijo, saj brez prihodka ne morejo preživljati družine, ne morejo skrbeti za svoje lastno zdravje, zaradi česar pogosto še huje zbolijo, pogosto pa zaradi tega družine celo razpadejo.
Kdo od mladih si pod takšnimi pogoji sploh še želi delati?
Znani so tudi primeri, ko zaradi vse večje želje po dobičku delodajalci odrejajo delo le enemu delavcu, na mesto dvema, zaradi česar prihaja do rednih poškodb lokomotornega sistema (hrbtenice, okončin), vendar se poklicne bolezni in s tem odgovornost delodajalcev sploh ne presoja, varnost in zdravje pri delu pa tako postaneta in ostajata sama sebi namen.
Zato v dobri veri in vljudno pozivava odgovorne na Zavodu in druge institucije, pristojne za odkrivanje poklicnih bolezni, da ozavestijo ta problem in prenehajo z opisano protipravno in neetično prakso do državljanov. Oškodovancem pa predlagava: da zahtevajo obnovo postopka pred Zavodom, v katerem bo Zavod dolžen ugotavljati vzrok nastanka bolezni in če je ta poklicna, priznati invalidsko pokojnino (če ni preostale delovne zmožnosti), ali pa invalidnino (če gre za okvaro); da od delodajalca zahtevajo odškodnino za nastalo škodo, ki jo načeloma plača zavarovalnica, pri kateri morajo imeti delodajalci zavarovano odgovornost za primer nastanka poklicne bolezni.
Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni, z dne 28.8.2003, je po najini oceni enostavno zastarel in je skrajni čas, da Državni zbor in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti po zgledu preostalih evropskih držav sledita direktivi komisije EU št. 90/326/EEC, z dne 22.5.1990 (*6), v kateri komisija predlaga članicam, da:
- čim prej uvedejo v svoje nacionalne zakone in druge predpise o znanstveno priznanih poklicnih boleznih, za katere velja odškodninska odgovornost in so predmet preventivnih ukrepov, evropski seznam iz Priloge I;
- da sprejmejo ukrepe in v svoje nacionalne zakone in druge predpise uvedejo pravico delavca do odškodnine za poklicne bolezni, če delavec trpi za boleznijo, ki ni navedena v Prilogi I, a je mogoče dokazati, da je poklicna v svojem poreklu in naravi, zlasti če je bolezen navedena v Prilogi II;
- zagotovijo kolikor je mogoče, da se poroča o vseh primerih poklicnih bolezni in da se postopoma uskladijo statistični podatki o poklicnih boleznih s seznamom iz Priloge I;
- da osebju, odgovornemu za izvajanje nacionalnih določb, ki izhajajo iz tega priporočila, zagotovijo ustrezno usposabljanje;
- da se uvede sistem za zbiranje podatkov v zvezi z epidemiologijo bolezni, naštetih v Prilogi II in katere koli druge poklicne bolezni;
- da se spodbuja raziskave na področju bolezni, povezanih s poklicno dejavnostjo, zlasti bolezni, navedenih v Prilogi II.
Opombe:
(1) Poklicne bolezni po tem zakonu so bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan (1. odst. 68. člena ZPIZ-2).
(2) Dr. Metoda Dodič Fikfak glede tega opozarja: »Po letu 1991 smo v Sloveniji priznali, torej Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ), kakšno leto največ 50 poklicnih bolezni, a vendar je bilo to izjemoma, povprečje je okrog 30 odkritih poklicnih bolezni na leto. To je daleč od evropskega povprečja in od pričakovanega števila za Slovenijo, saj bi bilo realno 800 do 900 priznanih poklicnih bolezni na leto. Zaradi njihovega neodkrivanja v zadnjih 30 letih pa bi bila lahko ta številka tudi okrog 1500. Dostopno na: <https://www.delo.si/nedelo/bodo-poklicne-bolezni-odslej-manj-zamolcane-74227.html>
(3) Glej 68. člen in 3. odst. 169. člena, v zvezi z 4. odst. 403. člena ZPIZ-2.
(4) Do sklepa, da gre za očiten konflikt interesov, lahko pridemo s primerjavo primera: ko neka splošna zasebna zavarovalnica, ki zavarovancem ponuja avtomobilsko zavarovanje, s svojimi lastnimi izvedenci verificira, ali je oškodovanec utrpel škodo v nesreči, ali je bila vzrok škode na zdravju nesreča in kakšno stopnjo poškodb je oseba utrpela, se ne more izogniti skušnjavi, da zavarovancu v prvi fazi ponudi neko odškodnino, ki je bistveno nižja od realne odškodnine, za podlago takšne višine pa vzame mnenje svojih lastnih izvedencev, ki jih sama tudi plačuje in jim hkrati določa še smernice za delo. Zavarovanec ima možnost ponujeno odškodnino sprejeti, a pogosto se zgodi, da če postopek nadaljuje in pred sodiščem postavi neodvisne izvedence, ti lahko ugotovijo, da je škoda bistveno višja. Namen zasebne zavarovalnice je torej v tem, da ima čim manjša izplačila, saj ji to povečuje dobiček. Takšno ravnanje zavarovalnice lahko do neke mere še razumemo, glede na to, da se nezadovoljni zavarovanec vedno lahko obrne na sodišče in v kolikor meni, da je ponudba zavarovalnice prenizka, z neodvisnimi izvedenci doseže višjo odškodnino. Ko pa gre za Zavod, pa tu ne gre več za zasebno zavarovalnico, ampak za institucijo, pri kateri zavarovanci pričakujejo, da bodo odgovorne osebe ravnale pošteno in skladno z zakonom in bodo preverjale, posledica česa je zavarovančeva bolezen, v primeru suma nastanka poklicne bolezni pa se pričakuje, da bo Zavod izvedel ustrezne postopke, ne pa, da se bo temu vprašanju Zavod izogibal in zamolčal pravice, do katerih so njegovi zavarovanci upravičeni.
(5) Prim. A. Teršek: Morda je lepo in zdravo iti na sistematski zdravniški pregled. Lepota in zdravje, 17. 7. 2020. Dostopno na: <https://m.planet-lepote.com/dr-andraz-tersek-morda-je-lepo-in-zdravo-iti-na-sistematski-zdravniski-pregled/>
(6) Republika Slovenija navedeno direktivo zaenkrat ni niti še prevedla v slovenski jezik!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
