Učenec ne more trpeti posledic zaradi ravnanja svojega očeta

Sklep 3 L 612/20, 23. november 2020

K temu so svoj "lonček" pridale še posledice "modernih", predvsem prekomerno permisivnih vzgojnih metod in (ne)prijemov, ki marsikateremu odraščajočemu že v rani mladosti ne priuči osnovnih smernic, kaj je v določenih okoliščinah primerno in česa se nikakor ne sme. Predvsem pa seveda, kaj pomeni "Ne!". In da ne bo pomote, kljub videzu, da je tovrstna problematika izvirni problem zgolj slovenskih šolskih klopi, velja poudariti, da na ta žalostni trend (žal) niso imune niti države, po katerih se mi včasih celo preveč brezkompromisno zgledujemo. Niti tako opevana Nemčija.

Če se slučajno vsaj malo prepoznate v naslednjem povzetku resničnega primera, že vnaprej izražam iskreno sožalje vsem učiteljem vašega naraščaja.

"Starš petnajstletnika, ki obiskuje eno od osnovnih šol v prestolici, ponovno nadlegoval razredničarko in jo zaradi njega dela celo kazensko ovadil" - "Oče enega izmed učencev nadleguje učence in učitelje sinove šole ter jih s telefonom snema, posnetke pa objavlja na svoji Facebookovi strani" - "Zloglasni 'fotr' ponovno na pohodu: več učiteljev že pol leta v bolniškem staležu" - "Mobilni mobing: s kombijem sledil razredničarki zaradi štirice, podeljene sinu" - "Vložil že petdeseto pritožbo: zbor učiteljev na robu obupa"

Vse našteto so resnične okoliščine, ki so se več let odvijale na neki berlinski osnovni šoli, kjer pa vir resnih nevšečnosti za odvijanje pedagoškega procesa ni bil učenec, ki v šoli sploh ni bil moteč, marveč njegov oče, ki se je - bodimo kar neposredni - neusmiljeno izživljal nad učitelji in vodstvom šole, ki jo je obiskoval njegov sin. Kakšna je bila pri tem očetova motivacija, je izkazovala že kričeča nalepka na njegovem kombiju ("Mobbing-Mobil"), ki je bil redno parkiran pred šolo. Njegove ovadbe, pritožbe, naznanila in ugovori zoper šolo in učiteljski zbor bi napolnile več fasciklov, njegova dejanja pa so resnično privedla celo do tega, da je del učiteljskega kadra prav zaradi njegovega nadlegovanja odšel na dolgotrajno bolniško. Njegov sin je bil po drugi strani več kot povprečen učenec, ki sploh ni bil moteč v učnem procesu, saj je bilo njegovo vedenje, vključno z dovzetnostjo za učenje, delovnimi navadami, zanesljivostjo in samostojnostjo ter pripravljenostjo prevzemanja odgovornosti tudi v skupinskem delu, ocenjeno nadpovprečno z "zelo dobro" oceno.

Ko pa niti javno pismo večine učiteljskega zbora pristojnim institucijam dežele Berlin o neprimernem obnašanju "očeta iz pekla" ni obrodilo sadov, vodstvu šole ni preostalo drugega, kot da zaradi trajno skrhanih odnosov med šolo in očetom sproži postopek premestitve sina na eno od drugih berlinskih osnovnih šol v istem izobraževalnem programu. Premestitvi je bilo ugodeno, saj so tudi pristojne institucije ugotovile, da šola zaradi nepopravljivega odnosa s staršem enega izmed učencev ne more v potrebnem obsegu izpolnjevati svojega poslanstva.

A je učenec zoper to odločitev vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri se je skliceval na to, da bi mu premestitev, za katero neposredno na njegovi strani ni nobenega utemeljenega razloga, povzročala psihološko stisko. Šola pa se je po drugi strani branila, da je premestitev v danih okoliščinah edina možna rešitev, saj so odnosi z učenčevim staršem nepopravljivo skrhani, prav tako je smoter tovrstne premestitve zagotovitev pravilnega in urejenega izvajanja šolskega pouka, s tem pa procesa vzgoje in izobraževanja na posamezni šoli, ki ga drugače ne bi bilo mogoče zagotoviti.

Pristojno berlinsko upravno sodišče temu razlogovanju šole ni sledilo, saj je menilo, da pri tehtanju vseh upoštevnih interesov nad javnim interesom za učenčevo takojšnjo premestitev prevlada njegov zasebni interes, da se mu tovrstna premestitev prihrani. Razlog za to odločitev? Dobro staro načelo zakonitosti, bolje rečeno legalitete. Tudi v Nemčiji namreč velja ustavno načelo, da je dopusten poseg v človekove pravice zgolj in samo na podlagi zakona, ne pa odločitve (v tem primeru) šolskih oblasti. Gre namreč za sprejemanje t. i. bistvenih odločitev, ki so lahko v pristojnosti zakonodajalca. Za opisano premestitev učenca pa v nemškem pravnem redu (trenutno) ni zakonite pravne podlage. Določanje te je v izključni pristojnosti zakonodajalca, ki pa tovrstnih bistvenih odločitev seveda ne more prepustiti drugim normodajalcem, sploh pa ne odločevalcem.¹ Zlasti kar zadeva šolstvo, načeli pravne države in demokratičnosti, ki ju uokvirja (tudi) nemška ustava (GG),² zakonodajalca zavezujeta, da bistvenih odločitev ne more in ne sme prepustiti upravni ravni, tj. šolskim oblastem.³ "Bistveno" odločanje v okviru opredeljevanja dopustnih posegov v temeljne človekove pravice seveda pomeni odločanje, ki je "bistveno" za uresničevanje tovrstnih pravic,⁴ pri čemer je obseg normativnega urejanja parlamentarnega zakonodajalca pri tem (so)razmeren z intenzivnostjo, s katero naj bi ta ukrep vplival na temeljne pravice naslovnika te ureditve.⁵

Glede na navedeno je na mestu ugotovitev, da je premestitev učenca z ene na drugo šolo ena tistih bistvenih odločitev, ko mora pogoje predhodno sprejeti prav nemški zakonodajalec. Premestitev na drugo šolo namreč pomembno vpliva na uresničevanje temeljnih pravic vsakega učenca. Z njo je prizadeta tako njegova splošna pravica do svobodne ravnanja (2(1) člen GG) kot tudi splošna osebnostna pravica (2(1) v zvezi z 1(1) GG), ki mdr. vsakomur jamči "avtonomno področje zasebnega življenja, v katerem se ta lahko razvija ter ohranja svojo individualnost".⁶ Pri tem pa je treba ločiti med posegi v družbeno oziroma zasebno sfero na eni ter v intimno sfero na drugi strani. Medtem ko je posege v prvo moč upravičiti tudi na podlagi kolizije različnih, sicer praviloma enakovrednih vrednot ustavnega ranga, opredeljenih z zakonom, pa človekova intima uživa absolutno varstvo ustave.⁷

Prešolanje na drugo šolo nedvomno predstavlja občuten poseg v splošno osebnostno pravico učenca, saj je s tem v prvi vrsti neposredno prizadeta njegova socialna in zasebna sfera. S tem ukrepom je namreč učenec proti svoji volji iztrgan iz njemu znanega učnega okolja učiteljev in sošolcev, kar utegne povzročiti resne motnje pri njegovem odraščanju, zlasti v času pubertete. Posledično utegne trpeti tudi razvoj njegove osebnosti, kar lahko še dodatno poslabša dejstvo, da se prisilna zamenjava šole med vrstniki še vedno šteje kot "sramotna". Otroci in mladostniki namreč potrebujejo močnejše varstvo svojih osebnostnih pravic, saj so šele na poti razvoja v samostojne osebe,⁸ zato je njen obseg varstva pri njih širši od tovrstnega varstva, ki so ga deležni odrasli. In še za konec, neprostovoljna premestitev na drugo šolo vpliva tudi na sodelovalno pravico učenca pri svojem izobraževanju, ki mdr. vključuje tudi pravico do izbire določene šole, ki jo uresničuje ta učenec sam oziroma v njegovem imenu njegovi zakoniti zastopniki. Nikakor pa ni mogoče mimo dejstva, da premestitev učenca na drugo šolo po svoji naravi predstavlja najhujšo disciplinsko sankcijo, ki lahko doleti učenca, a le zaradi njegovega ravnanja, nikakor pa ne zaradi dejanj drugih.

In prav to je ključni element, zakaj je bila odločitev šolskih oblasti v obravnavanem primeru nezakonita, saj je temeljila na določbah berlinskega deželnega zakona o šolah (SchulG),⁹ ki urejajo prav področje disciplinskih sankcij zoper učence. Teh pa pojmovno ne more biti, če je vzrok za njihov izrek izven vplivne sfere učenca. SchulG namreč (pravilno) ne dopušča možnosti, da bi se lahko ravnanje staršev pripisalo učencu, saj bi bilo to v nasprotju s temeljnim načelom individualne odgovornosti, ki izhaja že iz ustavnega koncepta pravne države. Ta izključuje možnost, da bi se posamezniku naprtila kolektivna odgovornost oziroma odgovornost za ravnanje drugih oseb.¹⁰

Enako velja za sklicevanje šolskih oblasti, češ da so do tovrstnega ukrepanja upravičene tudi v okviru svojih pristojnosti kot nadzornega organa, saj za kaj takega ne v zakonu, kaj šele v GG ni nikakršne podlage. Res je sicer, da je v prvem odstavku 7. člena GG določeno, da je šolski sistem v skrbi - s tem pa tudi pod nadzorom - države. A to nikakor ne pomeni, da je s tem pooblastilom neposredno zajeto tudi izrekanje posameznih nadzorstvenih ukrepov, saj morajo ti zadostiti pogojem, določenim v deželnih izvedbenih (zakonskih) ureditvah.¹¹ Pri tem pa ni sporno, da lahko ukrepi strokovnega nadzorstva obstajajo zgolj in samo med posamezno šolo in pristojnim nadzorstvenim organom, nikakor pa ne v razmerju do posameznih učencev. Povedano drugače, možnosti, da bi se lahko vodstvo prizadete berlinske šole s sklicevanjem na navedene (nepravilne) pravne podlage otreslo nadlegovanja očeta enega izmed učencev s tem, da bi tega učenca premestili, ni.

Sklep

Za reševanje tega perečega problema morajo obstajati učinkoviti ukrepi zoper nadležnega očeta, ki jih mora učinkovito zagotoviti državna oblast. Vsaj tako bi se morala - po mojem mnenju - zaključiti predstavljena sodba. Pa se ne, kar je sicer logično, ker to ni bilo predmet presoje, a vendar. Predstavljeni izsledki razmeroma nedavne nemške sodbe naj tako služijo kot ponovni opomin, da se sodobne evropske družbe soočajo s podrobnimi izzivi. Sklicevanje na zgolj tipično slovenske, nemške, italijanske itd. probleme, vsaj kar zadeva določena vprašanja, tako vedno bolj izgublja svojo veljavo. In tako se, kot smo videli, vse več modernih šolskih sistemov (zlasti "zahodnega" tipa) sooča s posledicami pojava tako vse bolj militantnih staršev kot tudi vse bolj narcisoidnih otrok. Nevarna kombinacija torej, ki nujno zahteva sistemske rešitve ...