Umetnost (političnega) žaljenja

Ta, v tistem času (žal) prevladujoča oblika (sic!) kulturnega boja med Slovenci, se je namreč neposredno dotaknila tudi moje (sicer širše) rodbine, saj je bil neposredna žrtev teh docela nesramnih medijskih »gonj« tudi moj niti ne tako oddaljen rojak ter (skorajda) soimenjak. Kar sledi, je tako zgodba o le eni izmed številnih epizod tovrstnih žalostnih »gonj«, ki so se med Slovenci razplamtele zgolj malenkost več kot stoletje osorej.

Najprej, seveda, skromno natrošeno prgišče ozadja, ki je sploh pripeljalo do pojava tovrstnih političnih in v tistem času tudi že medijsko podprtih kampanj. Delitev duhov v do tedaj bolj kot ne enotnem slovenskem taboru se je namreč vse bolj vehementno napovedovala, bolj kot se je za Slovence prelomno 19. stoletje približevalo svojemu neizogibnemu koncu. Če je dotistihmal v postopku socialne, družbene, narodne in seveda tudi gospodarske emancipacije Slovencev prevladovala predvsem metoda narodnega slogaštva kot pogostokrat v etnično mešanih kronovinah precej učinkovitega orožja zoper poskuse poglobitve (predvsem) nemške in ponekod tudi italijanske hegemonije na tej strani reke Lajte,[2] so bili tik pred iztekom predpreteklega stoletja prav gromovniški novinarski prispevki ter nastopi poznejšega škofa škofije Krk, Antona Mahniča, povod za nastop te delitve med samimi Slovenci. Mahničev kredo, prvič v vsej svoji izključevalnosti objavljen leta 1893, je namreč liberalizem dobesedno enačil z bolezensko okužbo, ki je ne samo smrtonosna, marveč za povrh še »jako« nalezljiva, je namreč bil:

»Ogibaj se občevanja z liberalci kaker kuge! (…) Občuj ž njimi (…) le — oficijalno, kaker zdravnik s okuženim človekom.«[3]

Odtistihmal se je odnos med takrat in pozneje vodilno Katoliško narodno stranko (KNS, leta 1905 preimenovano v SLS) ter liberalno Narodno napredno stranko (NNS) dokončno skrhal do te mere, da je prerasel v boj dveh kultur, ki so se medijsko ravsale za vsak slovenski volilni glas. Sicer že vse od samega začetka bolj liberalno usmerjen časnik Slovenski narod pa je prav v tistih časih, tj. leta 1894, dokončno postal (zgolj še) medijsko »trobilo« NNS, s tem pa pobudnik pojava, ki so ga kasneje označili kot »farške« oziroma tudi »kranjske gonje«. A če dnevnik Slovenec kot tradicionalno glasilo KNS v odzivih Narodu resda ni ostajal preveč medijsko »dolžan«, se pri tem ni vedno posluževal prav vseh možnih sredstev osebne in profesionalne diskretizacije – vključno z izdatno uporabo žaljivk –, ki po drugi strani Narodu pogosto niso bile docela tuje.[4]

Cilj tovrstnih kampanj Naroda, ki naj bi jih od samega vrha stranke kot sredstvo političnega boja (tudi) na osebni ravni narekoval tedanji in tudi še poznejši prvak NNS, dr. Tavčar, pa je bil s prikazom (tudi docela) lažnih in popolnoma fabriciranih obtožb pripadnikov KNS, zlasti seveda njej pripadnih duhovnikov, te pred takratnim slovenskim volilnim telesom v čim večji meri diskreditirati, očrniti in umazati. Te medijske kampanje, ki so trajale skoraj dve desetletji, tudi dr. Tavčarja, čeprav je bil njihov pobudnik, niso pustile docela ravnodušnega, saj naj bi se ta leta 1916, tj. še v sredi vrtinca prve svetovne vojne, pridušal, da so prav te gonje njegov največji (politični kot tudi siceršnji) greh, in jih je posledično tudi dokončno ustavil.

Neposredni udeleženec teh gonj pa je bil Mahničev soimenjak in moj (posredni) sorodnik Anton Skubic, in to že v času, ko je ta na družbenem parketu nastopal še v vlogi kaplana župnije v Cerknici. To »neotesano kaplanče« je bilo sicer trn v očesu agitatorjev NNS že iz preprostega razloga, ker je bil že v svojih ranih letih po (takratnem) vzoru svojega stanu poleg politike izredno aktiven tudi na več področjih družbenega življenja okolice, kjer je opravljal svoje (tudi socialno) poslanstvo, zlasti seveda med kmečkim prebivalstvom. Povedano drugače, ni skrbel samo za politiko ter narodno buditeljstvo, prvenstveno se je ukvarjal predvsem z javnim, tj. skupnim dobrim, v obliki tako spodbujanja zadružništva, ustanavljanja hranilnic in posojilnic kot tudi promocije naprednejših metod obdelave zemlje in vzreje živine.

***

Ni namreč možno zanemariti dejstva, da je samo na Kranjskem, kjer je takrat živelo okoli pol milijona pretežno slovenskih prebivalcev, še leta 1900 73,5 odstotka vseh delazmožnih oseb služilo kruh v sektorju kmetijstva, ki pa navkljub temu že takrat ni bilo samooskrbno,[5] medtem ko je ta delež na ravni takratnega avstrijskega dela skupne države že takrat zdrsnil na okoli 58 odstotkov. Ta segment prebivalstva je bil tudi najbolj prizadet že spričo korenitih pravnih, gospodarskih in političnih sprememb, ki so prav v 18. stoletju zajele tedanje avstrijske dežele. Že jožefinska reforma dednega prava (1786),[6] dokončno implementirana z uveljavitvijo ODZ (1812),[7] je povzročila drobljenje prej enotnih kmetij, ki jih je dostistihmal praviloma dedoval le prvorojeni sin, kar je pogosto resno najedalo njihovo gospodarsko substanco. Tudi prehod iz (pol)fevdalnih gospodarskih odnosov v sistem zgodnjega kapitalizma, utemeljenega tudi na eklatantnih špekulacijah glede ponudbe in povpraševanja, za marsikaterega kmeta nikakor ni bil lahka naloga.

Če k temu prištejemo še napoleonske vojne, celo vrsto slabih letin, še slabšo infrastrukturo zlasti na podeželju ter sem ter tja kak izbruh kolere – ali njih vsaj pet[8] – ter še kake druge nalezljive bolezni s pogosto smrtnim izidom, slovenski kmet takratnega časa res ni imel preveč razlogov za zadovoljstvo. Konec koncev, pogosto na svoji domačiji ali v njeni neposredni bližini ni posedoval niti »hajzla«, naprave, ki se ji v slovenskem jeziku šele od leta 1844 reče »vstraniše«. Nja, resnična slika takratnega kmetstva je bila daleč od romantičnih predstav o povratku k naravi, če seveda ta povratek včasih ne vsebuje tudi eksplicitnih prizorov neuglednih obcestnih jarkov, polnih človeških in živalskih nesreč in nečistoč, ki so takrat neredko »krasile« marsikatero kranjsko vas.

In ker Slovenci še do druge polovice 19. stoletja povečini (še) niso imeli omembe vrednih predstavnikov višjih slojev, ki bi lahko skrbeli za njihovo dobrobit, so se oprli na duhovščino, ki je v tistem času, skupaj z objavami v takrat edinem slovenskem časniku Kmetijske in rokodelske novice, počasi prevzela primat tudi pri pospeševanju gospodarskega življenja na podeželju.[9] A s to povezavo, zlasti seveda spričo neposrednega odnosa in bližine vse pomembnejšega segmenta kmečkih volivcev, je rasla tudi politična moč KNS. In prav to je bil povod, da se je leta 1902 ost liberalnih »farških gonj« na cerkniškem koncu, v katerem je imel Skubic že kot kaplan zelo pomembno vlogo, usmerila tudi obenj, predvsem pa vanj. Poglavitni (obtožni) pamflet zoper tega »nemarnega« Skubica je bil tako v Narodu nepodpisan objavljen novembra istega leta, pri čemer ga je taisti časnik že oktobra napadel z besedami, češ da je Skubic eden izmed »podivjanih ljudi, ki spadajo v – hlev«,[10] in se bere, kot sledi:[11]

»Cerkniški kaplan Skubic (…) je pravi vzor žegnanega pobalina. (…) V nadaljnje označenje tega fanta bodi povedano, da so njegovi redni dohodki prav pičli, denarja pa ima vedno veliko, sicer pa se rad zamakne v ženska krila. Tak je torej ta fantič.«

Ni kaj, stavki, ki napovedujejo predstavitev vseh »brezvestnih rabot« Skubica, ki naj bi jih prispevek podrobneje razkril v nadaljevanju.

»V nedeljo dne 16. t. m. je bil na Uncu pri Rakeku cerkveni shod. Po starem običaju sta bili ta dan dve maši. Zjutranjo je opravil g. župnik, ob desetih pa je maševal Skubic. (…) O sv. Martinu, patronu unške župe ni Skubic ne besedice vedel povedati! Samo zabavljal [se] je. In kako neumno! Udrihal je po liberalcih in po liberalnih časnikih. Liberalci so mu sami goljufi, tatovi, oderuhi in nečistniki. Take otrobe vezati tam, kjer imajo ljudje kaj soli v glavi, je smešno.«

Očitek nevestnega dela pri opravljanju službe. »Otrobe vezati,« če morda niste vedeli, pa pomeni enako, kot če se nekomu očita, da vsebinsko prazno govoriči oziroma da venomer »prazno slamo mlati«.

»Saj vidijo ljudje na svoje oči, kaka banda da so klerikalci. Kar je poštenih in častivrednih ljudi, ni nobeden pri klerikalni stranki. Ali Skubic nič ne ve, koliko hranilničnih knjižic so že pokradli različni duhovniki, in koliko deklet in žen je že bilo zapeljanih po notranjskih farovžih in tudi spovednicah?«

Diskreditacija političnih nasprotnikov, podprta zgolj s splošnimi, docela nekonkretiziranimi obtožbami, vse našteto še z očitkom Skubicu, da je najmanj nestrokoven, vsaj neveden, morda celo docela ideološko zaslepljen.

»Sicer pa se je Skubic že jedenkrat spekel. Fant ima navado, da zmerja ljudi z vsakovrstnimi priimki, ako pa ga kdo pozove na dokaz, začne prav po farško najprej z »ni res«, potem preklicuje svoje besede, a če ga kdo toži, kakor je storil gospod Kopač, — katerega je ta smrkavi kaplan na shodu na Rakeku imenoval sleparja — potem išče prič, da bi zanj pod prisego krivo pričale, in če jih ne dobi, pa lepo ponižno prosi odpuščanja. Pravi klerikalec! Končno bodi še omenjeno, da je Skubic v pridigi spodbujal k ofru. Ta se je najbrž dobro obnesel, kajti, ko se je fant popoldne odpeljal, je bil pijan, vsaj obnašal se je tako.«

Ponoven očitek nevestnega dela v službi, čemur je pridodana še popolna negacija moralne stanovitnosti Skubica, ki se nato pokroviteljsko zaključi še s temi besedami:

»Svetujemo Skubicu, naj bo prihodnjič previdnejši, kadar bo zopet pridigoval, sicer spravimo še kaj na dan o gotovih dekletih in o gotovih goldinarčkih.«

Skratka, zaključek namiguje tako na prepovedano »občevanje« s poimenskimi dekleti kot tudi na brezvestno, najmanj nenamensko, morda pa celo že kar protipravno poslovanje Skubica z njemu zaupano gotovino. Hud javno podan očitek globoke poklicne, moralne in hkrati tudi državljanske nestanovitnosti Skubica.

A ta, če si lahko izposodim bojevit jezik takratnega časa, sicer neimenovan najeti mazaški politikantski pisun Naroda je brž ko ne popolnoma nehote presegel samega sebe, saj mu uspe sredi tega prispevka zapisati tudi naslednjo (do sedaj izpuščeno) sentenco,[12] katere se sam avtor teh vrstic kljub izrazito žaljivemu podtonu že spričo dokaj nepričakovane poetične konciznosti zapisanega osebno nikakor ne bi sramoval, pa četudi bi se takšen pripis domnevno lastnih kvalitet morda zgolj povodom slučajnosti prikradel (šele) na moj epitaf.

Po poročanju tega liberalnim idealom globoko predanega cerkniškega poročevalca Naroda naj bi se o tem Skubicu, tem nepoboljšljivem cerkniškem »kaplančetu«, »žegnanem« pobalinu ter zakrknjenem falotu, skritem pod cerkovnikovo kuto, še njemu nadrejeni dekan pridušal:

»Skubic je neumen kakor krava, pa jezičen, kakor najgrše babše.«

Vrhunsko, prav zares vrhunsko! Vredno Jurčiča v njegovih najboljših letih.[13] Ni kaj, pred stotimi in še malo več leti so res znali dosti bolj pretanjeno uporabljati slovenski jezik tudi pri tako brezvestnih »rabotah«, kot je bilo to pritlehno politikantsko omalovaževanje, blatenje ter zaničevanje dejanskih ali pa zgolj domnevnih političnih tekmecev, ki se ni ustavilo ne pred uporabo polresnic, kaj šele popolnih laži in žaljivih fabrikacij. A če že nesramno lažeš in podtikaš, počni to vsaj – s stilom ter vsaj kančkom elegance. Kvaliteta, ki jo v današnjem času izredno slabega premisleka, instantne gratifikacije ter pomensko plehkih floskul žal zelo težko najdeš, če seveda sploh.

Vseeno pa je šlo pri tem za označbo, ob kateri je popolnoma razumljivo, da je naslovniku, ki si je brž ko ne že takrat prizadeval, da bi venomer ravnal pošteno, spodobno in strokovno, zavrela kri. Predvsem spričo »kravje« in »babje« označbe kot tudi očitkov o domnevno skrunjenih dekletih ter zatajenih goldinarjih je v Slovencu najprej sledil javni poziv Skubica »nesramnemu dopisunu« Naroda, naj za naštete obtožbe javno predloži konkretne dokaze, predvsem pa, da naj javnosti razkrije svojo identiteto, »[z]akaj za krilo Tavčarjeve imunitete skrivati se, ni možato«,[14]kar je seveda ostalo brez odziva Naroda.

Sledil je javni demanti njegovega dekana, da sam ni nikoli izrekel takšne »kravje« sodbe o Skubicu, kar je Narod vzel kot povod za to, da je še vedno nerazkriti »dopisun« ponovno udaril po Skubicu ter tokrat njemu pripisano neumnost utemeljeval še z domnevnim dejstvom, da naj bi Skubic nekoč kupil prašek proti bolham, potem pa se je baje še pritoževal, da tega preparata ne bo več kupoval, saj sploh ne pomaga, pa še okus ima docela ostuden.[15] Skratka, dokaj prozoren, malodane infantilni protidokaz resnice. Zadeva je nato dobila še sodni epilog, a sploh ne na način, kot bi si glede na vse predstavljene okoliščine mislili, da ga bo. In tako je bil Skubic namesto sodno prisojene pravice, ki bi oprala njegovo čast ter dobro ime, sam tožen, in to celo zaradi obrekovanja. V svoji sicer dokaj razumljivi ihti je namreč v že omenjenem javnem pozivu sicer ne poimensko, a vseeno preveč določno opredelil tisto osebo, za katero je sumil, da je ta brezsramni dopisun Naroda. In ker se je v tem Skubičevem opisu prepoznal neki cerkniški učitelj, je sledila še tiskovna tožba, ki je bila leto pozneje zaključena s poravnavo, s katero se je Skubic poleg povrnitve stroškov postopka prostovoljno zavezal izplačati tako 100 kron[16] takratni narodnoobrambni Družbi Sv. Cirila in Metoda kot seveda podati še javno opravičilo tožniku.

Skubic po vsem naštetem svoje pravice ni iskal pred sodišči, marveč si jo je prizadeval doseči s svojim delom, predvsem pa s svojo zapuščino, ki se seveda nikakor ni začela, kaj šele končala zgolj z besedičenjem z varnega zavetja prižnice. In tako je, kamorkoli ga je že zanesla njegova službena pot, saj je poleg Cerknice ljudstvu služil še v Ribnici, na Vrhniki ter na Jesenicah, od koder se je nato leta 1914 kot dekan vrnil v Ribnico, nadaljeval svoje socialno, družbeno in tudi gospodarsko pospeševalno poslanstvo. Vse našteto je med drugim prispevalo k temu, da je bil tudi v okviru nove države, Kraljevine SHS, leta 1927 izvoljen za poslanca skupščine takratne Ljubljanske oblasti, kjer je v pičlih dveh letih, kolikor je delovala ta skupščina pred ukinitvijo, kot predsednik finančnega odseka pomembno prispeval k razvoju naših krajev. Poleg vsega naštetega pa je bil v svojem prostem času za povrh še ljubiteljski historik, ki je za vsak kraj, v katerem je služboval, spisal najmanj daljši sestavek o njegovi preteklosti, včasih celo kar celovito kroniko. Skratka, zapuščina, ki je ni odpihnila niti silovita vihra zadnje svetovne vojne.

***

Kakšno veljavo, čast in ugled je Skubic užival v tedanjem času, izkazuje dejstvo, da je bilo njegovo ime v naši rodbini vse donedavna obvezno pridržano za poimenovanje vsakega prvorojenega sina, kar je tradicija, ki se je, kar se tiče moje ožje družine, prekinila šele z mojim rojstvom, pa še to iz popolnoma nepovezanih razlogov.

Za še vedno neimenovanim Narodovim »nesramnim pisunom« pa je za vse poznejše rodove ostal zgolj en skromen kupček (digitalno) razmetanih paberkov ter seveda vezanih otrobov …

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.