Volilna pravica ni kaprica, volilna pravica za vse

Država mora zagotoviti, da se osebe z določenimi invalidnostmi prijavijo na volitve in volijo v skladu s svojo invalidnostjo.

Osebe z invalidnostjo ne prosijo za dobrodelnost, temveč zahtevajo enake človekove pravice. Njihovo sporočilo je bilo slišano, ko so Združeni narodi leta 2006 sprejeli Konvencijo o pravicah oseb z invalidnostjo (MKPI). Vendar pa je to le prvi korak – konvencijo je treba izvajati. Dober začetek bi bil »zagotoviti, da lahko invalidi učinkovito in polno sodelujejo v političnem in javnem življenju, vključno s pravico voliti in biti izvoljen«.

Pravica, ki je zapisana v 29. členu MKPI, v Sloveniji ni uresničena. Načelo splošne volilne pravice se ne uporablja dosledno. Osebam s težavami z intelektualno invalidnostjo je odvzeta volilna pravica, v večini primerov zato, ker jim je bila omejena ali odvzeta »poslovna sposobnost« oz. so po uveljavitvi Družinskega zakonika (DZ) in Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) take osebe postavljene pod skrbništvo. Dosledna uporaba 43. člena Ustave Republike Slovenije (URS), ob upoštevanju drugih relevantnih določb URS in zlasti 29. člena MKPI, bi morala pripeljati do tega, da ima vsak polnoletni slovenski državljan pravico voliti in biti voljen. Ne glede na zgoraj navedeno slovenska zakonodaja omogoča odvzem volilne pravice osebam z intelektualno invalidnostjo na podlagi Zakona o volitvah v državni zbor (ZVDZ), ker je v 7. členu uzakonjena možnost, da se osebi, ki jo sodišče postavi pod skrbništvo in za katero ugotovi, da ni sposobna razumeti pomena, namena in učinka volitev, odvzame pravica voliti in biti voljen v državni zbor.

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je leta 2010 odločilo o takem primeru (Alajos Kiss proti Madžarski). Alajos Kiss je trpel za manično depresijo in je bil postavljen pod delno skrbništvo. Ker madžarska ustava vsebuje absolutno prepoved glasovanja za osebe pod skrbništvom, se ni mogel udeležiti splošnih volitev. Sodišče je ugotovilo, da je takšna splošna in samodejna prepoved nedopustna. Neselektiven odvzem volilne pravice zgolj na podlagi duševne motnje, ki zahteva delno skrbništvo, ni bil združljiv z ustrezno določbo Evropske konvencije o človekovih pravicah, katere temeljno načelo je splošna volilna pravica, kot to določa 3. člen Protokola št. 1. ESČP je poudarilo, da so osebe s težavami z intelektualno invalidnostjo običajno ranljive in da so bile v mnogih primerih vse življenje deležne precejšnje diskriminacije. Zaradi dolgotrajnih predsodkov do njih je bilo še posebej pomembno, da se izognemo posplošeni klasifikaciji kot podlagi za omejevanje njihovih človekovih pravic, saj bi to lahko vodilo v nadaljnjo socialno izključenost. Ta prelomna sodba je bila pomembno sporočilo evropskim državam članicam. Konvencija ZN temelji na zamisli, da bi morali narediti več kot le pomagati invalidom, da se prilagodijo obstoječim razmeram – naša družba bi se morala vsem, tudi tistim s posebnimi potrebami.

V Avstriji, Italiji, na Hrvaškem, Nizozemskem, Švedskem, v Španiji in Nemčiji je pravica oseb z intelektualno oviranostjo, da volijo in so voljene, zaščitena z ustavo. Izkušnje v teh državah so pokazale, da so bili vsi strahovi, da bi ta pristop povzročil resnične težave, neutemeljeni.

Vsi ljudje imamo pravico do polnega sodelovanja v političnem in javnem življenju. Tudi ljudje z invalidnostjo. To določata 29. člen MKPI in 43. člen URS. Številnim ljudem z intelektualno invalidnostjo še vedno ni priznana volilna pravica. Vsi državljani smo lahko politično aktivni in vsi ljudje smo v vlogi državljanov. V naši državi je treba spremeniti vsebino 7. člena ZVDZ, ker je krivična in v nasprotju z URS. Določba tega člena je krivična, ker strokovnjaki na sodišču ocenjujejo samo nekatere ljudi. Ocenjujejo na primer, ali ljudje z intelektualno invalidnostjo razumejo namen, pomen in učinek volitev. Trenutna slovenska zakonodaja omogoča odvzem volilne pravice osebam z intelektualno invalidnostjo na podlagi ZVDZ, ki v 7. členu uzakonja možnost, da se osebi, ki jo sodišče postavi pod skrbništvo in za katero ugotovi, da ni sposobna razumeti pomena, namena in učinka volitev, odvzame pravica voliti in biti voljen v državni zbor. Po podatkih Ministrstva za notranje zadeve na dan 3. januarja 2022 je bila volilna pravica odvzeta 2929 polnoletnim državljanom Republike Slovenije. Med 3. januarjem in 10. februarjem 2022 je bila v 29 delovnih dneh odvzeta volilna pravica 87 državljanom, kar pomeni, da je bila v povprečju vsak dan odvzeta volilna pravica točno trem državljanom.[1]

Na Trgu republike pred Državnim zborom v Ljubljani bo 29. maja 2023 potekalo zborovanje za volilno pravico za vse ljudi, ki ga organizirajo tri nevladne organizacije: Sonček – Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije, Zavod Risa in Društvo za kulturo inkluzije, s ciljem, da se ZVDZ uskladi in se zagotovi uresničevanje 29. člena MKPI ter preprečevanje diskriminacije zaradi invalidnosti. MKPI določa, da državni organi »priznavajo osebam z invalidnostjo, da imajo pravno sposobnost enako kot drugi na vseh področjih življenja«. Namen MKPI je spodbujati, varovati in zagotavljati polno in enako uživanje vseh človekovih pravic za vse osebe z invalidnostjo. Tukaj ni prostora za postopke, v katerih bi sodniki ali zdravniki ocenili volilno sposobnost osebe in nato dali zeleno luč – ali pa tudi ne. Ker te sposobnosti ne preverjamo pri osebah brez invalidnosti, to pomeni očitno diskriminacijo.

Seveda obstajajo tudi osebe, ki zaradi svoje invalidnosti težko v celoti uveljavljajo svoje človekove pravice. V teh primerih bi morala družba zagotoviti pomoč, da bi posamezniku omogočila njihovo uresničevanje, vključno z udeležbo v političnem življenju. MKPI vladam nalaga obveznost, da zagotovijo takšno pomoč, če je potrebna, tudi pri uresničevanju volilne pravice. Med tem pristopom in odvzemom pravic je velika razlika.

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.