Razhajanje med slovenskim družbenopolitičnim mehurčkom in evropsko javno zavestjo je vse večje. V Delu so ga opisali z besedami, da »geopolitični premiki v evroatlantskem prostoru puščajo državljane Slovenije relativno hladne, saj v Sloveniji med prebivalstvom ni zavladala oborožitvena histerija«. Slovenci drugače od povprečnega Evropejca vztrajajo, da bi se »EU morala bolj posvečati gospodarstvu, prehrani in energetiki«. Skratka, za našo državo vse ostaja business as usual.
V tako nevarni kolektivni zmoti se nismo znašli še nikoli.
Do javnomnenjskih anket je seveda treba imeti neki zdravorazumski kritični pridržek. Če bi bilo res, kar o Slovencih pravi Eurobarometer, torej da jih najbolj skrbijo gospodarstvo, prehrana in energetika, potem zadnjih dvajset let ne bi imeli vlad, kot smo jih imeli, sploh pa ne bi imeli vlade, kakršna je aktualna. Ta je sistemsko pokvarila vse, kar se je v smislu svobodne gospodarske pobude pokvariti dalo.
Aktualna slovenska politika, katere produkt je javno mnenje, in obratno – saj veste, narod ima takšno oblast, kot si jo zasluži – tudi še ni zaznala, da so se po Trumpovi izvolitvi časi čez noč povsem spremenili. Medtem ko so številni ploskali zatonu prebujene Amerike, smo drugi napovedovali, da se nam v Evropi obetajo naporni transakcijski, po domače kšeftarski časi.
Zmotili smo se. Kot kažejo javne in objavljene zaupne informacije iz ameriškega kabineta, tisti, ki so zdaj pri koritu, naravnost sovražijo Evropo, jo štejejo za patetično in ji želijo namerno škodovati. Po novem velja, da je bila EU ustanovljena za to, da ZDA zjebe, in napočil je čas, da se temu naredi konec. Nov ameriški zaveznik v Evropi je Rusija.
Rusijo podpirajo tudi evropski patrioti z velikim zaveznikom vodje slovenske opozicije Orbanom na čelu, ki podpira Vučića – njegov podpornik je tudi župan najlepšega mesta na svetu. Ta pa je pokrovitelj aktualne vladajoče koalicije. Sporazum med Trumpom in Putinom pa je točno to, kar so želeli, na zgražanje evropskih diplomatov v Sloveniji, slovenski intelektualci in drugi vplivneži že leta 2023.
V Sloveniji je glede nove konstelacije Evrope pod Trumpom in Putinom potemtakem vse v najlepšem redu. Politika je poenotena, prav tako so se pod istim ideološkim dežnikom znašli tako »kulturni marksisti« kot borci za »tradicionalne vrednote«.
Nič novega, saj se nasprotja vendar privlačijo. Ampak, vse to bi še šlo, če ne bi živeli v skrajno nevarnih časih – zavest o njih pa prav zaradi opisanih neprincipielnih interesnih koalicij v Slovenijo sploh ne prodre. Na srečo, upajmo, da tudi na slovensko, je severno od Alp drugače.
Evropska komisija je 26. marca objavila Stregijo za pripravljenost. Depolitizirana televizija je to prezrla, na komercialni pa so se muzali, kot da v Bruslju iz nas norce brijejo. Povsem folklorno so pokazali tudi nastop evropske komisarke, pristojne za področje pripravljenosti na katastrofe, ki je jasno povedala: »Evropsko varnost neposredno ogroža vojna v Ukrajini, pa tudi druga bojišča, kot so naši telefoni, elektrarne, banke, dobavne verige in družbena omrežja, ki so postala orožje proti EU.« V ta namen Evropska komisija vsem priporoča, da si pripravimo za 72 ur nujnih zalog za preživetje.
A v Sloveniji nikome ništa! Medtem pa Politico.eu poroča, da je na Poljskem premier oznanil začetek izvajanja varnostnega načrta, na podlagi katerega ta država »načrtuje več kot podvojiti svojo vojsko na pol milijona vojakov in usposobiti več milijonov rezervistov«. Pri čemer poljski generali opozarjajo, da je morda že prepozno: »Rusi v ozadju oblikujejo ogromno vojsko. Če ne bo dosežen mir in če se bo razkol znotraj NATO nadaljeval, bo Rusija napadla baltske države […]. To bi se lahko zgodilo konec letošnjega ali v začetku prihodnjega leta. Invazija je del njihovega načrta.«
Če vprašate aktualno slovensko koalicijo in najbrž tudi opozicijo ter pogledate v medije največjega dosega, pa Slovenija še naprej ostaja ena najbolj varnih držav v Evropi. Kot da se ni nič zgodilo. Pa čeprav se je. Zgodilo se je to, da se je vse spremenilo. Nobenega business as usual več ni. EU in Slovenija sta, pa če to hočete videti ali ne, eksistenčno ogroženi.
Na odgovorni politiki, če ta sploh obstaja, še posebej pa na ljudeh, ki oblikujejo javno mnenje, je, da javnost s tem soočimo in jo pripravimo na izzive, ki prihajajo. Ne gre za oborožitveno histerijo in še manj za evropsko nasprotovanje miru, ki ga ogroža agresor z imenom in priimkom. Gre namreč za stati in obstati. Še posebej v tako majhnih in ranljivih državah, kakršna je naša.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
