K pisanju točno te, in ne katere druge kolumne, me je prepričal nedavni dogodek v Celju, ko se je mladina, beri: dekleta, zelo nasilno vedla do sovrstnice, jo brcala in lasala, nekdo pa je to celo spodbujal z besedami: Vrzi jo dol! Bili so namreč na strehi večjega nakupovalnega centra in čedalje bliže ograji. Nihče ji ni priskočil na pomoč, dogodek so celo posneli in ga objavili. Slike so bile srhljive. Kam vse to pelje, kaj narediti, kdo je kriv, in še in še vprašanj, ki so nas spet, tako kot že nekajkrat doslej, silila k razmisleku o nasilju med nami. Ga je več kot nekoč, dobiva drugačne oblike, se širi po spletu, ga ta celo generira? Se mladina sploh zaveda posledic? V kakšne odrasle bo zrasla? In kot da to ni bilo dovolj, tik pred oddajo kolumne še pokol v Beogradu. Streljanje v osnovni šoli. Nas je lahko strah? Koliko jih še bo? Dogaja se marsikaj! Tudi to, kar se je nekoč zgolj tam daleč čez lužo.
Nasilje ima sto in en obraz, a prav vsako boli in prizadene njegove žrtve, saj prehaja od najmilejšega do najhujšega, zato ga je bolje preprečevati kot zdraviti njegove rane, kdaj celo usodne.
Anonimus
Živo se spominjam številnih mladoletniških postopkov, povezanih z nasiljem vseh vrst. Spremljala sem jih desetletja, predvsem v vlogi državne tožilke, kdaj tudi kot predsednica Belega obroča Slovenije. Njihovi storilci so bili predvsem fantje, zelo, zelo redko dekleta. Ta so bila najpogosteje njihove žrtve, tako v mladostniškem obdobju kot tudi kasneje. Vse raziskave so namreč pokazale, da so (bile) bolj podredljive in tudi ranljive, neredko pa so jih v vlogo večnih žrtev že zgodaj potiskale tudi povsem neprimerne matere. Prav te so jih pogosto usodno zaznamovale, saj so jim dale vedeti, da je treba zgolj potrpeti, nasilje pa celo opravičevale z morebitno krivdo samih žrtev, alkoholiziranostjo storilcev in njihovim težkim otroštvom. Je to sploh kakšno opravičilo? Do kdaj še?
Ali so današnja dekleta že morda drugačna? Se jih bojijo celo fantje? Se o nasilju vsi premalo pogovarjajo; doma in v šoli? Bodo od žrtev morda prešle kar k storilkam?
K temu me je navedlo prav nedavno opazovanje dijakinj in dijakov nadvse elitne gimnazije. Menda od tam odhajajo na prestižne fakultete.
Stala sem na bližnji avtobusni postaji. Skupina deklet je prišla v bližino. Kmalu se jim je pridružilo še nekaj fantov. Kaj vse sem slišala! Toliko kletvic bi pričakovala zgolj od delavcev gradbenega podjetja, ki prav ta hip obnavlja tamkajšnji prizidek. Fantje so bili v manjšini in skoraj povsem tiho. Tu in tam se je kdo zgolj nasmehnil. Nekaj deklet je nato stopilo na avtobus. Tudi sama. Dve sta pogovor nadaljevali, drugošolki. Bolj umirjeno.
Ne mečimo torej vseh v en koš. So taki in drugačni. K sreči je veliko več povsem »normalnih«.
Ko že govorimo o nasilju, ni zgolj fizično … In nekje se tudi to prične. Z besedami, ki bolijo, kdaj kar »ubijajo«.
Da je nesprejemljivo, že ptički čivkajo, imamo dan in mesec boja proti nasilju, plakate, kampanje, ambasadorje, pa pentlje in še marsikaj. Pa to res vsem pomaga?
Kaj pa zgledi in vzorniki? Spozabijo se celo svetovno znani in oboževani športniki, pri katerih je vsaj verbalno nasilje občasno nekaj dokaj normalnega. Nekateri kričijo na sodnike in žalijo soigralce. Razen kratke kritike in kakšne izpuščene tekme drugačnih kazni ni videti. Oboževalci jim marsikaj oprostijo. Pravzaprav kar vse. Bes običajno leti zgolj na sodnike. Zagotovo so bili pristranski in krivični, pravijo. Kakšen vzor pa so taki športniki? Gledajo jih milijoni. Po izbruhih jeze bi se morali vsaj resno opravičiti.
Doživeli smo ga celo ob podelitvi oskarjev, ko je dobesedno poletela klofuta, in to kar na odru za zmagovalce. Rdeče preproge so za hip zbledele.
Najmanj besedno, kdaj tudi fizično, pa se je razpaslo na protestih vseh vrst, pri čemer je bilo na nekaterih bolj obsojano kot na drugih. Stavke so pravica, a ne take, ki uničujejo lastnino nič krivih in povzročajo velikansko škodo. Ta hip mislim predvsem na Francoze. Bomo tudi to uvozili?
Celo naš parlament ni bil nikoli povsem imun. V spominu ostaja časopis in še marsikaj. Ni šlo zgolj za njegovo branje. No, do pretepov tam res še ni prišlo, a tudi besede včasih izjemno bolijo. Zahtevale so celo »pregled genitalij«.
Da ne govorimo o spletu, kjer je pod plaščem anonimnosti dovoljeno skoraj vse. Nekateri pa sodobne poti uporabljajo tudi povsem odkrito in grdo žalijo drugače misleče. Hitri prsti, bi temu rekli. Se jih res ne da umiriti in upočasniti? Beseda postane gospodar! Povratka žal ni.
Splet pa vaba in prostor objave marsičesa, tudi nedostojnih slik. So bile morda te v ozadju zadnjega dogodka v Celju? Morda. Kdo bi resnično vedel!
Zamišljam si, seveda zgolj domnevam, da je tepeno dekle nekaj objavilo in eno ali več deklet s tem prizadelo. Da, hudo; splet in slike na njem. A kaj bo pomagal tepež? Bo fotografije morda izbrisal? Če so sploh bile. Vedno se namreč za nasilje najdejo tudi izgovori.
Menda dekle trepeta še danes. Travme ne bodo prenehale same, potrebovalo bo pomoč. Jo bo dobilo?
Vse premalo pa je tudi resnega ozaveščanja mladih, kaj prinese objava na medmrežju. Nobena klofuta in lasanje tega ne izbrišeta.
Kaj vse beremo, celo o povsem osebnih zgodbah staršev in njihovih otrok, o postopkih razvez, mnenjih, izvedencih, sodnikih …, kot da nimamo kaznivega dejanja kršitve tajnosti postopka. Prav taki postopki bi morali imeti absolutno prednost in o njih bi morali poročati mediji. Brez prepoznavnosti vpletenih, a vendar dovolj jasno, da bi preprečili bodoče zlorabe. A kaj, ko so jih, vsaj v preteklosti, pogosto celo sami zagrešili. Po sprejetju smernic za njihovo poročanje (pri Varuhu človekovih pravic smo aktivno sodelovali) v letu 2014 je sicer veliko bolje. Ne pa še povsem.
Je res treba vedeti, kdo je storilec, če je njegova spolna sužnja hči ali vnukinja? Ko konča v priporu ali zaporu, mora ona v šolo, službo ali najmanj na cesto … Jo je vredno »žrtvovati« in čigava radovednost je potešena ter za kakšno ceno? Poročanje, da, a ne z imeni. Nekateri bi imena in slike spolnih prestopnikov obesili celo na javna mesta. Si zamišljate, da je to vaš oče, dedek, stric? Nič krivi, a hudo zaznamovani. Kar za vedno.
Tudi vpletenih v Celju se ni videlo. Starši so jih sicer, vsaj nekatere, po oblačilih zagotovo takoj prepoznali. Zapomnila sem si dekle v belih hlačah in rdeči jopici … Policija jih je odkrila. Če so stare nad 14 let, so kazensko odgovorne, sicer ne. In kaj jih lahko doleti? Zamišljam si različne družine in njihove reakcije. Nekateri bodo ukrepali in bo zaleglo, pri drugih bodo morda obsojali celo žrtev.
Vsi pa bi morali v hitro učenje nenasilne komunikacije. V vrtce in šole bi morali obvezno vključiti ta program. Ne zgolj v mesecu boja proti nasilju, pač pa med letom in pogosto. Pogovori, pogovori; doma in v šoli. Kdor nima pravega doma, naj ima vsaj šolo. Na potezi morajo biti tudi mediji. Z resnimi oddajami. Nekatere dobesedno poneumljajo.
Ravnatelji celjskih šol sedaj zahtevajo spremembo zakonodaje in možnost takojšnje odstranitve takih nasilnežev. Za mlajše od 14 let namreč ni možen noben kazenski postopek, saj so kazensko neodgovorni, tudi po 14. letu pa se postopki ne zaključijo tako hitro, kot bi bilo potrebno za tako hude primere. Zato tudi sankcij ni mogoče izvajati naslednji dan, teden ali celo mesec. Pa bi bilo nujno.
Seveda bomo ob takih predlogih naleteli na »permisivce« vseh vrst, pa na »dobre« starše in »posebne« učitelje, ki bodo našli sto in en razlog, da hitenje ne bo uspešno in ukrepi ne smejo biti preveč represivni. Kaj pa sploh pomeni preveč? Nasilje ni potrebno, pač pa nadvse resna beseda in dobri zgledi.
Pohvala pa gre elitni gimnaziji, ki je neprimernega učitelja, le kak dan po maturantskem plesu, zaradi uživanju kokaina in vinjenosti izključila. A sliši se tudi, da je šlo za maturanta, ki ga je pač neupravičeno snemal. Prosim??? Naj bo vsaj učitelje strah za službo, če se bodo pred dijaki zadevali, in to kar s kokainom. Ni čudno, da so ga polne odpadne vode v Ljubljani!!! Ga bomo morda kar legalizirali?
Zagotovo v Sloveniji to ni edini učitelj, ki se je neprimerno vedel. Včasih so bili deležni spoštovanja, danes kakor kdo in kje. Krivi so zagotovo tudi mnogi starši, ki jih vsevprek kritizirajo in v šolo in celo na sestanke vlečejo odvetnike. Ti so grožnja že sami po sebi. Ne rečem, da kdaj celo niso potrebni, a gre za skrajnosti. In za take bi morali izvedeti ravnatelji. Šola ni prostor za izživljanje visokih ali nizkih egov nekaterih motenih osebkov, ki uničujejo generacije in jim s tem spreminjajo celo njihove življenjske odločitve. A vse ima svoje meje. Nasilje nikakor ni rešitev.
Vsak pač ni za vsak poklic in prav učiteljski je izjemno, res izjemno pomemben. Zgolj višje plače problemov ne bodo rešile.
Se spominjate knjige Evangelij za pitbule? Preberite jo in povejte, ali si res zasluži priznanje »zlata hruška« in ali je to primerno mladinsko branje. Spisal jo je prav gimnazijski profesor. Imam vnukinjo gimnazijko, a za nič na svetu ji ne bi privoščila takih grozot; dekletu se v njej zgodi prav vse; poskus samomora, alkohol, bruhanje in posilstvo v WC-ju, droge, spolne zlorabe, manjka res samo še streljanje (ironično).
Se potem sprašujemo o nasilju?
Naredimo kak korak, če ne bo potreben kar maraton, da bo naša mladina manj nasilna!!!
In tik pred oddajo točno te kolumne še streljanje sedmošolca v Beogradu. Naravnost grozljivo. Vsaj devet mrtvih in sedem ranjenih. Predramila se je Srbija (končno), ogorčena in prestrašena je Evropa, ki je o strelskih pohodih po šolah poročala iz oddaljene Amerike, razburjeni smo tudi v Sloveniji.
Ogorčeni smo nad očetom, ki otroka vodi na strelske vaje in ga uči ravnati z orožjem. In oče ni profesionalni strelec ali vojak, pač pa menda kar zdravnik. Kakšen le?
Smo lahko manj zgroženi nad »pobijanjem« v računalniških igricah? Kot da smo ob pamet, poslušamo, kako se da od igranja obogateti. Bo morda nov poklic igralec računalniških igric in ob njem zaslužki, ki kar vabijo … mlade brez šole?
Bo kmalu darilo ob rojstvu otroka kar tablica?
Tako kot sem pred kratkim od direktorice knjižnice v Rogaški Slatini slišala za birmansko botro, ki je mamico svoje birmanke vprašala, kaj si deklica želi. Brez kančka sramu je ta dodala: »Večje prsi in vesela bo denarnega prispevka zanje.« In to naj bo mama?!
Smo res že tako daleč? Smo, vse tako kaže. Morda si bo birmanec zaželel pištolo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
