Center za sonaravno rekultiviranje Vremščica je nastal iz že obstoječe kmetije, ki jo je prejšnji gospodar iz zdravstvenih razlogov želel prodati, veterinarska fakulteta pa se je na prelomu stoletja skupaj z biotehniško fakulteto (ta je pozneje od projekta odstopila) odločila za ustanovitev centra, ki bi služil praktičnemu usposabljanju študentov, je v pogovoru za STA spomnil vodja centra Andrej Škibin.
V centru se ukvarjajo pretežno z ovcami, natančneje s slovensko avtohtono pasmo istrsko pramenko, in to izključno za namen prireje mlečnih izdelkov. Čreda trenutno obsega okoli 550 plemenskih živali, razpolagajo pa z 270 hektarji površin.
"Zorilnice letos niso tako polne," je ob obisku planine, kjer se trenutno še nahajajo živali, izpostavil Škibin. Ogromno sira gre namreč "sproti ven" in prodaja zaenkrat lepo poteka. Sicer pa letno na Vremščici proizvedejo okoli pet ton poltrdega sira, okoli 700 kilogramov belega sira v slanici ter 600 do 700 kilogramov ovčje skute.
Med največjimi odjemalci so že od nekdaj bili Tržačani oz. prebivalci bližnje Italije, vse več je zdaj povpraševanja tudi s koprskega konca, dosti sira gre tudi v Ljubljano. Veliko prodaje je vezane na planinstvo, ugotavlja Škibin: "Ljudje pridejo sem na izlet, na osvojitev vrha 1026 metrov visoke Vremščice, in spotoma za nazaj se ustavijo pri nas, vzamejo košček sira." V zadnjih letih vedno več sira prodajo tudi v italijanske osmice, čeprav je dražji od denimo sardinskega ovčjega sira.
O priljubljenosti sira z Vremščice govori tudi dejstvo, da ga bodo letos predstavili tudi na gastronomskem sejmu Gusti di frontiera v Gorici konec septembra, kjer organizatorji pričakujejo 500.000 obiskovalcev.
Razlogov za priljubljenost tega sira je več. Po eni strani gre to najbrž pripisati dejstvu, da si starejši ljudje, ki so se nekoč sprehajali po Vremščici in tega ne morejo več početi, na ta način povrnejo določene spomine, razmišlja Škibin, eden od razlogov pa je tudi, da so že dobro znani "in kvalitetno zelo dobro izpodrivamo kakšne druge sire, ki so cenejši in že bolj industrijsko narejeni".
Kot je poudaril vodja centra, pa je sama proizvodnja sira drugotnega pomena: "Namen ustanovitve tega centra je bil ta, da se veterinarska fakulteta lahko kosa z drugimi fakultetami v Evropi, ki imajo take centre v funkciji in v lasti."
Včasih so denimo preko zime imeli tudi po 60 študentov na praksi, a so se stvari s tehnološkim razvojem spremenile. "Študentje mislijo, da se po Youtubeu lahko vse naučijo in vse znajo, tako da zdaj je pri nas obisk študentov zelo zreduciran," je ugotavljal Škibin. Eden od razlogov, da študentje ne pridejo več v večjem številu na prakso, je tudi v oddaljenosti od centra, saj je mnogim lažje iti na prakso na kakšen inštitut v Ljubljani.
Med osnovnimi poslanstvi centra je tudi preprečevanje zaraščanja, kar razkriva že naziv - center za sonaravno rekultiviranje. "To pomeni, da s pomočjo živali, se pravi z naravnimi sredstvi, poskušamo rekultivirati t.j. ponovno vzpostaviti pašne površine," je pojasnil Škibin, a hkrati priznal, da samo z ovcami ter "brez motorke in kose" ne gre.
Največjo težavo pri preprečevanju zaraščanja pa jim predstavljajo divje zveri, zlasti volkovi. Tako so morali živali začeti zapirati v obore. Kot je dodal vodja centra na Vremščici, so zdaj sicer na razpolago tudi visoke mreže, ki pa se jih sredi gozda težko postavi.
