Ustavno sodišče je na svoji seji 16. 2. 2023 odločilo, da se izvrševanje novele ZRTVS-1B do njegove končne odločitve zadrži. Postopka ustanovitve novih teles upravljanja, vodenja in nadzora posledično ni mogoče pripeljati do konca. Ohranja se torej zatečeno stanje opravljanja tekočih poslov s strani subjektov, ki jih je novela ex lege obglavila.
Kot se v pluralni družbi spodobi, je bila odločitev v javnosti pospremljena z različnimi odzivi. Kot je v Sloveniji že navada, pa so v teh odzivih, in to je obžalovanja vredno, praktično povsem umanjkali pravni argumenti. Ti niso bili najbolj prepričljivi niti v samem sklepu ustavnega sodišča, odklonilna ločena mnenja pa so sploh poglavje zase.
Tako se zdi, da predlagatelj novele in vsi njegovi podporniki v tej zadevi še naprej skušajo doseči zmago ne s pravnimi argumenti, temveč z ohranjanjem dominantnega političnega narativa, podprtega z medijsko konstrukcijo realnosti ter s precejšnjo mero manipulacije, za kaj v zadevi sploh gre. Vse to pa je svetlobna leta stran od tega, kar je normalno v dobro urejeni ustavni demokraciji.
V nadaljevanju tako opozarjam na nekaj očitnih anomalij, da ne rečem patologij, v javnem in strokovnem diskurzu, ki bi se v normalni državi, v kateri bi bil medijski prostor dejansko pluralen in profesionalen, pravna stroka pa prav tako zavezana znanju in strokovni integriteti, brez dvoma znašle izključno na robu javnega prostora.
Med pravno državo in državo brezpravja
Moj odziv v tej zadevi ni nepristranski. Od vsega začetka je jasno, da sem avtor pobude za presojo ustavnosti, ki je bila z namenom odpiranja čim širše javne, predvsem strokovne pravne razprave v celoti objavljena 19. 1. 2023 v Pravni praksi.
Te pobude nisem napisal kot odvetnik strank, temveč kot univerzitetni profesor prava, glavni in odgovorni urednik Komentarja ustave Republike Slovenije, ker mi to poslanstvo nalaga oglasiti se, kadar oblast deluje v eklatantnem nasprotju s temeljnimi postulati ustavne demokracije.
To oglašanje pa je še toliko bolj pomembno, kadar je tako oblastveno ravnanje podprto, če le kanček pretiravam, s plebiscitarnim soglasjem zakonodajne in izvršilne veje oblasti, dominantne civilne družbe ter medijev.
Že Radbruch je učil, da »samo to, kar je pravo, koristi ljudstvu.« V nasprotnem primeru se kaj hitro zgodi, da »koristoljubje vladajočih [postane] splošna korist. Tako […] izenačevanje prava in domnevnega ali namišljenega narodovega blagra [pa] spremeni […] pravno državo v državo brezpravja.« In prav za to, za tanko ločnico med pravno državo in brezpravjem, v tej zadevi v njenem bistvu tudi gre.
Vse ostalo so bodisi manipulacije bodisi odraz neznanja ter nerazumevanja, ali pa, kar je seveda najslabše, vse troje skupaj. S pravljičnih sedem v nadaljevanju opozarjam na nekaj najbolj eklatantnih primerov tega.
Pravljičnih 7 v zadevi U-I-479/22
1. Bistvo zadeve U-I-479/22 je sistemsko, institucionalno ustavnopravno vprašanje, ki se glasi: »Ali je v skladu z ustavo ter evropskim ustavnim pravom, če zakonodajalec, podprt z ljudsko voljo, izraženo na referendumu, ter dominantno civilno družbo, z zlorabo nujnega zakonodajnega postopka, ne da bi za to navedel kakršnekoli objektivno preverljive, kaj šele prepričljive pravne argumente v ustavno dopustnem javnem interesu, s samim zakonom, ex lege, nemudoma prekine mandate vodenja, upravljanja in nadzora javne radiotelevizije s ciljem depolitizacije konkretnih posameznikov ter s prenosom demokratičnega nadzora nad RTV iz rok parlamenta v roke korporativističnih organizacij, za izbiro katerih zakon ne navaja nikakršnih kriterijev?«
2. V tej zadevi potemtakem ne gre za nikakršno varovanje privilegijev ali pridobljenih pravic funkcionarjev, kot se neresnično navaja v javnosti. Kdor ne verjame, naj si prebere pobudo. Gre za varovanje institucionalne neodvisnosti javne radiotelevizije kot predpostavke pravice do svobode izražanja, v funkciji katere so mandati upravljanja, vodenja in nadzora na RTVS. Prvi štirje pobudniki primarno torej ne tožijo v lastnem, osebnem svojstvu, temveč v svojstvu nosilcev institucionalnih položajev, ki jih varujeta ustava in evropski ustavnopravni red.
3. Slovenska laična in strokovna javnost je hkrati povsem spregledala, da je pobudnik tudi sama RTV. Predvsem to dejstvo dokazuje, da je ustavnopravni zahtevek iz pobude objektivne narave in daleč presega interese aktualnih nosilcev vodenja in upravljanja. RTV kot institucija namreč zatrjuje, da je novela zaradi nove upravljavske strukture protiustavna sama na sebi, objektivno, po naravi stvari, ne glede na to, kdo je v subjektivnem smislu aktualni član programskega sveta ali kdo danes direktoruje.
4. Prav zato protiustavnosti novele, drugače kot to povsem neresno predlaga nasprotni udeleženec v postopku, ni mogoče odpraviti z določitvijo odškodnine tistim, ki so bili protiustavno razrešeni. Srž pobude ni materialno odškodovanje posameznikov, temveč je njeno bistvo objektivno zavarovanje zlasti pravice iz 39. člena Ustave v povezavi z vsemi kavtelami pravne države.
5. Povsem zgrešeno, v bistvu grozljivo, je v tem kontekstu stališče Državnega zbora, da pobudniki, ki so jim mandati že bili odvzeti s samim zakonom, tako sploh nimajo več pravnega interesa za uveljavljanje sodnega varstva. Enako velja za odklonilna ločena mnenja, ki vztrajajo, da mandatov ustavnoskladno ni več mogoče vrniti oz. bi bilo to mogoče samo, če bi do zadržanja zakona prišlo v neobstoječi časovni točki med njegovim sprejetjem in uveljavitvijo. Torej ob svetem nikoli.
6. Zadnjo dilemo preprosto razreši 44. člen Zakona o ustavnem sodišču, ki bi ga ustavne sodnice vendarle morale poznati; prva pa je sprta z minimalnim občutkom za pravičnost in prav ter tako s pravom v pravni državi nima ničesar skupnega. Odreči pobudnikom v tem primeru pravni interes, ker so jim bili mandati že odvzeti, je tako, kot da bi policist žrtvi, ki je pribežala k njemu, češ da ji je tat ukradel zlat prstan, odvrnil, da ji pravno ne more več pomagati, ker ima prstan na roki zdaj že tat.
7. Vitje rok v odklonilnih ločenih mnenjih, da bo začasno zadržanje zdaj na RTV povzročilo še večjo škodo, ker bo ustavno sodišče zelo dolgo odločalo, pa se uvršča naravnost v rubriko Saj ni res, pa je! Tisti, od katerega je sprejetje neke odločitve izključno odvisno, se pač ne more kredibilno pritoževati nad samim seboj, češ da bo nastala škoda, ker je on pač počasen, pa čeprav v skladu s pravico do sojenja v razumnem roku, ki je v tem primeru res kratek, ne bi smel biti.
Lahek primer
Skratka, če bi v dani zadevi spregovorilo pravo, in ne zavajanja, manipulacije, politična natezanja; vratolomni salti mortali s stališči, ki so jih določeni strokovnjaki zastopali v preteklosti; če ne bi krivde za neuspeh iskali celo v tiraniji moškega spola nad ženskim na ustavnem sodišču, bi ugotovili, da imamo pred sabo dejansko zelo preprost pravni problem.
To zavedanje, tako je mogoče razbrati med vrsticami, se prebija tudi v večinsko mnenje ustavnih sodnikov, za katere verjamem, kot je v svojem ločenem mnenju lucidno izpostavil profesor Rajko Knez, da bodo znali razmejiti med sistemskimi, institucionalnimi vprašanji in objektivno preverljivimi dejstvi na eni strani ter subjektivnimi hotenji in interesnimi spori, pogojenimi s takšnim človeškim faktorjem, s katerim naša javna RTV, pa tudi država kot celota, pač razpolaga.
Če bo ustavno sodišče ravnalo tako – pa saj drugače ustavnopravno skladno v resnici sploh ne more – potem o končnem rezultatu v tej razvpiti zadevi res ne more biti dvoma. Kot tudi ni dvoma, da bo prav zaradi tega politična živčnost v naši državi v naslednjih tednih še naprej na najvišjih možnih obratih. Z njo pa tudi zmote in manipulacije.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
