Presojo v takem primeru precej otežuje dejstvo, da se ESČP do tega vprašanja v primeru žalitev, ki ne pomenijo tudi spodbujanja k sovraštvu ali nasilju, še ni neposredno opredelilo v konkretnem primeru. ESČP tako v svoji praksi, tudi v primerih, ki se ne nanašajo na delovanje novinarjev, v splošnem sicer navaja, da je zaporna kazen, čeprav pogojna, le v izjemnih primerih v skladu z 10. členom EKČP. Nato uporabi generalno klavzulo in analogijo intra legem; za tak izjemen primer bi lahko šlo, kadar bi bile temeljne pravice drugih resno kršene, na primer v primeru spodbujanja k sovraštvu ali nasilju.[1] Iz tega bi bilo mogoče razbrati, da je v nekaterih (skrajnih) primerih zaporna kazen v skladu z 10. členom EKČP (tudi če ne gre za spodbujanje k sovraštvu ali nasilju), posledično bi v Sloveniji to stališče lahko upoštevali pri presoji skladnosti z 39. členom Ustave. Vendar je težava v tem, da ESČP po mojem vedenju ni še nikoli v konkretnem primeru potrdilo, da je bil konkreten izrek in odmera zaporne kazni v primeru, ki se ne bi nanašal na sovražni govor ali spodbujanje k nasilju, v skladu z EKČP. Prav tako je težava po mojem mnenju včasih dokaj nepredvidljivo odločanje ESČP, tudi na področju iskanja ravnovesja med svobodnim izražanjem in častjo ter dobrim imenom. Včasih se mi to zdi podobno kot branje prihodnosti iz čarobne krogle.
Prvi tak primer odločanja o zaporni kazni je bila zadeva Up-300/16 z dne 17. 6. 2021, v kateri je Ustavno sodišče izdalo zavrnilno odločbo pritožniku, ki je bil zaradi svojih izjav na internetnem blogu obsojen dveh kaznivih dejanj razžalitve po prvem in drugem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in kaznivega dejanja obrekovanja po prvem in drugem odstavku 159. člena KZ-1, za kar mu je bila izrečena enotna kazen šestih mesecev zapora.
V tej odločbi se je Ustavno sodišče sklicevalo na navedeno stališče ESČP in potrdilo stališče sodišč, da je zaporna kazen za izražanje v okviru pravice do svobodnega izražanja sicer dopustna le izjemoma, a vendarle v izjemnih primerih, ko pride do resne ogroženosti drugih temeljnih pravic. Med te izjemne primere ESČP le primeroma in ne taksativno šteje spodbujanje k nasilju oziroma sovraštvu. Glede na navedeno zato Ustavno sodišče ni pritrdilo pritožniku, da je zaporna kazen za razžalitev v splošnem v nasprotju z merili iz sodne prakse ESČP.
V tej zadevi je treba izpostaviti še odklonilno ločeno mnenje ustavne sodnice Katje Šugman Stubbs, ki je poudarila nesprejemljivost stališča Vrhovnega sodišča, da inkriminirane izjave ne spadajo v okvir pravice do svobode izražanja. To stališče, da je treba v vsakem primeru, razen v primerih iz 17. člena EKČP, opraviti tehtanje med pravicama v koliziji, se je potrdilo v kasnejši odločbi Ustavnega sodišča Up-1306/19 z dne 23. 2. 2023.
Zadeva bo dobila tak ali drugačen epilog na ESČP, saj je pritožnik vložil tožbo zoper Republiko Slovenijo, primer pa je bil tudi že posredovan v odgovor toženi stranki.
V drugi zadevi Up-1307/22 z dne 20. 6. 2024 je Ustavno sodišče prav tako izdalo zavrnilno sodbo. Ta zadeva se od zadeve Up-300/16 sicer razlikuje v nekaj elementih; podana je manjša »javnost« zadeve, saj pritožnik ni uporabljal bloga, ampak pretežno elektronsko pošto, izjave so bile naperjene proti sodnici, po drugi strani pa je bil pritožnik že večkrat predkaznovan za istovrstno kaznivo dejanje, izvršeno tudi proti istovrstnemu oškodovancu, poleg tega so bile poleg klasičnih razžalitev podane tudi grožnje (tudi ko niso bile opredeljene kot kaznivo dejanje po 135. členu KZ-1). Za pet kaznivih dejanj razžalitve in za eno kaznivo dejanje grožnje je bil pritožnik tako obsojen na štiri mesece in 25 dni zaporne kazni.
V zavrnilni sodbi se je Ustavno sodišče oprlo zlasti na sodbo ESČP v zadevi Skałka proti Poljski in poudarilo, da pritožniku v obravnavanem primeru v času izvršitve kaznivega dejanja ni bila odvzeta prostost; da po obrazloženem stališču sodišč ne gre za neposreden odziv na predhodno ravnanje oškodovanke kot v zadevi Skałka proti Poljski; da je v primerjavi z izrazi, inkriminiranimi v zadevi Skałka proti Poljski, pritožnikovo izrazoslovje nedvoumno intenzivnejše in bolj žaljivo, da iz stališč sodišč ne izhaja, da bi pritožnik izražal le svojo jezo in razočaranje, ampak intenzivnejša negativna čustva (zaničevanje, vznemirjanje), da so sodišča upoštevala in obrazložila tako naravo in pomen zaščitenih interesov (pomen sodne funkcije, večji obseg tolerance pri kritiki sodstva), težo pritožnikove krivde in obrazloženo poudarila, zakaj v posebnih okoliščinah primera kaznivo dejanje štejejo za dovolj resno, da je upravičen izrek štirih mesecev in 25 dni zaporne kazni (vztrajnost žaljenja, da je oškodovanki pisal/izrekal večkrat, daljše časovno obdobje enega leta, verbalni napad je prešel v kaznivo dejanje grožnje, večkrat omenjanje napada na telesno celovitost), da je bil pritožnik za kaznivo dejanje že trikrat obsojen, od tega dvakrat celo za izvršitev istega kaznivega dejanja zoper istovrstnega oškodovanca (tj. uradno osebo), da je kazniva dejanja izvrševal v obdobju enega leta, tudi po vložitvi obtožnega predloga oškodovanke za določena izmed kaznivih dejanj, in da ne gre za notranjo izmenjavo pisem, ki je nihče od javnosti ni opazil, ampak za izjave, ki jih je pritožnik sicer pošiljal po elektronski pošti, vendar pa jo je pošiljal večkrat še drugim naslovnikom, ki so lahko brali pritožnikovo mnenje in zaničevanje oškodovanke. Ustavno sodišče je izrecno poudarilo neuspešnost in neučinkovitost predhodno izrečenih pogojnih obsodb in denarnih kazni ter nujnost zaporne kazni ne le za zaščito konkretne oškodovanke, ampak tudi sodne funkcije, ki jo je ta opravljala, v splošnem.
K tej odločbi je odklonilno ločeno mnenje prav tako podala ustavna sodnica Katja Šugman Stubbs. V njem poudarja svoje nasprotovanje zaporni kazni za verbalne delikte.
Že večkrat, zlasti ob načrtovanih novelah KZ-1, se je že poudarilo vprašanje, ali kazniva dejanja iz 18. poglavja KZ-1 sploh še spadajo v posebni del kazenskega prava ali pa bi zadoščalo, da so interesi oškodovancev varovani z instituti civilnega prava. Sama menim, da glede na prakso ESČP obstoj teh kaznivih dejanj sam po sebi vsekakor ni v nasprotju s prakso ESČP. Enako velja za predpisano zaporno kazen, saj KZ-1 s pravili splošnega in posebnega dela omogoča izrek in odmero v skladu s prakso ESČP. Glede na navedeno prakso ESČP pa je zelo negotovo, v katerih primerih je dopustno zaporno kazen tudi izreči.
Ne glede na to pa je po mojem mnenju trenutna zelo razvejana in bogata ureditev teh kaznivih dejanj primerjalnopravno posebnost (hrvaška ureditev je na primer precej bolj skopa). Po mojem mnenju bi zadoščali dve kaznivi dejanji po vzoru prakse ESČP; razžalitev, ki bi pomenila vrednostno sodbo, in žaljiva obdolžitev, ki bi pomenila trditev o dejstvih. Ureditev bi morala seveda omogočati razbremenitev obdolženega v skladu s prakso ESČP.[2] Prav tako naša ureditev temelji na načelu, ki je praksi ESČP popolnoma nasprotno, in sicer da so uradne osebe in državni organi deležni večje zaščite (tudi z vidika procesnega prava), medtem ko praksa ESČP zastopa stališče, da so prav ti (s sicer posebnim položajem sodstva) dolžni trpeti večje posege zaradi svoje funkcije.
Čas bo pokazal, ali bosta obe odločitvi preživeli (morebitno) presojo ESČP. Če ne drugače, bomo vsaj dobili odgovor, ali je dopustno v skrajnih primerih razžalitev (ki niso hkrati tudi spodbujanje k sovraštvu ali nasilju) izreči tudi zaporno kazen.
[1] Sodbe ESČP v zadevah Sallusti proti Italiji, Janowski proti Poljski, Skałka proti Poljski, Kanellopoulou proti Grčiji, Gavrilovici proti Moldaviji in Mariapori proti Finski.
[2] Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča Up-381/14 z dne 15. 2. 2018, 29. in naslednje točke obrazložitve, ki jo je kasneje potrdilo tudi ESČP, ki je zavrnilo pritožbo pritožnika proti Sloveniji (sklep ESČP v zadevi Popovič proti Slovenijiz dne 18. 5. 2021).
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
