EDUS-INFO > V središču > Članek
 

          - +   *  

V središču

5.2.2019

Uresničitev ustavne odločbe o financiranju zasebnih šol zavirajo njena različna razumevanja

Dozdajšnja razprava o odločbi ustavnega sodišča (odločba U-I-269/12) glede financiranja zasebnih osnovnih šol je pokazala, da si politični akterji različno razlagajo odločitev sodnikov. Nekateri so prepričani, da je ustavno sodišče naročilo 100-odstotno financiranje celotnega javnega programa, spet drugi pa menijo, da so mogoče tudi druge rešitve.
Kaj je zapisalo ustavno sodišče?

Ustavno sodišče je v odločbi leta 2014 ugotovilo, da je Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) v neskladju z ustavo v delu, ki določa, da država javno veljavne programe osnovnošolskega izobraževanja financira 85-odstotno.

V izreku so v evidenčnih stavkih zapisali, da drugi odstavek 57. člena ustave učencem zagotavlja pravico do brezplačnega obiskovanja obveznega javno veljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja na javni ali na zasebni šoli.

"Zakonodajna ureditev in podatki v spisu ne podpirajo trditev zakonodajalca, da javno veljavni programi osnovnošolskega izobraževanja, ki jih kot javno službo izvajajo zasebne šole brez koncesije, vključujejo vsebine, ki jih programi javnih šol ne vključujejo ali jih ne smejo vključevati," so navedli.

Ker zakonodajalec ni izkazal, da je poseg v pravico do brezplačnega obveznega šolanja utemeljen z ustavno dopustnim ciljem, je ustavno sodišče ugotovilo, da je prvi stavek drugega odstavka 86. člena ZOFVI v delu, ki se nanaša na obvezne javno veljavne programe osnovnošolskega izobraževanja, v neskladju z ustavo, in zakonodajalcu naložilo, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta, še piše v evidenčnih stavkih.

V 25. točki izreka so ustavni sodniki tudi zapisali: "Pravica do brezplačnega obiskovanja obveznega javno veljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja od države namreč ne zahteva, naj financira tudi izvajanje nadstandardnih ali razširjenih programov, s katerimi zasebne šole zasledujejo svoje partikularne interese. Drugi odstavek 57. člena ustave torej zahteva, naj se javno financira obvezen minimum osnovne izobrazbe, ki je enotno določena po vsebini, kar pa ne zajema financiranja dodatnih vsebin, ki so odvisne od vrednostnih usmeritev posameznih izvajalcev osnovnošolskega izobraževanja."

Aktualna delitev javnega programa

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter zavod za šolstvo ob tem na svoji spletni strani navajata, da se javni program deli na obvezni in razširjeni javni program. Obvezni program obsega obvezne in izbirne predmete, ure oddelčne skupnosti, dneve dejavnosti in šolo v naravi. Razširjeni program pa med drugim obsega neobvezne izbirne predmete, dopolnilni in dodatni pouk, interesne dejavnosti, podaljšano bivanje in jutranje varstvo.

Obvezni in razširjeni javni program država v zasebnih šolah trenutno financira 85-odstotno, dodatnih vsebin, s katerimi šole zasledujejo svoje partikularne interese (npr. verski pouk), pa država ne financira.

Kaj je imelo v mislih ustavno sodišče?

Ustavna odločba (U-I-269/12) tudi po štirih letih ostaja neuresničena tudi zato, ker si stranke različno tolmačijo zapis ustavnega sodišča. V delu politike menijo, da odločba ustavnega sodišča govori, da mora država v višini 100-odstotkov financirati celoten javni program v zasebnih šolah, ni ji pa treba npr. financirati nadstandardnega programa, s katerimi zasebne šole zasledujejo svoje povsem partikularne interese.

Na drugi strani so nekateri prepričani, da so mogoče tudi druge rešitve, pri čemer se sklicujejo na 25. točko izreka. Opozarjajo na delitev javnega programa na obvezni in razširjeni javni program ter menijo, da odločba ustavnega sodišča govori, da državi razširjenega programa ni treba financirati.

Generalni sekretar ustavnega sodišča Sebastian Nerad je na vprašanje, katere programe je v omenjenem zapisu imelo v mislih ustavno sodišče, odgovoril, da sodišče nima možnosti, da bi dodatno obrazložilo svojo odločitev. Dodal pa je, da je to, za katere programe gre, "popolnoma jasno", če se prebere celotno 25. točko obrazložitve. Nekdanja predsednica ustavnega sodišča Jadranka Sovdat se o tem ni želela opredeljevati.

Se je pa opredelil nekdanji ustavni sodnik in sodnik poročevalec v omenjeni odločbi Jan Zobec. Kot pravi, je ustavno sodišče določilo, "da mora država financirati javni program v zasebnih šolah, ni pa ji treba financirati razširjenega programa, s katerim zasebne osnovne šole zasledujejo svoje partikularne interese". "V 25. točki ustavno sodišče govori, da obveznost javnega financiranja javnega programa ne zahteva financiranja nadstandardnih ali razširjenih programov. Kaj so nadstandardni in razširjeni programi pa tudi pove - to so tisti programi, s katerimi šole zasledujejo svoje partikularne interese. Iz tega seveda izhaja, da podaljšano bivanje in dopolnilni pouk nista nekaj, kar bi sodilo v partikularne interese. Z njimi namreč šola ne zasleduje teh interesov," je dejal Zobec. Ob tem je dodal, da če bi podaljšano bivanje in dopolnilni pouk financirali samo na javnih šolah, bi to pomenilo "neutemeljeno diskriminacijo otrok".

V vladni službi za zakonodajo različnih razlag odločbe ne želijo komentirati. Kot pravijo je to, kaj je imelo v mislih, v domeni ustavnega sodišča.

So ustavni sodniki leta 2014 odločili drugače kot leta 2001?

Predvsem v nekaterih strankah koalicije, pa tudi sam premier Marjan Šarec, so tudi prepričani, da je odločba ustavnega sodišča iz leta 2014 diametralno nasprotna odločbi iz leta 2001 (odločba: U-I-68/98). Ob tem Šarec dodaja, da so ustavni sodniki v odločbi leta 2001 soglasno ugotavljali, da je različen obseg državnega financiranja javnih in zasebnih šol ustavno dopusten.

Leta 2001 so se ustavni sodniki sicer ukvarjali predvsem z vprašanjem, ali je v javnih vrtcih in šolah ter v vrtcih in šolah s koncesijo dovoljena konfesionalna dejavnost, v manjšem delu pa so se dotaknili tudi financiranja. Med drugim so zapisali: "Zakonodajalčeva odločitev, da država financira v celoti le javne šole, v katere lahko vpišejo svoje otroke vsi starši, je v polju njegove presoje in zato ni v nasprotju z ustavo."

Na to je spomnilo ustavno sodišče tudi v odločbi z leta 2014, ko je ponovilo, da je z vidika pravice do svobodnega izobraževanja iz prvega odstavka 57. člena ustave zatrjevana protiustavnost izpodbijane ureditve financiranja izobraževanja torej neutemeljena.

V vladni službi za zakonodajo so ob tem opozorili, da obeh odločb ne gre primerjati, ker je ustavno sodišče v njih presojalo različne člene zakona: "Odločba iz leta 2001 se sicer v obrazložitvi dotika tudi vprašanja (so)financiranja zasebnih šol, vendar pa ne gre za ugotavljanje ustavne skladnosti določbe o financiranju zasebnih šol s strani države."

O uresničevanju ustavne odločbe bodo bržkone spregovorili tudi na posvetu, ki ga je za torek sklical predsednik republike Borut Pahor in na katerem bodo govorili o razmerju med javnimi in zasebnimi šolami.

Ljubljana, 04. februarja (STA)

Arhiv

Zadnji članki

2019

April

Marec

Februar

Januar

2018

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2017

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2016

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2015

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2014

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2013

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar

2012

December

November

Oktober

September

Avgust

Julij

Junij

Maj

April

Marec

Februar

Januar