Splošna in nemara celo strokovna javnost sta povsem prezrli nov zakonodajni trend, ki se je v Sloveniji razbohotil zlasti v času aktualne oblasti. Zakonodajni predlogi so bili že v preteklosti – ne glede na barvo oblasti – pripravljeni vse prej kot optimalno, tako nizkega nivoja, kot ga lahko spremljamo danes, pa slovenska parlamentarna realnost še ni doživela. Neredko gredo stvari že tako daleč, da samo še zakonodajnopravna služba Državnega zbora (ZPS) ostaja kot edini glas javnega razuma.
Kaj sploh je ZPS? Kot je lepo razloženo na spletni strani DZ, je strokovno samostojna in neodvisna služba DZ, ki med drugim daje mnenja o skladnosti predlogov zakonov, drugih aktov in amandmajev z ustavo in pravnim sistemom ter o zakonodajno-tehničnih vidikih predlogov. Je torej strokovni organ, ki skrbi, da po nomotehnični in vsebinski plati DZ sprejema karseda kvalitetne in z ustavo skladne predpise.
Če je delo vlade kot glavnega predlagatelja zakonodaje, poslancev in poslanskih skupin ter tudi predsednice DZ, njenega kolegija in parlamentarnih odborov kvalitetno, je vloga ZPS marginalna. V nasprotnem primeru pa se prelevi v odločilno sito, ki naj poskrbi, da se skozenj prebije čim manj političnega in, kot bomo videli v nadaljevanju, tudi civilnodružbenega voluntarizma, ki ima z normalno pravno državo kaj malo opraviti.
No, v zadnjem času ima ZPS res veliko dela. Pravzaprav več, kot ga sploh zmore. Njena mnenja v odziv na zakonodajne predloge, ki jih vlaga vladna koalicija, pa se neredko berejo kot čista nomotehnična grozljivka.
V ilustracijo. Čedalje pogosteje v mnenjih ZPS preberemo opozorila, da »predlog zakona na več mestih uporablja nepravni jezik.« »Uporabljeni jezik ni dovolj jasen in razumljiv, da bi bilo mogoče nedvoumno ugotoviti obveznosti naslovnika določbe.« »Ob pomanjkljivi jasnosti in razumljivosti predpisov niti ni mogoče preverjati njihove vsebinske ustreznosti.«
Torej že na sami jezikovni ravni, na ravni pojmov, ki jih želi predlagatelj zakona kot pravno obveznost naprtiti izbranim naslovnikom, niso doseženi niti minimalni nomotehnični standardi. Da o notranji konceptualni skladnosti zakonov niti ne izgubljamo besed. ZPS jih, na našo srečo, še vedno. Torej ni vrgla puške v koruzo, ko graja hipne spremembe zakonov, ki povzročajo notranjo konceptualno neskladnost v samem zakonu in s tem kršijo načelo zakonitosti.
Tako zakonodajno normiranje, seveda, vpliva na samo izvedljivost predpisov. Kot opozarja ZPS, spet v ilustracijo, »predlagatelj ne pojasni, kako se bodo določbe tega člena izvajale v praksi«. Ampak, kot že vemo iz prakse »zakona o štempljanju«. Saj ni pomembno, da je zakon izvedljiv, tudi ni pomembno, ali se ga držimo. Pomembno je, da zakon, pa četudi je mrtva črka na papirju, in še to slaba, imamo, ker tako zahteva koalicijska pogodba ali pa naša civilna družba.
Ta je v tokratni sestavi DZ avtorica precejšnjega števila zakonov. S tem ni nič narobe. Demokratizacija zakonodajnega procesa pač. Toda v Sloveniji je vendarle uveljavljena ustavna demokracija, katere bistvo je, da je delovanje zakonodajalca v skladu z ustavo, in to v postopkovnem in vsebinskem smislu. Ko Ustavno sodišče odloča tako, da ne odloča in opisanim koalicijskim praksam »drži štango«, za ohranjanje standardov ustavne demokracije ostaja res samo še ZPS.
ZPS je v številnih primerih, tudi v najbolj razvpitih, v katerih je zaradi visoke politične napetosti potrebna tudi zvrhana mera poguma, svoje strokovno poslanstvo skoraj brez izjeme opravljala na izjemno visoki ravni.
Tisto, kar res skrbi, pa je dejstvo, da njena opozorila na nespoštovanje celo minimalnih standardov zakonodajnega normiranja pri parlamentarni večini naletijo na povsem gluha ušesa. V imenu neke večje koristi, celo skrbi za obstoj države same, se morajo tudi zakonodajne uzance slednjič umakniti volji večine. Vse to pa se dogaja, kot paradoks vseh paradoksov, pod geslom varovanja demokracije, ponovnega vzpostavljanja pravne države in slednjič: svobode.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
