Obvezno cepljenje - nekaj civilnopravnih dilem

Navedeno tematiko sem podrobneje raziskala ob pisanju magistrskega dela, zato v konkretnem prispevku predstavljam nekaj zanimivejših ugotovitev.

Kaj je obvezno cepljenje in zakonska podlaga

Slovenija je ena od držav, ki ima v svojem pravnem redu uzakonjeno obvezno cepljenje. To je institut, ki posameznikom zapoveduje, da so se dolžni pod zakonsko določenimi pogoji cepiti, ne glede na njihovo voljo. Cepljenje je torej preventivni medicinski poseg, pri katerem se oslabljenega povzročitelja bolezni vnese v zdrav organizem. S cepljenjem posameznika se doseže njegova individualna imunost, kar pomeni, da je oseba odporna proti tej bolezni. Namen obveznega cepljenja je tako doseganje tolikšnega števila individualnih imunosti, pri katerem se vzpostavi kolektivna imunost. Ta nastopi, kadar je dosežena 95-odstotna precepljenost družbe.(1) Zakonska podlaga za obvezno cepljenje je Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB).(2)

Navedeni zakon cepljenje šteje za enega od posebnih ukrepov za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni. V 22. členu zakon taksativno določa nalezljive bolezni, proti katerim je uzakonjeno obvezno cepljenje. Med te bolezni se uvršča devet nalezljivih bolezni, proti katerim se v okviru obveznega programa cepljenja cepi otroke (hemofilus influence b, davica, tetanus, oslovski kašelj, otroška paraliza, ošpice, mumps, rdečke in hepatitis B). Prav tako določba istega člena dovoljuje, da je lahko cepljenje obvezno tudi proti drugim nalezljivim boleznim (steklini, rumeni mrzlici, trebušnemu tifusu, klopnemu meningoencefalitisu, gripi, tuberkulozi in drugim nalezljivim boleznim), če obstajajo določeni epidemiološki razlogi in tako določa letni program cepljenja in zaščite z zdravili.

Z dejanskim pomenom besede epidemija se je v zadnjem letu seznanil ves svet, zakonsko pa je epidemija opredeljena kot pojav nalezljive bolezni, ki po času in kraju nastanka ter številu prizadetih oseb presega običajno stanje, zato je potrebno takojšne ukrepanje. Kljub obveznemu programu cepljenja - obveznemu cepljenju pa vse več staršev svojih otrok ne želi cepiti. Razlog za takšno obnašanje staršev je predvsem v strahu pred stranskimi učinki, ki jih lahko imajo cepiva na njihove otroke. Pri tem je treba upoštevati, da ZNB dopušča možnost, da se otrok iz medicinskih razlogov ne cepi, vendar morajo biti taki razlogi ugotovljeni z odločbo o opustitvi cepljenja.

V preteklosti je Ustavno sodišče Republike Slovenije že obravnavalo vprašanje, ali je obvezno cepljenje dopusten institut v našem pravnem redu. V svoji odločbi je ugotovilo, da obvezno cepljenje (22. člen ZNB) ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (Ustava(3)), saj korist, ki jo prinaša cepljenje za zdravje posameznika in širše skupnosti, presega morebitno škodo, ki utegne nastati posameznikom zaradi stranskih učinkov obveznega cepljenja.(4)

A obvezno cepljenje je institut, ki ni sporen samo pri nas, temveč tudi drugod v Evropi. Tako je vprašanje dopustnosti obveznega cepljenja obravnavalo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je v aprilu 2021 sprejelo odločitev, da obvezno cepljenje ne pomeni kršitve Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (pravice iz 8. člena).(5) Primer, obravnavan pred sodiščem, se nanaša na češko zakonodajo, ki ima tako kot Slovenija uzakonjeno obvezno cepljenje proti istim devetim nalezljivim boleznim. V obravnavanem primeru cepljenje otrok ni bilo izvedeno, saj starši niso izpolnili svoje obveznosti do cepljenja, kar je povzročilo to, da je bil njihovim necepljenim otrokom zavrnjen vpis v vrtec. Pritožniki menijo, da so utrpeli poseg v pravico iz 8. člena Konvencije - pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, čemur sodišče ni sledilo.

Po mojem mnenju to pomeni pomembno odločitev v smeri utemeljenosti in dopustnosti instituta obveznega cepljenja predvsem zato, ker se vedno več evropskih držav odloča za ureditev obveznega cepljenja - z izjemo najbolj medicinsko liberalnih držav. V zadnjem letu se je tudi v Sloveniji ZNB spremenil, saj je bil vanj dodan člen, s katerim se dopušča zavrnitev vključitve necepljenega otroka v javni vrtec, če s potrdila pediatra o zdravstvenem stanju otroka izhaja, da otrok ni bil cepljen proti ošpicam, mumpsu in rdečkam, pa za to ne obstajajo medicinski razlogi, ugotovljeni z odločbo o opustitvi cepljenja iz 22.č člena tega zakona.

Civilnopravne dileme

Kot je že bilo pojasnjeno, je Ustavno sodišče pritrdilo dopustnosti obveznega cepljenja. Vendar sama ocenjujem, da ima zakonska ureditev obveznega cepljenja nekaj anomalij in nasprotij, ki lahko v praksi povzročijo številne dileme.

- Avtonomija pacienta glede privolitve v zdravljenje

Prva med dilemami, povezanimi z obveznim cepljenjem, je avtonomija pacienta. Ustava posamezniku namreč zagotavlja varstvo njegovih osebnostnih pravic in telesne integritete, kar se v medicinskem pravu izraža predvsem v njegovi prosti in svobodni volji odločanja o zdravljenju. Avtonomija pacienta je torej njegova privolitev v zdravljenje, to pa pomeni, da mora zdravnik pred katerimkoli medicinskim posegom od pacienta pridobiti dovoljenje za njegovo izvedbo. Avtonomija pacienta je nasprotje prisilnemu zdravljenju, saj je skladno s pacientu zagotovljeno avtonomijo potek zdravljenja odvisen predvsem od njegove volje.(6)

Pri obveznem cepljenju otrok tako zagotovljena avtonomija v določenih situacijah utegne pomeniti problematično vprašanje za zdravnika, saj zaradi avtonomije pacienta pride do kolizije pravic staršev in največje koristi otroka. V primeru obveznega cepljenja otrok je pacient oseba, ki se jo cepi - torej v konkretnem primeru otrok. Skladno z določbo 35. člena Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP),(7) kadar otrok ni sposoben privolitve v medicinski poseg, se ta sme opraviti le, če ga dovolijo njegovi starši. Šteje se, da otrok do 15. leta starosti ni sposoben privolitve. To pomeni, da za otroka, ki ni sposoben odločati o sebi, sprejemajo odločitve njegovi starši, ki z odločanjem o zdravstvenih posegih izvršujejo roditeljsko pravico.(8) 

Skladno z določbo 22. člena ZNB so starši svoje otroke dolžni vključiti v program obveznega cepljenja in zdravniku omogočiti oziroma dovoliti, da njihovega otroka res cepi. V primerih, ko starši zavračajo izvedbo cepljenja zaradi svojih lastnih prepričanj ali strahov, s tem nedvomno posežejo v največjo korist otroka, ki je po mnenju medicinske stroke dosežena, če je otrok, ki mu zdravje cepljenje dopušča, res cepljen. Tako imamo v opisani situaciji kolizijo pravice staršev, da na podlagi roditeljske pravice odločajo o zdravljenju svojega otroka, ter pravice do zdravja, ki jo otroku z Ustavo zagotavlja država. Navedeno pomeni, da lahko starši svojemu otroku, če ga ne dovolijo cepiti, zaradi svojih neutemeljenih prepričanj močno škodujejo.

Hudo dilemo pomenijo predvsem situacije, ko mora zdravnik izvesti poseg cepljenja v smislu zdravljenja. V nekaterih primerih je najboljša in najvarnejša rešitev za zdravje otroka cepljenje (klasičen primer takšnega cepljenja je proti tetanusu), starši pa tega zaradi lastnih prepričanj zdravniku nočejo dopustiti. Za primer vzemimo situacijo, ko se necepljen otrok okuži s tetanusom, starši pa kljub okužbi otroka ne dovolijo cepiti. Primarno je treba poudariti, da ob spoštovanju zakonske obveze obveznega cepljenja s strani staršev takšna situacija ne bi nastala. To pomeni, da je do otrokove okužbe prišlo, ker so starši kršili svojo zakonsko obvezo in otroka niso vključili v program obveznega cepljenja.

Dodatno pa se primer zaplete, ko kljub okužbi starši otroka ne dovolijo cepiti. Zdravnik je v takšnih situacijah razpet med privolitvijo staršev in svojo dolžnostjo, da ohranja življenje - v tem primeru osebe, ki ne more izraziti svoje volje za zdravljenje. To pomeni, da v takšnem primeru starši povsem neracionalno ovirajo zdravljenje svojega otroka, kar lahko povzroči celo otrokovo smrt. Rešitev za nastalo situacijo je 36. člen ZPacP, ki določa, da se lahko nujna medicinska pomoč opravi tudi, kadar jo starši ali skrbniki zavrnejo. Vendar so zdravniki pri uporabi navedenega člena nekoliko skeptični, saj ni jasno določeno, da bi cepljenje v takem primeru res lahko pomenilo nujen poseg. Nasprotna ugotovitev bi lahko privedla do odškodninske in kazenske odgovornosti zdravnika ...

Nadaljevanje članka za naročnike >> Karin Cujnik Juhart: Obvezno cepljenje - nekaj civilnopravnih dilem, Pravni letopis, št. 2, 2021

--------------------------
Opombe: 

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.