Pritožnica, evropska državljanka, je bila doktorska študentka Pravne fakultete Univerze v Mariboru. Želela je glasovati na predčasnih volitvah za rektorja Univerze v Mariboru, vendar ji je glasovanje preprečila volilna komisija Univerze v Mariboru. Ko je na Upravnem sodišču vložila tožbo zaradi domnevne kršitve človekovih pravic in prepovedi diskriminacije, je le-to tožbo zavrglo, saj po njihovem mnenju odločitve volilne komisije in vprašanja volitev rektorja spadajo v sfero internega odločanja univerze in ne gre za odločanje organa oblasti, zato sodišče za presojo takih odločitev ni pristojno.
Tudi pritožba na Vrhovno sodišče je bila zavrnjena, saj da volilna pravica študenta, ko gre za volitve rektorja, ni varovana z Ustavo Republike Slovenije. Strinjali so se, da gre pri volitvah organov univerze za del internega delovanja in da naj odločitev volilne komisije ne bi bila izdana v okviru upravne oblastne funkcije ter zato ne bi šlo za akt ali dejanje organa, na podlagi katerega bi se lahko začel upravni spor po prvem odstavku 4. člena > Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Vrhovno sodišče je zavrnilo tudi očitke pritožnice glede diskriminacije na podlagi narodnosti in sklicevanje na 14. člen > Ustave. Sprejelo je stališče, da so bile njene navedbe o tem vprašanju pavšalne oziroma nekonkretizirane ter da ni podala nobenih dokazov, ki bi navedbe potrjevale.
V nadaljevanju je vložila pritožbo na Ustavno sodišče RS, kjer je zatrjevala kršitev prepovedi diskriminacije, kršitev pravice do pravnega sredstva (25. člen URS) ter volilne pravice iz 43. člena URS. Trdila je, da je Univerza v Mariboru javni zavod, ki izvršuje javno oblast. Zato naj bi vedno, ko odloča o pravicah in obveznostih posameznikov, de iure izvajala državno oblast in izdajala acta iure imperi – takšna naj bi bila tudi odločitev volilne komisije. Pritožnica meni, da je pravno nesprejemljivo, da se pri takšnem subjektu zavrne pravno sredstvo s sklicevanjem na njegovo interno delovanje. Zatrjevala je, da avtonomija univerze zajema izključno finančni in raziskovalni vidik, ne zajema pa vprašanja volitev rektorja univerze. Poleg tega je poudarila tudi problem diskriminacije, saj naj bi ji sodelovanje na volitvah rektorja onemogočili samo zaradi dejstva, ker ni državljanka Slovenije. Prepoved diskriminacije je ustavno varovana pravica, ki presega avtonomijo univerze, aktivna volilna pravica pa ne sme biti omejena s pogoji, ki bi izhajali iz osebnih okoliščin posameznika, saj to izhaja iz načela splošnosti volilne pravice.
Ustavno sodišče je pri obrazložitvi svoje odločitve zapisalo, da je iz obrazložitve Vrhovnega sodišča, ki je v tem primeru delovalo kot pritožbeni senat, izhajalo, da slednje možnosti sodnega varstva za pritožnico ni izključevalo v absolutnem smislu, kar je pomenilo, da je Vrhovno sodišče potrdilo izrek Upravnega sodišča in v celoti spremenilo razloge za zavrženje tožbe. Zato so bila predmet presoje v obravnavani zadevi zgolj stališča z druge stopnje postopka. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je v obravnavani zadevi v prvi vrsti predmet presoje stališče, da preprečitve glasovanja na volitvah ni izvedel oblastni organ ter da zato niso izpolnjeni pogoji za sprožitev upravnega spora na podlagi 4. člena ZUS-1.
V preteklosti je Ustavno sodišče z odločbo leta 1998 že sprejelo stališče, da državne univerze v delu, v katerem opravljajo javno službo, izvršujejo tudi javna pooblastila. Če bi ta precedens obveljal, bi to pomenilo napačne zaključke sodišč na nižjih stopnjah. Ker pa je bilo stališče iz omenjene odločbe povezano tudi z vprašanjem sodnega varstva zoper ravnanje organov univerze, se je sodišče odločilo stališča iz te odločbe ponovno podrobneje obravnavati.
Naloge državne uprave praviloma izvajajo državni in lokalni organi. Ustava pa omogoča, da lahko tudi pravne in fizične osebe, ki niso del državnega aparata, dobijo javno pooblastilo na podlagi zakona in tako opravljajo določene naloge državne uprave. Javno pooblastilo se izvršuje na tri načine: z izdajanjem splošnih aktov, z izdajanjem posamičnih aktov oziroma z odločanjem v posamičnih zadevah in z opravljanjem materialnih dejanj.
Univerza je avtonomni, znanstvenoraziskovalni, umetniški in izobraževalni visokošolski zavod s posebnim položajem, ki prek svojih članic izvaja visokošolsko javno službo v javnem interesu. To je negospodarska javna služba, s katero država uresničuje ustavno dolžnost ustvarjanja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Država z ustanavljanjem javnih služb uresničuje svojo servisno funkcijo, katere bistvena značilnost je, da posameznikom zagotavlja javne dobrine in storitve, ki bi jih sicer morali pridobiti prek sistema tržne izmenjave. Odločanje o pravicah in obveznostih uporabnikov storitev javne službe je sestavni del javne službe, vendar ne pomeni izvajanja upravnih nalog in se ne izvaja na oblasten način.
Na podlagi navedenega je Ustavno sodišče ugotovilo, da je treba sprejeti drugačno stališče, kot je bilo sprejeto v prej omenjeni odločbi. Ko univerze izvajajo visokošolsko javno službo, ne izvršujejo javnih pooblastil in zato ne delujejo na oblasten način. Univerze pri izvajanju javne službe opravljajo servisno funkcijo države ter zagotavljajo dosegljivost visokošolskega izobraževanja. Uporabniki njihovih storitev oziroma javnih dobrin pa so z njimi še vedno v javnopravnem razmerju, posledično tudi vodenje postopkov oblikovanja organov univerze, ki odločajo o načinu organiziranja in opravljanja javne službe, ne more pomeniti oblastnega delovanja, ki bi ga bilo možno izpodbijati v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1. Glede tega je tako Ustavno pritrdilo odločitvi Vrhovnega sodišča.
Glede očitka pritožnice o neenakem obravnavanju na podlagi narodnosti, s čimer naj bi univerza kršila Ustavo, pa je Ustavno sodišče poudarilo, da je že sprejelo stališče, da avtonomija ne pomeni, da univerze oziroma visoke šole niso dolžne spoštovati Ustave in zakonov. Zato je treba pritrditi pritožnici, da če univerza posamezniku krši človekove pravice ali zakonske pravice, temu posamezniku ni mogoče odrekati sodnega varstva zaradi ustavno zagotovljene avtonomije univerze. Vendar pa ji na drugi strani Vrhovno sodišče ni odreklo sodnega varstva, ampak le, da ni izpolnjen procesni pogoj za odločanje Upravnega sodišča. V obravnavani zadevi pa je imela na voljo drugo sodno varstvo, v katerem bi lahko uveljavila domnevne kršitve 14. člena Ustave. Sprožiti bi morala sodno varstvo v pravdnem sporu na podlagi Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD), v katerem bi lahko uveljavila domnevno kršitev prvega oziroma drugega odstavka 14. člena Ustave ter zahtevala izplačilo odškodnine oziroma objavo sodbe v medijih. Ustavno pritožbo je sodišče tako zavrnilo.
Vir: IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
