Tokratna kolumna bo za spremembo bolj pravno naravnana. Ustavno sodišče je namreč 6. 7. 2023 na zadnji plenumski seji spomladanskega zasedanja sprejelo delno odločbo št. U-I-144/19. Pritrdilni ločeni mnenji sta podala sodnica dr. Katja Šugman Stubbs in sodnik dr. Matej Accetto. Gre za tretjo delno odločbo v okviru presoje Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 66/17 in 22/19, v nadaljevanju ZKP), ki jo je sprožila zahteva skupine poslancev Državnega zbora.
S prvo delno odločbo z dne 17. 2. 2022 je Ustavno sodišče odločilo o skladnosti druge povedi prvega odstavka 216. člena ZKP (hišna preiskava brez navzočnosti imetnika ali njegovega vnaprej postavljenega pooblaščenca). Čeprav je ugotovilo, da je izpodbijana določba v skladu z Ustavo, pa je navedena delna odločba pomembna, ker je Ustavno sodišče v njej v bistvenem napolnilo vsebino tretjega odstavka 36. člena Ustave, tj. da ima pri preiskavi pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik.
Z drugo delno odločbo z dne 1. 12. 2022 je Ustavno sodišče odločilo o delu zahteve, ki se nanaša na oceno ustavnosti uporabe tako imenovanega IMSI-lovilca. V tem primeru je izpodbijano določbo razveljavilo zaradi neskladja s pravico do informacijske zasebnosti iz prvega odstavka 38. člena Ustave zaradi nesorazmernosti izpodbijane ureditve v ožjem pomenu. Ustavno sodišče je namreč ugotovilo, da je bila z izpodbijano ureditvijo sodišču onemogočena učinkovita naknadna sodna presoja uporabe in pregleda IMSI-lovilca ter s tem učinkovita naknadna sodna presoja ustavnih in zakonskih pogojev za poseg v pravico do informacijske zasebnosti iz ustaljene ustavnosodne presoje in iz ustaljene prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).
S tokratno delno odločbo pa je Ustavno sodišče odločilo o skladnosti več določb ZKP z Ustavo. Omenim naj predvsem presojo skladnosti 149.b člena ZKP s pravico do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave (pridobivanje prometnih podatkov za nazaj) in 149.c člena ZKP s pravico do komunikacijske in informacijske zasebnosti (pridobivanje prometnih podatkov in lokacijskih podatkov za naprej) ter presojo petega odstavka 156. člena ZKP z vidika informacijske zasebnosti (pridobivanje finančnih podatkov brez sodne odredbe).
Skupna presojama določb o pridobivanju prometnih (in lokacijskih) podatkov je ugotovitev Ustavnega sodišča, da sta ureditvi nesorazmerni v ožjem pomenu zaradi prenizkega dokaznega standarda (razlogi za sum), odsotnosti časovne omejitve ukrepa v ZKP (149.b člen) oziroma predolgega posameznega obdobja odreditve ukrepa (149.c člen) ter preširoko zastavljenega kataloga kaznivih dejanj. V večini gre za argumente, ki jih je glede izpodbijane ureditve v okviru zakonodajnega postopka izpostavljala že strokovna javnost in določeni državni organi ter druge institucije. Pri 149.c členu bi rada izpostavila še opredelitev lokacijske zasebnosti na ustavnopravni ravni.
Posledično je Ustavno sodišče z enoletnim odložilnim rokom razveljavilo določbe, ki urejajo pravno podlago za uporabo navedenih ukrepov, ostale odstavke, ki nimajo samostojnega pomena, pa prav tako razveljavilo.
Ustavno sodišče je presojalo tudi ukrep iz petega odstavka 156. člena ZKP, ki omogoča pridobitev določenih finančnih podatkov neposredno od zavezancev brez sodne odredbe, s tem pa poseg v informacijsko zasebnost iz prvega odstavka 38. člena Ustave. Tudi v tem delu je opravilo presojo zgolj v okviru sorazmernosti v ožjem pomenu. Ugotovilo je, da ukrep ne prestane preizkusa sorazmernosti v ožjem pomenu besede zaradi odsotnosti vnaprejšnje obrazložene sodne odločbe v primeru pridobivanja zaupnih podatkov fizičnih oseb, ki niso javno dostopni. Glavni argument predlagatelja zakona v postopkih sprejemanja različnih novel ZKP je namreč bil, da gre za podatke, ki so javno objavljeni in s tem dostopni. Iz odgovorov AJPES-a in Banke Slovenije pa je razvidno, da to ne drži glede vseh podatkov iz petega odstavka 156. člena ZKP. Tudi pri tej razveljavitvi je Ustavno sodišče uporabilo enoletni odložni rok.
Kot je v ločenem mnenju izpostavila sodnica Šugman Stubbs, gre za člen ZKP, ki je bil pogosto noveliran, ugotoviti pa tudi velja, da so šle spremembe pogosto v smeri širjenja obsega ukrepa (krog zavezancev, krog preiskovanih subjektov, namen ukrepa itd.) in nižanja dokaznega standarda. Meni je pri tem členu, pa tega Ustavno sodišče zaradi pomanjkanja trditvene podlage v zahtevi ni presojalo, sporen nizek dokazni standard v predkazenskem postopku in siceršnja potreba po podreditvi tega ukrepa sistemu in logiki prikritih preiskovalnih ukrepov.
Pri vseh navedenih ukrepih pa je treba poudariti, da izpodbijane določbe v splošnem omogočajo zelo različen obseg pridobivanja podatkov in s tem različne posege v človekove pravice in temeljne svoboščine. Lahko se na primer pridobi samo posamezen podatek (te posege je sicer mogoče kopičiti z večkratnimi pridobitvami podatkov, na primer o identiteti naročnika) ali po drugi strani celotna analitična informacija, iz katere sta razvidna gostota in čas medsebojnih komunikacij opazovanih telefonskih številk, pa tudi lokacija komunikacije, kar omogoča oblikovanje širokega podatkovnega profila o osebi. Tudi Sodišče Evropske unije (SEU) veže določena jamstva na presojo, ali je bil v konkretnem primeru podan hud poseg v pravico do zasebnosti in varstva osebnih podatkov. Vendar je njegova presoja »lažja«; predhodno vprašanje namreč vedno izhaja iz konkretnega postopka, v katerem je bil poseg v konkretnem primeru že storjen, in SEU ima opravka s konkretnim posegom, ki ga spremljajo tudi konkretne okoliščine (na primer količina in vrsta pridobljenih podatkov, teža kaznivega dejanja, količina obremenilnih dokazov zoper pritožnika), zato je presoja, ali gre v konkretnem primeru za hujši poseg, lažja. Podobno kot pri odločanju o ustavni pritožbi. Ustavno sodišče pa je bilo soočeno s presojo in abstracto, kjer je izhajalo in moralo izhajati iz tega, do kakšnega najhujšega posega lahko z izpodbijanimi ukrepi pride. V določenem konkretnem primeru je poseg seveda lahko tudi milejši.
O prometnih podatkih sta SEU in ESČP po razveljavitvi evropske ureditve o hrambi podatkov (data retention)že mnogokrat odločali, zlasti SEU pa je izoblikovalo tudi jasne in dokaj stroge standarde. O finančnih podatkih je manj presoje, čeprav so se v literaturi že začela pojavljati opozorila tudi v zvezi z vsebinskim pomenom tako pridobljenih finančnih podatkov. Gre torej za aktualna vprašanja. Ne glede na to pa se zdi, da so pri preiskovalnih ukrepih v kazenskem postopku aktualna že druga vprašanja, na primer pridobivanje šifriranih podatkov in uporaba umetne inteligence v kazenskem postopku.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
