V svetu, kjer se družbene, ekonomske in politične razmere nenehno spreminjajo, se pogosto pojavlja vprašanje o vlogi in namenu prava. V osnovi ima pravo vlogo temeljnega stebra družbe, ki ureja medsebojne odnose, zagotavlja red in varuje temeljne človekove pravice in svoboščine. Ključno vprašanje, ki se poraja, pa je, ali pravo resnično služi ljudem, ali pa je postalo orodje v rokah peščice, namenjeno za ohranjanje obstoječega stanja moči in privilegijev.
Pravo mora biti odsev vrednot in ciljev družbe, ki ji služi. Temeljiti mora na načelih pravičnosti, enakosti in svobode. V idealnem svetu bi bilo pravo orodje, s katerim bi družba lahko dosegla uravnotežen razvoj, zagotovila socialno pravičnost in zaščitila človekove pravice vseh svojih članov. Da bi pravo lahko učinkovito služilo ljudem, mora biti dostopno vsem, transparentno in odzivno na družbene spremembe.
Le s pravom, ki odraža potrebe vseh članov družbe in jim služi, lahko zgradimo bolj pravičen svet, v katerem vsak posameznik lahko uresniči svoj polni potencial.
Pogosto pravimo, da mora biti zakon v službi ljudi, in ta trditev ima globok pomen. Današnji zapis podaja temeljne razloge, zakaj bi moral zakon dejansko služiti ljudem, ter pojasnjuje, kako prispeva k delovanju pravične družbe.
Januarja je bila sprejeta novela > Zakona o volitvah v državni zbor, s katero je osebam, ki so pod skrbništvom in jim je bila sodno odvzeta volilna pravica, ta pravica spet podeljena, tako da bodo lahko ob pomoči pomočnika glasovale že na letošnjih volitvah poslank in poslancev Republike Slovenije v Evropski parlament. To je velik uspeh. Zapisano pa bo treba tudi udejanjati.
Kljub temu da je Slovenija naredila pomembne korake k zagotavljanju pravic osebam z invalidnostjo, izzivi ostajajo. Osebe z invalidnostjo je treba videti, jim prisluhniti in jih slišati, kako vidijo pristop do volitev, ter jih vključiti v implementacijo zakonodaje v prakso. Samo te osebe namreč natančno vedo, kaj in kako zmorejo. Ključno je zagotoviti tako okolje in postopek, da lahko osebe z invalidnostjo glasujejo samostojno in zaupno.
Pri zagotavljanju uresničevanja 29. člena Konvencije o pravicah invalidov, ki obravnava politične pravice in pravico do udeležbe na volitvah brez diskriminacije zaradi invalidnosti, bi se lahko pojavili nekateri potencialni pravni izzivi in ovire. Med ključnimi potencialnimi pravnimi izzivi je nedvomno pomanjkanje dovolj specifičnih določil ali smernic, ki bi zagotavljale popolno dostopnost volilnih procesov za osebe z invalidnostmi. To vključuje tudi fizično dostopnost volišč.
Tak potencialni izziv je tudi zagotovitev popolne dostopnosti volišč in volilnega procesa za vse ljudi z različnimi oblikami invalidnosti. V številnih primerih je to lahko tehnično in finančno zahtevno, vendar naj ne bo izgovor. Nujno je razviti rešitve, ki upoštevajo potrebe vseh skupin oseb z invalidnostjo, ne da bi pri tem ustvarjali nove ovire. Za zagotovitev okolja in postopka, da bi lahko osebe z invalidnostjo glasovale samostojno in zaupno, je treba razviti dostopnost glasovalnih tehnologij, da bodo omogočale glasovanje brez pomoči drugih, pri čemer pa lahko trčimo ob tehnične in varnostne omejitve. Za uspešno implementacijo zakonodaje je ključno ozaveščanje volilnega osebja in širše javnosti o pravicah in potrebah ljudi z invalidnostjo. To zahteva obsežne in usmerjene programe usposabljanja in izobraževanja, pri čemer pa bi lahko bili težava omejeni finančni viri in pomanjkanje interesa ali zavedanja.
Vzpostavitev učinkovitih mehanizmov za spremljanje in oceno učinkovitosti zakonodaje ter njene implementacije je prioritetnega pomena za zagotavljanje, da se cilji dejansko dosežejo. Vse našteto pa zahteva jasne kazalnike uspešnosti, zbiranje podatkov in redno poročanje o prednostih in slabostih, kar utegne biti v praksi zahtevno.
Vse nanizane potencialne izzive bo treba preseči, da bodo volilne pravice oseb z invalidnostjo polno podprte in zaščitene. Obravnava teh izzivov zahteva celovit pristop, ki vključuje tehnološke inovacije, pravne spremembe, izobraževalne programe in zagotavljanje potrebnih finančnih sredstev.
Pravice oseb z invalidnostjo, vključno s pravicami do politične udeležbe, so ključnega pomena v svetovnih in domačih prizadevanjih za zagotavljanje, da imajo vsi enake možnosti. Konvencija o pravicah ljudi z invalidnostmi OZN iz leta 2016 je pomemben mednarodni dokument, ki ščiti te pravice. Zlasti v 9. členu je poudarjeno, kako pomembno je, da so različne storitve in okolja prilagojeni in dostopni, tako da lahko osebe z invalidnostjo uresničujejo svoje pravice na enak način kot vsi drugi. V naši državi je zaznati izboljšanje stanja, čeprav vse poteka prepočasi, in smo na poti k boljši vključenosti in enakopravnosti za osebe z invalidnostjo. Invalidnost ni slaba beseda. Invalidnost postane slabšalna šele takrat, ko nam družba ne zagotovi stvari, ki jih potrebujemo za življenje, na primer delovnih mest, volilne pravice ali javnih zgradb brez ovir.
Volilna pravica je ena temeljnih pravic v naši državi in značilnost naše demokracije. Številne osebe z invalidnostjo so še vedno izključene iz tega temeljnega vidika državljanstva. Želim si, da bodo osebe z intelektualno invalidnostjo lahko volile brez predsodkov o njihovih sposobnostih. Osebe, ki uporabljajo invalidske vozičke ali druge pripomočke za gibanje, kot so hodulje, bodo lahko vstopile na volišče in oddale glasovnice. Slepi ali slabovidni ljudje bodo zmogli oddati svoj glas, ker jim bo volilni listič dostopen. Država mora zagotoviti, da se osebe z določenimi invalidnostmi prijavijo na volitve in volijo v skladu s svojo invalidnostjo.
Prvi preizkus novele Zakona o volitvah v državni zbor bodo že volitve v Evropski parlament 9. junija. Z zagotavljanjem varstva individualnih pravic, spodbujanjem reda in stabilnosti, zagotavljanjem enakosti in pravičnosti ter služenjem javnemu interesu bo zakon prispeval k blaginji in razvoju vseh članov družbe. Na podlagi učinkovite in poštene uporabe Zakona o volitvah v državni zbor lahko hrepenimo po ustvarjanju sveta, v katerem bo vsakdo obravnavan s spoštovanjem, dostojanstvom in pravičnostjo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
