Začelo se je leta 2007, ko mi je bilo ponujeno pisanje kolumn na največjem pravniškem portalu IUS-INFO in danes, po dolgih 16 letih, ga zaključujem. Čas je povsem pravi za »zgodovinski« pregled, ne nazadnje se poslavljamo od še enega leta, ravnokar pa je pri GV Založbi izšla tudi moja štirinajsta knjiga – najodmevnejših kolumn zadnjih deset let, V vrtincu pogledov. Vas zanima, kako in zakaj se je vse pred leti sploh začelo?
Bojevniki luči ne izgubijo žara v svojih očeh. So na svetu, so del življenja drugih ljudi. Ker iščejo smisel, ga bodo zagotovo našli.
Paulo Coelho
Spominjam se davnega leta 2003. Kot predsednica Društva državnih tožilcev Slovenije sem s tedanjo generalno državno tožilko Zdenko Cerar in nekaj kolegi odpotovala na uradni obisk »pobratenega« tožilstva v Celovcu. Srečala sem dr. Mirka Boročnika, ki je čez nekaj let kot prvi zelo zavedni Slovenec postal celo vodja tega tožilstva. Pripovedoval je o njihovem Weisser Ringu, društvu za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, katerega član je bil, in me kot tedanjo vodjo oddelka za mladoletniško, družinsko in spolno kriminaliteto na ljubljanskem okrožnem državnem tožilstvu tako zelo navdušil, da sem ustanovitev društva (v prevodu Beli obroč) takoj zatem predlagala izvršnemu odboru tožilskega društva, ki je dal zeleno luč, da sama izpeljem njegovo ustanovitev. Treba je bilo spisati vse akte, najti prostore in se lotiti formalne ustanovitve. Kraj za veličastni dan sem uspela dobiti kar na matični, Pravni fakulteti v Ljubljani, tam pa tudi prof. dr. Bavcona in prof. dr. Šelih. Oba sta postala prva člana našega častnega razsodišča, v izvršilni odbor sem pritegnila veliko uglednih imen, tudi tedanjo generalno državno tožilko Zdenko Cerar, pa prof. dr. Filipčič in še nekatere znane kolege iz pravniških in drugih vrst, predsednik nadzornega odbora pa je postal tožilski kolega Hinko Jenull.
Ustanovitve društva, ki je bila deležna lepe medijske podpore, se je udeležil tudi takratni minister za pravosodje mag. Ivan Bizjak, pozdravno pismo nam je z lepimi željami poslal celo predsednik republike dr. Janez Drnovšek. Tega sem bila seveda zelo vesela. Napisal je namreč tako ganljiv tekst, da sem ga pozneje celo večkrat prebirala.
Prva sredstva za začetek delovanja v višini 3000 avstrijskih šilingov so prispevali avstrijski kolegi, saj sta na dogodek prišla dva tožilca; poleg že omenjenega dr. Mirka Boročnika tudi dr. Emerich Plach, podpredsednik avstrijskega sestrskega društva. Za dan ustanovitve našega društva sem pomenljivo izbrala Miklavžev večer; 5. december, saj ta prinaša darila otrokom in tudi društvo naj bi bilo poseben »dar« za številne žrtve. Začeli smo delati, a leto 2004 ob zgolj skromnih članarinah komaj preživeli. Zato sem leta 2005 prav na hitro, kar v času letnega dopusta, napisala prvo knjigo Naše deklice z vžigalicami, ki je zaradi preštevilnih poti po Sloveniji, obiskov vseh knjižnic in kulturnih domov ter raznovrstnih dobrodelnih dogodkov, običajno vsaj štiri dni v tednu, prinesla prva sredstva za nujno finančno, pravno in psihosocialno pomoč žrtvam. Predstavitev knjige je bila v največji in prepolni dvorani Pravne fakultete. Ganljivo lepo.
Začeli smo intenzivno delati, kar je zame pomenilo dve zelo resni službi, tožilsko in nevladno, povsem prostovoljno ter brezplačno. Skupaj vsaj 350 ur na mesec. Običajno mnogi nevladniki opravljajo zgolj eno. Nihče pretiranemu delu sicer ni nasprotoval. Kot tožilska funkcionarka se seveda nisem »evidentirala« in na društvu tudi ne. Ur in časa za počitek tako ni nihče štel. Delala sem praktično tudi vse vikende in večji del dopusta. Leto za letom, bilo jih je deset; vse do odhoda na funkcijo varuhinje človekovih pravic v letu 2013, ko sem društvo »prepustila« naslednikom in ostala le častna predsednica.
Prva knjiga je izšla v 5000 izvodih z dvema ponatisoma, prevedena je bila tudi v angleščino. Z njo se je marsikaj spremenilo. Tako zaradi njene pretresljive vsebine kot zaradi prodaje in nabiranja prepotrebnih sredstev za pomoč ljudem. Bilo jih je več tisoč. Letno sem sama odgovorila na vsaj 5000 pisem. To nedvomno kaže, kako ljudje potrebujejo pomoč, pogovor … Izpeljali smo več sto dogodkov, delali, delali, pravzaprav garali.
Prav zato sem bila najbrž leta 2006 prvič uvrščena med deset najvplivnejših pravnikov in na veliko presenečenje mi je Toni Tovornik ponudil še pisanje kolumn za IUS INFO. To je zame predstavljalo veliko srečo, saj tako rada pisno izrazim čustva, načenjam pereče teme in ljudi navdihujem za spremembe. Vsak ima namreč na svetu svoje skrito poslanstvo, le najti in negovati ga je treba. Poskusite. Vredno je.
Mimo je šestnajst let in prav je, da to nadvse prijazno opravilo prepustim drugim.
Imela sem srečo, da sem lahko v teh letih predstavila poglede na številne aktualne teme. Najpogosteje so se dotikale sociale, zdravstva, pravosodja, okolja in drugih zelo pomembnih zadev vsakdana številnih ljudi, tudi mnogih ranljivih skupin. To je bilo ne nazadnje celo moje delo, še zlasti v mandatu varuhinje človekovih pravic in pro bono svetovalke predsednika republike. Vse se je namreč tako lepo in prav čudežno prepletalo.
To, o čemer sem pisala, je bilo namreč odraz doživljanja mnogih, žal predvsem živečih na robu. Pogosto so se v zapisih znašli otroci, tako zelo odvisni od odraslih, ki so jim zaupani. Žal kdaj celo na milost in nemilost. Nekatere teme, zlasti o usodnih razveznih postopkih, so tako razvnele ljudi, da so mi pisali, me ustavljali na cesti, iskali pomoč za »rešitev« otrok iz travm številnih postopkov. Zgodilo se je celo to, kar sem najmanj pričakovala; na tematiko otrok sem morala zaradi odzivov javnosti napisati več zaporednih kolumn. Sedaj so zaradi odmevnosti zbrane v zadnji knjigi GV Založbe. Nikoli ne bom pozabila presrečnih očetov, ki so mi kar na cesti pokazali otročičke, ki so jih uspeli dobiti na stik. Ganljivo. Bila sem presrečna.
Seveda so se mnogih še kako dotaknile tudi teme o egu nekaterih, voditeljstvu, Petrovem načelu, uspehu, slavi, skromnosti, pravi dobrodelnosti in še marsičem. Odzivi so bili naravnost »božajoči«.
Zato bi skromno, a edinstveno besedo HVALA rada izrekla vsem v Lexperi, pa tudi vam, drage bralke in bralci.
Naj bodo prazniki navdihujoči, leto 2024 pa zdravo, prijazno in strpno; vsaj rahlo strpnejše od minulih. Bomo zmogli?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
