Pred dvema dnevoma smo praznovali prihod Svetih treh kraljev. V nekaterih deželah to ni samo krščanski praznik, temveč so ti trije dobri možje tudi edini, ki razveseljujejo otroke z darili. V Španiji naznanijo prihod Svetih treh kraljev številne povorke, ki delno spominjajo na pustne karnevale, le maske so bolj prefinjene. Ker je parada zvečer, maske vključujejo različne svetlobne učinke. Meni so od ene takšnih parad najbolj ostali v spominu hodci na hoduljah z belimi svetlečimi oblačili, ki so spominjali na nezemeljska bitja. Tako kot je to običaj na karnevalih, člani povorke otrokom mečejo bonbone, ti pa jih lovijo in zbirajo v vreče.
Pri nas prinašajo darila drugi trije dobri možje – Miklavž, Božiček in dedek Mraz. V mojem otroštvu se je za vse tri priložnosti našlo kaj v nogavici ali pod »smrekco«. Darila so me razveseljevala, ko sem še verjela, da jih prinašajo oni, pa tudi še po tem, ko sem zalotila enega od staršev pri postavljanju lego kock pod božično drevce. Božičke smo gledali v božičnih filmih, v reklamah za kokakolo in v trgovskih centrih. A pravega Božička sem spoznala šele pred kratkim.
Decembra je prijateljica povabila na praznovanje Abrahama na idilični lokaciji, v vinskih goricah nad Semičem pod več kot 600 let staro lipo. Kot se v Beli Krajini spodobi, se je peklo jagenjčka in odojka. Za dobro vzdušje je skrbel lokalni bend, ki je poleg prepevanja slovenskih narodnozabavnih uspešnic pripravil tudi kratek razvedrilni program s skeči in šemami. Po lokalnih običajih je prijateljico za Abrahama krstil eden od članov benda, preoblečen v škofa. Imeli so celo ognjemet. Ko pa se je zabava bližala koncu, je v gostilno stopil starejši gospod. Imel je dolgo belo brado, oblečen je bil v kostum Božička, na hrbtu pa je nosil zvrhan koš daril. Šel je med mizami in vsakemu gostu dal kakšen bonbon ali pa okrasek za jelko. Moja prva misel je bila, ali je to del programa? Ni se zdelo, da bi ta gospod spadal med vse skeče in ceremonije, ki so bili pripravljeni za kratkočasenje med pogostitvijo. Ko se je izkazalo, da slavljenka gospoda ne pozna, sem sumničavo pomislila, zakaj bi nekdo prišel nepovabljen na zabavo delit bonbone in kakšni so njegovi nameni? Izkazalo se je, da je to izjemno prijazen gospod, ki ga v Beli Krajini povsod poznajo in radi povabijo, da kot Božiček pričara nasmeh na otroških obrazih. Ker živi v bližini gostišča, kjer je bila zabava, se je na poti iz Podzemlja na kratko ustavil še pri nas. Gospod je upokojeni inženir, aktiven v lokalni skupnosti. Še vedno pomaga sosedom z izdelavo kakšnega žleba ali z vgradnjo ventilacije. Božičkovo oblačilo nosi, da razveseljuje ljudi in jim polepša praznični čas. Oblačilo je dal izdelati sam, iz kvalitetnega blaga. Za večjo avtentičnost si je pustil rasti brado. Vsa darilca (simbolična) kupi sam. O njem je pisal tudi Dolenjski list.1
Čudovito je srečati takšno osebo v času, ko vladata individualizem in se lastni koristi daje prednost pred splošnim dobrim. Večkrat pozabimo, da človek ni osamljen otok in da nas nič ne stane, če z manjšo prijazno gesto (lahko je to tudi bonbon ali božični okrasek) nekomu polepšamo dan. Včasih pa tudi sami potrebujemo pomoč, ko znancev ni v bližini in smo odvisni od dobre volje mimoidočega neznanca. Letos se mi je to zgodilo dvakrat – enkrat nas je z družino v hribih ujel dež in nas je prijazen domačin odpeljal do avta. Drugič sem na cesti predrla gumo, rezervno gumo pa mi je namestil mehanik, ki se je slučajno tedaj peljal mimo. Upoštevajmo torej, da socialne mreže ne vključujejo samo ljudi, ki jih poznamo, temveč vse, ki z nami živijo na določenem območju.
Pri kontaktih z ljudmi pa je treba vzeti v zakup, da se dobro vedno z dobrim ne povrne. Nekateri lahko samo izkoristijo prijaznost drugih, niso pa pripravljeni, da bi tudi sami dajali pomoč. Kolega mi je pred kratkim pripovedoval, da mu je neki voznik podrgnil avto. Ta voznik ga je nato ves prestrašen prosil, naj sprejme sto evrov, ki jih je imel pri sebi, in naj incidenta ne prijavi zavarovalnici. Kolega se je strinjal, pod pogojem, da bo on, če njemu kdo podrgne avto, ravnal enako. Ne ve se, ali bo ta voznik enako prizanesljiv do drugih kot moj kolega. Ali je to sploh važno? Kolega mu je s prijazno gesto (in glede na starost njegovega avta z ne preveliko žrtvijo) mogoče celo rešil vozniško dovoljenje, enkrat pa bo nekdo drug pomagal njemu, ko bo pomoč potreboval. V medčloveških odnosih ni vedno vzajemno obvezujočih pogodb, na katere smo pravniki navajeni.
Med prazniki sem brala Delovo kolumno. Kolumnistka popiše negativne izkušnje z vožnjo z mestnim avtobusom, ko je bila primorana poslušati primitivne pogovore neznancev. Zaključi, da si sopotnikov na avtobusu ne moreš izbirati, da pa lahko poskrbiš, da je prijetno vsaj doma. A tudi tam jo zmotijo petarde, ki pokajo v soseščini.2 Včasih ti ljudje, ki jih srečaš naključno, pa tudi znanci, res ne pustijo dobrega vtisa – a takšnih izkušenj si ni vredno zapomniti. Bogatijo nas dobre izkušnje z ljudmi – takšne shranjujmo!
Želim vam, da stopite v novo leto z lepimi spomini in pozitivizmom ter da bo tudi to leto čim lepše in zanimivejše. Božičku iz semiških goric pa želim, da bi še dolgo razveseljeval ljudi. Upam, da se še kdaj srečava.
Opombi:
1 https://lokalno.svet24.si/2020/02/09/233429/aktualno/DL_Anton_Skof___Cuti__da_se_mora_razdajati_za_druge/.
2 https://www.delo.si/magazin/dobro-jutro/bozicne-zgodbe/.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
