Dne 26. junija 2014 je Vlada izdala Uredbo o finančnih zavarovanjih pri javnem naročanju, ki določa vrste in instrumente finančnih zavarovanj, ki jih lahko zahteva naročnik pri oddaji javnega naročila, primerno višino zavarovanj in trajanje ter druge zahteve glede zavarovanj tveganj pri javnem naročanju, ki jih mora upoštevati naročnik.
Z Uredbo je zakonodajalec poskušal urediti kaos, ki je vladal na področju finančnih zavarovanj v pravu javnih naročil in ki je bil posledica dejstva, da niti ZJN-2 niti drug predpis s področja javnega naročanja ni urejal, kakšen status imajo finančna zavarovanja v pravu javnega naročanja. Tako ni bilo enotnega mnenja, ali je zahteva po ustreznem finančnem zavarovanju pogoj ali druga zahteva naročnika, morda celo tehnična zahteva, posledično pa je bilo nejasno, kakšne vrste napako vsebuje ponudba, ki nima ustreznega finančnega zavarovanja. Naročniki so bili pri urejanju vprašanja finančnih zavarovanj praktično avtonomni, kar je žal prepogosto pomenilo, da so bili pri določanju finančnih zavarovanj nerealni in da je bil ta institut zlorabljen. Bančne garancije kot najpogostejše sredstvo finančnega zavarovanja so bile še vedno urejene samo v Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR), Obligacijski zakonik (OZ) pa ZOR v tem delu ni spreminjal.
Uredba o finančnih zavarovanjih pri javnem naročanju je zavezujoča
Temeljni cilj, ki ga skuša Vlada doseči s sprejeto Uredbo o finančnih zavarovanjih pri javnem naročanju, je izboljšati konkurenčnost pri javnem naročanju in zagotoviti gospodarnejše javno naročanje. Vlada in minister za finance sta v preteklosti že sprejela priporočila glede uporabe finančnih zavarovanj pri javnem naročanju, vendar pa niso bila zavezujoča, zato je bil prenos v prakso po mnenju Vlade prepočasen. V praksi je bilo namreč tako, da so se le redki naročniki držali priporočil Vlade oziroma so priporočila Vlade služila ponudnikom, ki so pri naročnikih vlagali zahteve za spremembo spornih določb razpisne dokumentacije. Uredba o finančnih zavarovanjih pri javnem naročanju zdaj določa kogentna pravila, ki jih morajo naročniki spoštovati pri uporabi finančnih zavarovanj v postopkih javnega naročanja, ponudniki pa imajo pravico, da njihovo uresničevanje zahtevajo tudi z vlaganjem revizijskih zahtevkov.
Nova pravila glede finančnih zavarovanj
Temeljno načelo, ki ga morajo spoštovati naročniki, kadar zahtevajo finančno zavarovanje, je sorazmernost finančnih zavarovanj s predmetom in okoliščinami javnega naročanja. Naročnik zahteva finančno zavarovanje le, če to opravičuje tveganje, povezano s predmetom ali okoliščinami javnega naročanja. Uredba določa tri vrste finančnih zavarovanj, ki jih lahko zahteva naročnik v postopku oddaje javnega naročila za zavarovanje obveznosti ponudnika, in sicer:
- finančno zavarovanje za resnost ponudbe,
- finančno zavarovanje za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti in
- finančno zavarovanje za odpravo napak v garancijskem roku.
Kot primerne pa določa naslednje instrumente finančnih zavarovanj:
- bančna garancija,
- kavcijsko zavarovanje zavarovalnice,
- menica in
- denarni depozit.
Z namenom ohranjanja prožnosti se naročniku dopušča, da določi tudi drug instrument finančnega zavarovanja, če meni, da ta zagotavlja zadostno zavarovanje za izpolnitev ponudnikovih obveznosti, in pod pogojem, da naročnik to določi v razpisni dokumentaciji ali obvestilu o naročilu, ki ga objavi na portalu javnih naročil.
Drugače kot priporočila Vlade Uredba določa vrednostni prag, od katerega naprej je dopustno zahtevati bančno garancijo. Pri naročilih, katerih ocenjena vrednost naročila (brez davka na dodano vrednost) po ZJN-2 je nižja od 134.000 evrov, v primeru naročanja blaga in storitev, oziroma 274.000 evrov, v primeru naročanja gradenj, ni primerno zahtevati bančne garancije. Za vsa javna naročila, ne glede na njihovo vrednost, pa velja, da naročnik ne sme zahtevati izjave garanta, da bo posameznemu ponudniku izdal instrument finančnega zavarovanja, če bo temu oddano v izvajanje javno naročilo. V praksi torej naročnik ne sme več zahtevati izjave banke, da bo v primeru oddaje javnega naročila posameznemu ponudniku izdala instrument finančnega zavarovanja, ni pa ovir, da ne bi zahteval izjave ponudnika, da bo naročniku predložil zahtevano finančno zavarovanje.
Od naročnika se zahteva, da v razpisni dokumentaciji ali obvestilu o naročilu, ki ga objavi na portalu javnih naročil, določi vrsto, višino, rok veljavnosti in primerne instrumente finančnega zavarovanja, rok in način predložitve instrumenta naročniku, pravila o unovčenju ter krajevno pristojnost za reševanje sporov med naročnikom - upravičencem zavarovanja in garantom. Teh določb razpisne dokumentacije naročnik po roku za oddajo ne sme več spreminjati ali dopolnjevati, zato je pomembno, da naročnik pri pripravi razpisne dokumentacije tem določbam nameni večjo pozornost.
Lahko pa naročnik v postopku javnega naročanja dopusti, da ponudnik sam odloči, kateri instrument finančnega zavarovanja bo predložil za zavarovanje svojih obveznosti. V tem primeru mora v razpisni dokumentaciji ali obvestilu o naročilu, ki ga objavi na portalu javnih naročil, navesti, katere instrumente finančnih zavarovanj šteje za ustrezne pri posamezni vrsti finančnega zavarovanja. Naročnik lahko za posamezno vrsto finančnega zavarovanja zahteva več različnih instrumentov finančnega zavarovanja, kar dejansko pomeni, da lahko naročnik za zavarovanje dobre izvedbe pogodbenih obveznosti zahteva tako bančno garancijo kot tudi menico ali drug instrument finančnega zavarovanja, vendar pa višina zavarovanja vseh teh instrumentov skupaj ne sme preseči najvišjega dovoljenega odstotka.
Uredba pa naročniku ne dovoljuje, da bi za isto obdobje hkrati in za zavarovanje iste obveznosti zahteval več vrst finančnih zavarovanj. To pomeni, da naročnik ne sme zahtevati, da hkrati velja tako zavarovanje za dobro izvedbo obveznosti kot tudi zavarovanje za odpravo napak v garancijskem roku.
Poostrene razmere v finančnem sektorju so v zadnjih letih povzročile strožje pogoje za izdajo finančnih zavarovanj, veliko garantov pa ni več pripravljenih izdajati finančnih zavarovanj za daljša obdobja. Zato Uredba izrecno določa, da lahko naročnik ponudniku, če zahteva finančno zavarovanje za obdobje, daljše od petih let, omogoči, da namesto enega instrumenta finančnega zavarovanja zaporedno predloži več instrumentov s krajšimi roki veljavnosti, pri čemer novi instrument nadomesti prejšnjega.
Več v članku > mag. Maja Potočnik in Maja Prebil: Uredba o finančnih zavarovanjih pri javnem naročanju
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
