Res sem odgovorila, da razvite demokracije deviacij v družbi ne rešujejo z javnim linčem, in da naj bi bili časi, ko smo v srednjem veku grešnike postavili na centralni trg in jih kamenjali, mimo. Odgovorila sem tudi zato, ker je podobne ideje že imela tudi Slovenija. Novinarja, ki me je prosil za stališče, nisem vprašala, ali me sprašuje kot predstojnico državnega organa, ali kot zasebnico – Natašo Pirc Musar. Pa saj je vseeno. Prepričana sem, da imam v obeh vlogah pravico javno izražati lastna mnenja. V izraženem mnenju pa sem imela v vidu tako pravico vedeti – kot je implementirana v zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, kot tudi drugo temeljno človekovo pravico, s katero se poklicno ukvarjam – pravico do varstva osebnih podatkov (in pri razkrivanju davčnega dolga fizičnih oseb gre prav za varstvo te slednje). Če bi Matej Avbelj bolj pogosto spremljal moje delo, bi seveda vedel, da se velikokrat oglašam, ko gre za vprašanja iz pristojnosti Informacijskega pooblaščenca. Prav tako se oglašam, kadar imam kot državljanka svoje mnenje in ga želim javno izraziti – tako kot je to v kolumni storil dr. Avbelj. In javna objava davčnih dolžnikov že na daleč vpije po moji reakciji.
Če bi Matej Avbelj malo bolje poznal ustroj neodvisnih državnih organov, tudi ne bi izrazil začudenja, da oceno o delovanju nekega državnega organa poda nek drug (v tem primeru sui generis) državni organ. Izrazil je tudi mnenje, da to ustvarja vtis o več državah v državi ali pa o elevaciji enega državnega organa nad državo samo. Ali je kolega morda pozabil, da je naloga neodvisnih sui generis državnih organov ravno ta, ki se mu zdi tako zelo nenavadna, nadzor nad oblastjo namreč? Ena od naših nalog je brez senčice dvoma opozarjati državo tudi na to, da se ne povampiri, da pri svojem oblastnem delovanju, kolikor se le da, upošteva ustavno načelo sorazmernosti in spoštuje temeljne človekove pravice. In te vloge osebno ne jemljem le tako, da izvajamo le inšpekcije na področju varstva osebnih podatkov in z odločbami kot organ druge stopnje odločamo o dostopu do javnih informacij, temveč tudi tako, da z vidika preventive že pred morebitnim sprejemom kakšnega zakona opozorimo na morebitne neskladnosti z ustavo (in to pravico in dolžnost nam daje tudi Zakon o varstvu osebnih podatkov v 48. členu). Kolega naj si za vzorec o implementaciji načela sorazmernosti v praksi morda prebere odločbo Ustavnega sodišča o javni objavi premoženja državnih funkcionarjev (U-I-57/06-28), kjer je Ustavno sodišče lepo nakazalo, da objava osebnih podatkov, četudi zaradi določene pravne obveznosti posameznika do države, ni vselej ustavno skladna. Posegi v človekove pravice in temeljne svoboščine, med katere sodi tudi varstvo osebnih podatkov, so po ustaljeni sodni presoji dopustni, če so v skladu z načelom sorazmernosti. Ta strogi (ne reče se mu zaman strogi) test sorazmernosti mora zakonodajalec vedno s temeljitim premislekom in ne na pamet opraviti še pred posegom v pravico. Kljub temu, da vsi poznamo načelo sorazmernosti, se dajmo z vso resnostjo vprašati naslednje: Ali smo danes res v situaciji, ko je davčni organ zaradi množice okoliščin, od finančne situacije, kakovosti predpisov, uspešnosti davčnih postopkov, odnosa davkoplačevalcev do davčne obveznosti … tako nemočen, da ga lahko kot neko čudežno zdravilo iz neba odreši samo javna objava davčnih dolžnikov?
Pravica vedeti primarno pomeni, da imajo ljudje pravico izvedeti, kaj počne državna oblast in kako to oblast izvaja. V informacijski družbi je dejanska moč vse bolj odvisna od informacij, nadzor nad informacijami pa je že nekako nadomestil nadzor nad vojsko - vir moči je zdaj res drugje. Zato predstavlja miselnost, da so informacije last oblasti, največjo nevarnost pravici vedeti. Seveda je vedno treba iskati prave informacije, postavljati prava vprašanja. Predvsem pa moramo biti previdni pri objavah osebnih podatkov posameznikov, kjer ima »običajni državljan« proti oblasti bolj malo moči in vzvodov za upor. Zato imajo demokratične države varuhe človekovih pravic in informacijske pooblaščence, komisije za preprečevanje korupcije … Če bomo mi tiho, to ne bo dobro. Kolega Avbelj, tiho torej ne bom.
Kolega Avbelj v svojih razmišljanjih pravno povsem zgreši tudi v stavku, kjer me »opozarja«, da pri javni objavi neplačnikov ne gre za to, kakšen je namen, pravi ali nepravi, izključni ali neizključni. Nadalje pravi, da gre za to, da ima javnost, državljanke in državljani ter vsi rezidenti, preprosto pravico vedeti. Z vidika 38. člena Ustave RS pa je ravno namen tisti, ki mora biti vnaprej definiran in jasen, da se v zasebnost lahko sploh poseže. Če se država namesto mene odloči, da moje osebne podatke posreduje javnosti, mora imeti zato dober, tehten in utemeljen razlog, samo floskula: »Naj ljudje vedo!«, ne bo dovolj. Treba bo presoditi, zakaj in s kakšnim poslanstvom oziroma namenom bo država povozila pravico do zasebnosti in varstva osebnih podatkov. Res je, malce več manevrskega prostora ima država pri objavi podatkov pravnih oseb, pri posameznikih pač manj.
Če govorimo o enormnem pravnomočno ugotovljenemu dolgu iz naslova neplačanih davkov (in prispevkov), se moramo zavedati, da ta dolg ni nastal čez noč. Ko je začel nastajati, je bil problem neplačevanja morda še rešljiv, z naraščanjem posameznega dolga pa se je brez dvoma zmanjševala tudi verjetnost njegovega poplačila. Zato imajo po mojem prepričanju ljudje pravico vedeti, kaj je za (pravočasno) izterjavo dolga naredila država; po kolikih mesecih neplačevanja davkov in prispevkov je bil začet postopek za prisilno izterjavo, katera sredstva izvršbe so bila uporabljena, koliko je bilo sploh izterjanega … Končno je gotovo za ljudi pomembno tudi, da vedo, koliko je pravnomočno ugotovljenega davčnega dolga, v katerem obdobju je nastal in koliko je domnevnega davčnega dolga – torej tistega, ki (še) ni pravnomočno ugotovljen. Iz navedenih podatkov si lahko ustvarimo vtis o (ne)delovanju države.
Dr. Avbelj pravico vedeti, kdo dolguje plačilo davka, utemeljuje s kršitvijo družbenega dogovora. Da torej dolžnik s kršenjem ene od ključnih zavez posameznika do države ne prikrajša le države, temveč prevara in izigra sodržavljane in so-rezidente. To o prikrajšanju seveda drži. Drži pa tudi to, da smo ljudje z družbeno pogodbo, katere sklenitev je seveda (zgolj) fiktivna, vzpostavili oblast in jo zaupali določenim posameznikom. Na njih smo torej prenesli zaupanje in breme, da v skupno korist izvajajo oblast – tudi pobirajo davke. Kot državljanka torej želim in vztrajam, da oblast s pravnimi sredstvi (ker vendarle govorimo o demokratični družbi in pravni državi) doseže skladnost ravnanja z zakonodajo. Ne želim, da me država namesto s pobranimi davki tolaži s podatki o neplačnikih in mi daje zadoščenje v možnosti, da jih blatim, izločim iz svoje skupnosti ali iščem osebno zadoščenje na drugačen način.
Po enaki logiki bi lahko rekli, da imajo ljudje pravico vedeti za prav vse, ki so kršili družbeno pogodbo in se niso vzdržali na primer uporabe fizične sile – v obliki, ki jo naše pravo kaznuje. Zdaj torej čakam, da bo kdo rekel, naj odpremo kazensko in prekrškovne evidence, saj imajo ljudje vendarle pravico vedeti za kršitelje – ne nazadnje tudi v tem primeru njihovo dejanje ni prizadelo države kot take, ampak nas - prebivalce oziroma našo varnost, zdravje, premoženje, življenje. Prav tako bi lahko tudi rekli, da je treba javno objaviti vse prihodke prav vseh pravnih in fizičnih oseb, da bo javnost lahko ocenila, ali sta neko podjetje ali posameznik plačala dovolj davkov in ali je te davke država pravilno odmerila. Ali pa, da je treba javno objaviti tudi vse izdane recepte in vse račune za zdravstvene storitve, da bo javnost lahko presodila, zakaj so stroški javne zdravstvene blagajne tako visoki; na primer kdo hodi vsak mesec sedet v čakalnico zdravstvenega doma, nosi domov vrečke zdravil in na ta način vsaj na videz izkorišča solidarno skupnost. Zdi se, da bi bila javna objava takšnih podatkov prosto po dr. Avblju primerna, ker smo državljani delničarji države in imamo do tega pravico. Toda ali jo res imamo? Ali ne bi bil tudi v teh zgoraj naštetih primerih javni linč pravzaprav le akt obupa države, ki sama ne zna rešiti svojih težav in povečati svoje efektivnosti (pri pobiranju davkov ali recimo pri preverjanju izvora premoženja posameznika ali ne nazadnje pri lovljenju lumpov). In če vam in nam kaj pomaga kolega Avbelj – priznam in mislim, da država ni najbolj uspešna pri izterjavi davkov. Prepričana pa sem, da lahko najde sredstva in načine, ki bodo pomagali k izboljšanju te, za državo slabe statistike. Poseg v zasebnost po mojem mnenju v tem primeru ni upravičen.
Apeliram torej na to, da obdržimo zdravo pamet. Apel pošiljam kot državljanka in ne kot predstojnica državnega organa.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
