c S

Naši referendumi in demokratična kultura

prof. dr. Miro Cerar Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani Miro.Cerar@pf.uni-lj.si
15.04.2024

Ko smo se pri pisanju ustave odločali, ali naj ustavno uredimo tudi institut referenduma, je razpravljavce v ustavni komisiji in javnosti spodbujala tudi misel, da je za Slovenijo, glede na njeno relativno majhno število prebivalcev, referendumsko odločanje lahko zelo primerna dopolnitev posredne demokracije. Danes lahko ugotovimo, da se je pozitivni naboj te ideje v marsičem razvodenil, kajti preveč je bilo referendumov, ki so jih sprožili predvsem ozki politikantski interesi in ne resnična želja po vključevanju ljudstva v pomembne državne odločitve (izjeme le potrjujejo pravilo). 

S to mislijo seveda nikakor ne podcenjujem ali zavračam referendumskega odločanja, pri čemer razumem tudi to, da so referendumi že po svoji naravi del političnega spopada ter da so tudi v nekaterih drugih državah večkrat organizirani glede zelo specifičnih vprašanj. Toda prav zadnje napovedi različnih posvetovalnih referendumov, med katerimi naj bi jih bilo zaradi ekonomičnosti (čim) več izvedenih hkrati in po možnosti na dan evropskih volitev, spet kaže na izrazite ožje politične (volilne) motive vsaj večine referendumskih predlagateljev. Vse to je le nov korak k slabitvi demokratičnega pomena ustavne institucije referenduma, s čimer seveda ne spodbujamo razvoja višje demokratične kulture, pač pa predvsem ohranjamo ali celo krepimo že tako ali tako relativno močan ljudski odpor do politike.

V zadnjih tednih se je razvnela diskusija o možnosti razpisa več posvetovalnih referendumov. Naš posvetovalni referendum, ki ga sicer ustava ne določa, vendar pa z njo nikakor ni v neskladju, je sicer zelo primerna oblika za preverjanje volje volivcev. Prvič zato, ker ga lahko razpiše le Državni zbor, kar naj bi pomenilo, da gre res za pomembna vprašanja, glede katerih želijo poslanci kot predstavniki ljudstva slišati mnenje slovenskih volivcev. Drugič zato, ker gre za predhodni referendum in je na njem izražena volja ljudstva pravočasen pokazatelj politiki, da naj nadaljuje ali preneha z določenimi aktivnostmi. Tako se prepreči škoda, ki lahko nastane, če je npr. nek že sprejeti zakon, v katerega sprejem in potencialno izvedbo je bilo vloženo veliko časa, energije in sredstev, zavrnjen na naknadnem zakonodajnem referendumu. Tretjič, kljub temu, da posvetovalni referendum ni pravno zavezujoč, zavezuje državne organe politično, pri čemer je ta njegova sporočilnost v demokratičnih državah praviloma dosledno upoštevana s strani politike. V državah s (pre)nizko stopnjo demokratične kulture, pa seveda niti pravna niti politična zaveza, ki izhaja iz referendumske volje, ni kaj dosti spoštovana, pri čemer se vedno najde »legitimen politični in pravni način«, da se jo tako ali drugače obide (spomnimo se, kako hitro se je razvodenela pravno zavezujoča referendumska odločitev iz leta 2003 o prepovedi nedeljskega dela v trgovinah).

Vprašljiv odnos do (posvetovalnega) referenduma zbujajo v zadnjem času predvsem številni referendumski predlogi, ki so bili v mesecu marcu vloženi v parlamentarni postopek. Vse parlamentarne stranke, z izjemo Levice, so vložile predlog za posvetovalni referendum o izvedbi projekta drugega bloka krške nuklearke (JEK 2). Še pred tem je vladna koalicija v parlamentarni postopek vložila predlog za posvetovalni referendum o obravnavi ureditve pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Stranka Svoboda je vložila tudi predloga za referenduma o pridelavi, predelavi, prometu in uporabi konoplje v medicinske namene ter o uvedbi preferenčnega glasu na parlamentarnih volitvah. Dva predloga je vložila tudi NSi, in sicer o predlogu energetskega zakona in o predlogu zakona o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodnih skupnosti narodov nekdanje Jugoslavije. SDS se je temu valu referendumskih predlogov pridružila s tremi predlogi, pri čemer bi volivce povprašali o nastanitvah tujcev, ki vstopajo v državo nezakonito, o zaupanju v aktualno vlado ter o testiranju poslancev na prepovedane druge. Seveda se je že in se bo še izkazalo, da nekateri od teh predlogov niso pravno sprejemljivi (npr. predlog o odločanju volivcev o zaupanju v vlado). Toda na tem mestu se osredotočam predvsem na vprašanje, ali ni že dejstvo, da smo soočeni s kar devetimi predlogi za posvetovalni referendum, samo po sebi zgolj izraz nekakšne predvolilne referendumske histerije, ko se politične stranke pripravljajo na volitve v evropski parlament ter se želijo s takšnimi predlogi politično promovirati v javnosti  in privabiti na volišča čim več »svojih« volivcev.

Ali smo torej le našli pot, da postanemo druga Švica, o čemer so mnogi razmišljali v času naše osamosvojitve? Ali bomo z naraščanjem števila referendumskih predlogov in izvedenih referendumov začeli uspešno loviti Švico, ki je na državni ravni doslej izvedla več referendumov kot vse države sveta skupaj? Ali bom ves svoj človeški in naravni potencial, ki bi nas ob bistveno manjši stopnji koruptivnosti in bistveno višji stopnji sodelovanja lahko dejansko že zdavnaj pripeljal na bistveno višjo raven ekonomskega, socialnega in širšega razvoja, kompenzirali z »višjo stopnjo razvoja referendumske demokracije«? No, očitno to ne bo mogoče, kajti direktor Državne volilne komisije nas je že javno opozoril, da bi ob hkratni izvedbi tolikšnega števila referendumov lahko zmanjkalo papirja za njihovo  izvedbo. S Slovenijo kot novo Švico torej tudi na tem področju ne moremo računati, kajti naša država ob povečanem številu referendumov očitno ne zmore priskrbeti niti dovolj referendumskega papirja. Človek ne ve, ali bi se ob tem smejal ali zjokal. Vse to seveda še povečuje tragikomičnost mnogih naših referendumskih zgodb, ki jih pogosto zaznamujejo izredno nizke referendumske udeležbe, mnoga zavajanja v referendumskih kampanjah in nasploh nizka politična kultura ter nenazadnje sodni in ustavnosodni spori, v katerih tudi sodstvo ni vedno kos svojim nalogam.

Seveda nimam nič proti referendumom, če so ti zasnovani in izpeljani korektno. Če so referendumska vprašanja jasna in nezavajajoča, če so referendumski postopki pravilno izpeljani, če je kampanja glede vsakega referenduma dovolj informativna za volivce itd., je lahko seveda vsak referendum praznik demokracije. Toda tovrstno praznovanje je močno relativizirano ali celo onemogočeno, če spoznamo, da gre pri večini referendumov zgolj ali pretežno le za medstrankarske spopade, ali pa ko nas čas prepriča o nesmiselnosti določenih referendumov. Retrospektivno se primeroma vprašajmo le o smislu nenavadnega oziroma politično spornega referenduma o zakonu o vladi, ki je bil izveden 27. 11. 2022. Pred tem zakonodajnim referendumom je sedanja vlada volivce zavzeto preprič(ev)ala, da je precej povečano število ministrstev, za katerega se je odločila (20 ministrov), še kako utemeljeno, nato pa je predsednik vlade že naslednje leto javno povedal (seveda o kakšnem opravičilu volivcem ni bilo ne duha ne sluha), da je bilo povečano število ministrstev pretirano in nesmotrno, pri čemer je govoril tudi o možnem zmanjšanju števila ministrstev na 12 in nato celo le na 7 ministrov – pozor, slednje spet po švicarskem modelu. Če dobronamerno odmislimo veliko neznanje, ki botruje takšni primerjavi švicarske in slovenske državne ureditve, pa moramo žal spet resignirano ugotoviti, da nam očitno tudi v tem pogledu še dolgo ne bo uspelo uloviti Švice.

Če bomo torej na dan evropskih volitev ali katerikoli drugi dan odločali tudi na več posvetovalnih referendumih, si želim, da bi bili to referendumi, ki nam volivcem zastavljajo smiselna in relevantna vprašanja, tako da bodo referendumske odločitve imele kakšen dolgoročni učinek. Ob tem je pomembno, da bo v primeru več hkratnih referendumov zagotovljeno, da bomo volivci res v zadostni meri vedeli, o čem odločamo, kajti zadostna informiranost volivcev ni le politična, temveč tudi pravna predpostavka primernosti in dopustnosti referendumskega odločanja. Predvsem pa seveda upam, da bo naši državi le uspelo pravočasno zagotoviti dovolj papirja za izvedbo referendumov…


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.