Knjižnica slepih in slabovidnih Minke Skaberne, ki deluje v okviru Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije (ZDSSS), je namenjena slepim in slabovidnim ter ljudem z drugimi motnjami branja. Deluje že okroglo stoletje, od leta 1918, ko je društvo Dobrodelnost zaprosilo profesorico na ljubljanskem učiteljišču Minko Skaberne, naj organizira prepisovanje slovenskih spisov v brajevo pisavo za slepe.
Za potrebe prilagajanja gradiv imajo v knjižnici in v prostorih zveze osem zvočnih studiev, v katerih snemajo knjige v stisnjenem digitalnem zapisu, je za STA pojasnila bibliotekarka pri ZDSSS Katarina Černe.
Slepi in slabovidni bolj kot po knjigah v brajici povprašujejo po zvočnih knjigah. Več kot polovica od 2100 članov knjižnice je namreč starejših od 65 let, oslepeli pa so zaradi različnih bolezni in starosti. Ti pa se zelo težko naučijo brajice, zato jim toliko več pomenijo zvočne knjige, je povedala.
Velika večina oziroma 90 odstotkov zvočnih knjig in knjig v brajici je leposlovnih del, ostalo so učbeniki in strokovne knjige. Za učence, dijake in študente pa se v njim dostopnih formatih prilagajajo tudi učbeniki in druga strokovna literatura, je pojasnila Černetova. Ravno potreba po slednjem se po njenih izkušnjah povečuje, a je sredstev vse manj.
Nasploh je knjig, ki bi bile dostope slepim in slabovidnim, premalo, sploh glede na to, koliko jih je na voljo videčim. Po njenem prepričanju izobraževalni sistem le v teoriji zagotavlja zadostne pogoje za celovito izobraževanje slepih in slabovidnih, v praksi pač ne.
