Manj kot dva tedna nas loči od volitev v Evropski parlament. Volilna kampanja je že na vrhuncu. Volivke in volivci, upam, da nas bo slednjič svoje glasove oddalo čim več, že lahko natančno spremljamo besede in dejanja pretendentov za evropski parlamentarni stolček. To je mogoče tako na evropski kot na nacionalni ravni. Na prvi se kopja lomijo med t. i. vodilnimi kandidati, ki se potegujejo za položaj predsednika Evropske komisije. Na drugi pa poteka nacionalna predvolilna kampanja. Ugotovimo lahko, da evropske volitve dejansko postajajo vse bolj evropske, vseeno pa med nadnacionalnim in državnim nivojem še vedno obstaja precejšnje razhajanje.
Lizbonska pogodba je bila tista, ki je določila, da mora Evropski svet, torej voditelji držav članic, pri predlaganju kandidata za predsednika Evropske komisije upoštevati tudi rezultat volitev v Evropski parlament. To je evropskim političnim silam odprlo prostor za ustanovitev sistema vodilnih kandidatov, po katerem evropske politične stranke – in ne vrhovi nacionalnih izvršilnih oblasti – volivcem ponudijo svoje kandidate za predsednika Komisije in jih s tem motivirajo, da pridejo na volitve.
Letos to igro igrajo Evropska ljudska stranka (EPP), Renew (liberalci), socialisti, zeleni in levica. Evropski konservativci in identitarci svojih vodilnih kandidatov niso izbrali. Menda zato, ker je po njihovem mnenju celoten sistem precej farsičen. Vsi vodilni kandidati so se nam v t. i. evrovizijski debati predstavili v četrtek, 23. 5. 2024. Kdor je zamudil, si posnetek razprave lahko ogleda tu. To se skorajda spodobi. Če svoj čas tratimo za glasbeno evrovizijo, si lahko eno uro vzamemo tudi za evropsko aktivno državljanstvo. Ne nazadnje, kot pravi Mojca Širok: »Politika je preveč pomembna, da bi jo prepustili politikom!«
Kaj so bili glavni poudarki tokratne razprave vodilnih kandidatov? Ursula von der Leyen v imenu EPP brani predvsem svoje dosežke: zeleni prehod, migracijski pakt, zakona o digitalnih storitvah in regulaciji umetne inteligence. Socialisti (Nicholas Schmit) in zeleni (Terry Reintke) ostro kritizirajo EPP, ker je načeloma odprta tudi za sodelovanje z evropskimi konservativci. Pred t. i. trdo ali skrajno desnico močno svarijo tudi na levici (Walter Baier). Medtem pa EPP te očitke zavrača in vztraja, da bodo sodelovali z vsemi tistimi strankami, ki so proevropske, proukrajinske, kar pomeni proti Putinu, in ki so za vladavino prava ter demokracijo.
Več soglasja med vodilnimi kandidati evropskih političnih strank je glede obrambe in Ukrajine. Tu prednjačijo liberalci (Sandro Gozi), ki vztrajajo, da EU mora okrepiti svojo obrambo. S tem soglašajo zeleni, ki se zavzemajo celo za odpravo veta v Svetu na področju varnostne politike. Zaveza EPP Ukrajini, podobno kot tudi socialistov, priča o obstoju evropskega obrambnega političnega konsenza. Temu ne nasprotujejo niti na levici, vendar poudarjajo tudi katastrofo v Gazi.
Stranke se nemalo razhajajo tudi glede migracij. EPP je zavzela precej strožje stališče kot v preteklosti ter poudarja predvsem zatrtje organiziranega kriminala in tihotapljenja ljudi. Socialisti in liberalci, še bolj pa levica, v ospredje postavljajo humanitarno noto. Na točki socialne pravičnosti so si spet bliže socialisti, levica in zeleni, medtem ko EPP in liberalci poudarjajo pomen evropske konkurenčnosti, krepitev enotnega kapitalskega trga in na splošno uveljavitev evropskih interesov v globalnih razmerjih.
Če pravkar predstavljeno evropsko debato presadimo na naša domača tla, opazimo več odstopanj. Naša Levica je mnogo bolj leva od evropske. Za naše levičarje je vojna v Ukrajini posredniška vojna med ZDA in Rusijo. V sozvočju z evropskimi zelenimi ni niti naša Vesna, katere vodilni kandidat, sam kot obramboslovec, nasprotuje krepitvi evropske obrambne politike prek oboroževanja, ker menda več orožja pomeni več konfliktov. Dejstvo, da se evropski zeleni zavzemajo za odpravo veta na področju evropske varnostne politike, pa je sploh svetlobna leta oddaljeno od stremenj slovenskih zelenih.
Pahljača slovenskih EPP-strank je, zlasti kar zadeva zeleni prehod, bliže evropskim konservativcem. To je nemara zamujena priložnost, saj zeleni prehod tak, kot je, seveda ni optimalen, vendar bi ga bilo še mogoče nadgraditi z močnimi finančnimi injekcijami, ki bi krepile tudi evropsko konkurenčnost, inovativnost in industrijski proizvodni potencial. Prav tako, zlasti kar zadeva evropsko obrambno politiko, njeno finančno in industrijsko krepitev, slovenski »liberalni« tabor očitno odstopa od ambicij svoje evropske stranke. Navsezadnje, prepir o tem, ali sodelovati z evropskimi konservativci ali ne, močno spominja na slovensko nacionalno politiko izključevanja, katere sistemske negativne rezultate lahko spremljamo že celotno zadnje desetletje.
Ko, pod črto, primerjamo evropske politične stranke in njihove vodilne kandidate s slovenskimi, tako ugotovimo, da so slovenske politične ambicije čez celoten politični spekter v smislu prihodnjega razvoja EU precej bolj konservativne, kot to velja za njihove evropske strankarske kolege. Slovenski glas je tako predvsem glas kritike, glas proti, in mnogo manj glas za, za tisto, kar naj bi EU morala storiti v prihodnjem političnem ciklu. To je škoda, ki pa jo je do konca volilne kampanje nemara še mogoče popraviti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
