Kot pravi direktor Slovenskega šolskega muzeja Okoliš, je težko reči, kdaj so se prve šolske torbe pojavile. "Šola je postala splošna obveznost konec 18. stoletja. Takrat je šolar s sabo v šolo kar v roki nosil kakšno abecedno tablico in pisalo. Ker je bila v tistih časih šola le še ena dodatna obveznost za starše, je šolska oblast sama razdelila kakšne učbenike," pojasnjuje Okoliš.
Po sprejetju tretjega šolskega zakona 1869 v habsburški monarhiji, ko so šolski sveti prisilili starše, da so otroke pošiljali v šolo, so se ti v nižjih razredih učili računati, brati in pisati. V višjih razredih pa je imel učenec v svoji "torbi" poleg abecedne tablice, zvezka in pisala še učbenik.
Glede torbe pa so se starši po njegovih besedah znašli na različne načine. Ko je bil večji poudarek na kakovosti pouka obvezne šole, so začeli uporabljati cekerje, ki pa so se ob slabem vremenu in dežju izkazali za nepraktične. "Ljudje so začeli sami izdelovati 'torbe' za svoje otroke. Če so imeli doma ličkanje, je bila torba iz cekra, če so se ukvarjali z živalskimi kožami, je bila torba iz kozje kože, če so imeli doma les, je bila torba iz lesa, ljudje so se pač znašli s tem, kar so imeli pri roki," razloži Okoliš.
Učitelj je moral v habsburški monarhiji poučevati po natančnih pravilih za delo učiteljev (učni načrt), ki ga je imel ves čas v svoji torbi. V načrtu je bilo tudi navedeno, kaj mora imeti učitelj pri sebi, denimo učno gradivo o tem, kako narediti tinto, je dejal. Kot je poudaril, se je moral učitelj strogo držati tega načrta, saj je bil pod budnim očesom šolskega inšpektorja.
Po drugi svetovni vojni so se šolske torbe po navedbah Okoliša razvijale iz aktovk, nabor učnih predmetov se je z leti povečal, z višjim razredom je šolar imel več za nositi, od učbenikov, zvezkov, peresnic do copat. "Zadnjih dvajset let pa je vse to še bolj zraslo in zdaj v šolo hodijo z nahrbtniki pa tudi že s torbami na kolesih," dodaja Marko Ljubič, sicer višji kustos šolskega muzeja.
Prepričan je, da bo nadaljnji razvoj šolstva šel v smeri še večje digitalizacije. "Priča smo novim trendom v šolstvu, tu so e-gradiva, računalniške tablice, e-torba, pojavljajo se tudi spletne učilnice, kjer se pouk seli na medmrežje na računalnik," pravi Ljubič in dodaja, da se bodo šolske torbe v prihodnosti najbrž spremenile v manjše računalniške, morda torbice za tablice. A hkrati opozarja, da je pomembno, da se učenci učijo pisati s pisali, ker s tem razvijajo razmišljanje in svoje možgane.
Tudi učitelje novosti informacijske tehnologije opominjajo na to, da se morajo ves čas prilagajati. Tudi njihove torbe niso lahke, saj je v njih moč videti osebni računalnik, učbenike, delovne zvezke, priprave na pouk in različne didaktične pripomočke za pouk, materiale za izdelavo različnih izdelkov, skratka stvari, ki jih potrebujejo pri kvalitetni izpeljavi pouka, je za STA pojasnil ravnatelj Osnovne šole Livada Goran Popović.
V tem letu se je sicer začel izvajati štiriletni programa nadaljnje vzpostavitve IKT-infrastrukture v vzgoji in izobraževanju - Slovensko izobraževalno omrežje - 2020. V okviru programa se bo vzgojno-izobraževalnim zavodom po navedbah ministrstva za izobraževanje, znanost in šport sofinancirala izgradnja brezžičnih omrežij in nakup IKT-opreme.
