V zadnjih letih so slovenski mediji razkrili več afer, katerih vzrok je bilo plagiatorstvo. Med tistimi, ki so prepisali svoje zaključne naloge, brez da bi ustrezno navajali vire, iz katerih so črpali, so bili poslanci, ministri, direktorji, uslužbenci v javni upravi, zaposleni na univerzah in še mnogi drugi, ki so jih odkrile akademske inštitucije same.
Na inštitutu za računalništvo mariborske fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko (FERI) so danes priredili strokovni posvet, na katerem so predstavili, kako delujejo programi za detekcijo podobnih vsebin. Ti so v zadnjih letih že močno napredovali, še vedno pa ne zmorejo zaznati prav vsega, tudi zaradi kompleksnosti slovenskega jezika in relativno majhnih baz vsebin.
Tudi sami ti programi se namreč soočajo z zakonitostmi avtorskih pravic, saj lahko v primerjave zajamejo le javno dostopne vire. "Pri akademskih prispevkih smo zelo učinkoviti. Enako velja za srednješolska besedila, saj dijaki prepisujejo iz javno dostopnih, večinoma spletnih virov. Večino teh virov imamo vključenih, saj so takšni, da se z njihovo vključitvijo v našo bazo ne krši avtorskih pravic. Do neke knjige, ki jo izda založba, pa na primer lahko pridemo le z dovoljenjem založbe," je za STA ob robu posveta povedal vodja laboratorija za heterogene računalniške sisteme na omenjeni fakulteti Ojsteršek.
V tem laboratoriju so pred leti razvili program za detekcijo podobnih vsebin, ki ga uporabljajo slovenske izobraževalne inštitucije za sistematično pregledovanje diplomskih in magistrskih del. Ojsteršek opaža, da je s tem prišlo tudi do premika v glavah avtorjev besedil. "Velik napredek je bil narejen na ozaveščanju. Mediji so tu odigrali pozitivno vlogo," je dejal.
"Ker ni namen loviti plagiatorje. Namen je preprečiti plagiatorstvo. Za našo družbo je to zelo pomembno. Ker če bodo ljudje sami razmišljali, bodo kreativnejši, kot če bi samo prepisovali od drugih," je prepričan.
Zadnji javni primer plagiatorstva v Sloveniji je bilo delo Borisa Kobala, ki je prevedel tuje avtorsko delo, komedijo La prova generale italijanskega avtorja Alda Nicolaja, in ga z nekaj manjšimi besedilnimi spremembami predstavljal kot svoje izvirno avtorsko delo, komedijo Profesionalci espe.
Takšen primer je težje zaznati, saj gre za prevod iz tujega jezika. Če bi šlo za neposreden prevod, bi ga z razpoložljivimi računalniškimi programi verjetno prepoznali. "Če gre za parafrazirano besedilo v drugem jeziku, pa je težje," je pojasnil Ojsteršek.
Na programih, ki bi bili sposobni prepoznati prevode, v omenjenem laboratoriju še delajo. "Delujejo na principu, da uporabljajo pomenske slovarje. V slovenščini smo tu še na začetku," je povedal sodelavec Sandi Majninger.
V omenjenem laboratoriju med drugim raziskujejo metode prepoznavanja specifičnega stila pisanja posameznega avtorja. "Če imamo več kot 100.000 besed od določenega avtorja, lahko z veliko verjetnostjo ugotovimo, kateri stavek je njegov," je pojasnil Ojsteršek. "Imeli smo tudi primer, ko je gospa prepisala delo, ki ni bilo nikoli v digitalni obliki. Avtorica tega dela je to ugotovila in ko smo zadevo skenirali, smo ugotovili podobnost," je dodal.
Na podoben način raziskujejo možnosti računalniškega odgovarjanja na vprašanja. Pri tem je zelo pomembno ugotavljanje pomena v besedilih, kar prav tako močno zaposluje raziskovalce FERI.
