Vzgoja in izobraževanje sta pomembna dejavnika za uspešno vključevanje otrok priseljencev v slovensko družbo. Da bi lažje premagali težave pri učenju, ki izvirajo iz nezadostnega znanja jezika in kulturnih razlik, jih zato načrtno vključujejo v vrtce, šole in dijaške domove.
A tudi pedagoški delavci, ki se sicer zavedajo, da sta večkulturnost in večjezičnost samoumevni, potrebujejo podporo. Za delo z otroki priseljencev in njihovimi družinami jih usposabljata vzporedna projekta Izzivi medkulturnega sobivanja in Le z drugimi smo.
Če se počutijo sprejeti, lažje prebrodijo jezikovne prepreke
Raziskovalka Znanstveno-raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti Marijanca Ajša Vižintin je za STA pojasnila, da proces vključevanja v novo okolje z nenapisanimi družbenimi in kulturnimi pravili ni povezan samo z učenjem jezika. Pomembno je tudi, kako otroke priseljence vrstniki sprejmejo v razred in kakšen odnos do večkulturnosti in večjezičnosti ima posamezna šola.
Najpomembnejši je občutek sprejetosti in varnosti v novem okolju, ugotavlja tudi Mojca Jelen Madruša, učiteljica z OŠ Koper, ki predava na seminarju Le z drugimi smo, a je hkrati strokovna koordinatorica projekta Izzivi medkulturnega sobivanja. Kot je ocenila za STA, si otroci priseljenci "želijo biti enaki drugim otrokom", a hkrati pričakujejo potrpežljivost in določeno obdobje prilagajanja.
"Bodimo nežni, povabimo ga medse, med igro, peljimo ga s seboj, tudi če nas ne bo nič razumel. On vidi, on čuti, ali je del naše skupnosti, ali ne. Lahko se naučimo tudi kakšno besedo v njegovem jeziku," je poudarila Vižintinova, ki je koordinatorica seminarja o vključevanju priseljencev in slovenščini v okviru projekta Le z drugimi smo, katerega namen je krepitev državljanskih in socialnih kompetenc strokovnih delavcev.
Dodala je, da asimiliacija ni enosmeren proces. Priložnosti za to je po besedah Jelen Madruše v šolskem prostoru veliko, le poiskati jih je treba. Med vzgojno-izobraževalnimi aktivnostmi v okviru projekta Izzivi medkulturnega sobivanja so po njenih trditvah tako med drugim različne oblike učenja slovenščine tako za otroke kot njihove starše, medkulturne delavnice, vključevanje v prostočasne in počitniške dejavnosti, lahko jim na pomoč priskočijo tudi prostovoljci iz lokalnega okolja.
Po trditvah Jelen Madruše je vključevanje otrok priseljencev namreč skrb vseh v lokalnem okolju, na šolah pa je to stvar slehernega, ki z otrokom dela. "Ne le učitelja, šolske svetovalne službe, staršev, ampak tudi vodstva šole, hišnika, kuharjev, vseh zaposlenih," je poudarila.
Vižintinova je opozorila, da sestavljene identitete otrok na šolah nikoli ne poskušajo zatreti ali "od njih zahtevati, da bodo čim bolj postali podobni Slovencem". Po določenem času bivanja v sprejemni državi dojamejo, da imajo dva domova, obvladajo oba jezika in poznajo obe kulturi.
Velika ovira pri vključevanju so sicer predsodki in stereotipi, o čemer se je treba po trditvah Jelen Madruše res veliko pogovarjati. "Nekateri predsodki so tako močno zakoreninjeni v naših glavah, da se sploh ne zavedamo, da so predsodki. Vsi Bosanci so neumni, vsi Črnogorci so leni in najnovejša, vsi muslimani so teroristi," je najpogostejše predsodke ponazorila Vižintinova.
Priseljevanje v slovenski družbi sicer ni neznanka. "Ljudje so vedno prihajali k nam in vedno smo Slovenci odhajali po svetu. To ni nič posebnega," je poudarila Vižintinova in med vzroki za priseljevanje, ki je po njenih trditvah zaradi sprememb zakonodaje postalo intenzivnejše med letoma 2000 in 2010, izpostavila združevanje družine. Ker nekateri otroci veliko let živijo ločeni od družinskih članov, jih to zaznamuje, zato je v šolskem okolju zanje nujna tudi psihološka podpora.
Najbolj pisana državljanska enolončnica na ljubljanski OŠ Livada
Nekaj povsem normalnega je, da je osnovna šola pozitivno naravnana za sprejem katerega koli otroka, ki pride iz druge države ali pa iz druge regije, pravi Vižintinova. "Vsako leto v osnovne šole pride 1000 otrok priseljencev, v srednje šole pa od 300 do 400 otrok priseljencev," je dodala.
Po podatkih ministrstva za izobraževanje, znanost in šport so šole z največ priseljenci OŠ Livada Ljubljana, OŠ Milojke Štrukelj Nova Gorica, OŠ Vojke Šmuc Izola, OŠ Milana Šuštaršiča Ljubljana, OŠ Ivana Cankarja Vrhnika, OŠ Jurija Dalmatina Krško, OŠ Pod goro Slovenske Konjice in OŠ Franceta Prešerna Maribor.
Na ministrstvu so za STA pojasnili, da so bile dodatne ure strokovne pomoči pri učenju slovenščine lansko šolsko leto dodeljene 2330 učencem priseljencem na osnovnih šolah ter 1121 dijakom priseljencem v srednjih šolah.
Kot primer dobre prakse je Vižintinova izpostavila ljubljansko OŠ Livada, kjer po njeni oceni človek, takoj ko stopi skozi vrata šole, vidi, da je ta ponosna na svojo pisanost. Na hodniku imajo denimo poslikavo t. i. državljansko enolončnico, na kateri piše, koliko otrok ima slovensko, iransko, makedonsko, kazahstansko, bosansko, idr. državljanstvo.
