EDUS-INFO > V središču > Članek
 

          - +   *  

V središču

11.12.2019

Osebna odgovornost javnih uslužbencev

Tistim, ki celo življenje delamo v zasebni sferi, je pojem osebna odgovornost nekaj tako normalnega, kot da zjutraj pospravimo posteljo, si umijemo zobe in gremo v službo. Z osebno odgovornostjo smo dobesedno zraščeni in si življenje brez nje težko predstavljamo. Vsak dan se trudimo vestno in kvalitetno opravljati svoje delo, vsak dan se trudimo, da bodo stranke zadovoljne z našimi storitvami, vsak dan vlagamo veliko energije v to, da ohranjamo ugled, ki smo ga s trdim delom gradili desetletja.

Vsak mesec oddajamo davčne napovedi in vestno plačujemo davke in račune. Pogosto delamo tudi ob sobotah, nedeljah in praznikih. Vse to (tudi) zaradi tega, ker se zavedamo, da večinoma delujemo na zahtevnem tržišču, ki ne pozna milosti, saj na naše morebitne napake vsak dan prežijo še neuveljavljeni posamezniki, ki čakajo na svoje priložnosti. Če ne bi ravnali tako, bi bili hitro prisiljeni zapreti podjetja. Obenem pa se zavedamo marsikatere prednosti zasebništva. Ker smo vsak dan na "tržnem bojišču", smo bolj utrjeni in odpornejši na stresne dogodke. Vajeni smo tudi sprememb in kriznih situacij in se znamo nanje ustrezno odzvati. Naši delovni urniki so fleksibilni, naša "poslovna življenja" pa razgibana in polna izzivov.

Kako pa je v javni sferi? Večinoma ravno obratno. Javni uslužbenci živijo v nekakšnem slonokoščenem stolpu, pogosto povsem odtujeni in neobčutljivi na probleme realnega sveta, prejemajo fiksno plačo, ki sploh ni odvisna od njihove učinkovitosti, truda in sposobnosti, ampak od plačnih razredov, ki temeljijo na sistemu uravnilovke. Odpuščanje javnih uslužbencev je pravno sicer možno, a neskončno zapleteno in težavno. In še jagoda na torti: osebna odgovornost za javne uslužbence skoraj ne obstaja. Formalno sicer je, a je zavita v pravno težko propustno folijo odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ.

Odškodninska odgovornost javnega uslužbenca

Pravno podlago za presojo (odškodninske) odgovornosti javnega uslužbenca predstavljajo Obligacijski zakonik (OZ), Zakon o javnih uslužbencih (ZJU) in Kazenski zakonik (KZ-1).

V skladu z OZ pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Če za posamezni primer zakon ne določa kaj drugega, ima pravna oseba pravico zahtevati povrnitev plačanega zneska le od tistega, ki je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti.

Še natančnejši je ZJU, ki je glede vsebin, povezanih z odškodninsko odgovornostjo javnih uslužbencev, lex specialis. Zakon ureja odškodninsko odgovornost javnega uslužbenca dualistično - v odnosu do delodajalca in v odnosu do tretje osebe.

Kar zadeva odgovornost javnega uslužbenca v odnosu do delodajalca, zakon določa, da je prvi odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo protipravno povzroči delodajalcu pri delu ali v zvezi z delom naklepno ali iz hude malomarnosti. Prvi znak pretirane zaščite javnih uslužbencev nakazuje že določilo zakona, da sklep o ugotovitvi njihove odškodninske odgovornosti ni izvršilni naslov, kar se izrecno zapiše tudi v sklep.

Kar zadeva odškodninsko odgovornost javnega uslužbenca do tretje osebe, pa velja, da za škodo, ki jo na delu ali v zvezi z delom protipravno povzroči javni uslužbenec tretji osebi, nasproti tej osebi odškodninsko odgovarja delodajalec, tretja oseba pa lahko kot oškodovanec zahteva povračilo škode tudi od tistega, ki ji je protipravno povzročil škodo, a le če je bila škoda povzročena naklepno.

Kaj nam hoče zakonodajalec povedati s tem določilom?

Natančno to, da ima tretja oseba, ki je zaradi nezakonitega ravnanja javnega uslužbenca (ker ji je denimo protipravno izrekel globo, ji ni izdal določenega upravnega dovoljenja, čeprav bi ga moral, ipd.), možnost zahtevati neposredno odškodnino od javnega uslužbenca le, če se izkaže, da ji je javni uslužbenec izrekel globo ali pa ji ni izdal upravnega dovoljenja naklepno (morda iz zlobe?), v vseh ostalih primerih povzročitve škode (denimo povzročitve škode iz malomarnosti - teh pa je seveda ogromna večina) pa je oškodovanec primoran vložiti odškodninski zahtevek zoper delodajalca. Ta pa seveda razpolaga s celo vojsko visoko usposobljenih pravnikov in odvetnikov in tudi z dovolj (davkoplačevalskimi) sredstvi za njihovo plačilo, ki bodo storili vse, da bo odškodninska tožba tretje osebe zoper delodajalca padla. Drugače povedano - oškodovana oseba naj bo David, delodajalec pa Goljat. Toliko o enakosti pred zakonom ...

Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Boštjan J. Turk: Osebna odgovornost javnih uslužbencev ali na portalu Pravna praksa, št. 46, 2019

Arhiv

Zadnji članki

2020

Januar

2019

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2018

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2017

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2016

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2015

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2014

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2013

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2012

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar