Življenje je kruto, kajti vse je bilo že napisano. Scenariji, izpod peresa Drage Jančarja, ki so se konec osemdesetih let prejšnjega stoletja uprizarjali na gledaliških deskah, so se, kot bi jim življenje vdahnila nevidna umetna inteligenca, spet vrnili v naša, resnična življenja. Sprva smo se zabavali, nato se čudili tej tragediji, zdaj pa nas odvijajoča se farsa tlači v neskončno depresijo. Toda brez skrbi. Taki, ki so ob velikem briljantnem valčku najnovejšega navala ludosti zares potrti, smo le redki. Ostali, jebena večina, enkrat na tej, drugič pa na drugi, bolj rodoljubni strani enega in istega piškavega groša, plešejo.
Po vsakih volitvah. Kot je govoril Srečko Kosovel. »Vsi so navdušeni, ploskajo. Tri dni popivajo, tri dni napivajo svetli bodočnosti, tri dni pijani lepih besed. A glej: komaj utihne svetla beseda, že so maloupni in kolnejo.«
Svoboda torej osvobaja, je zapisal naš veliki pisatelj iz mesta ob Dravi, nad katerim se je nekoč prikazal severni sij, malo po tem, ko se je velika žoga iz svetnikovih rok odkotalila po cerkveni ladji dol, po Lentu, proti reki. Kot že poprej, »svobode naše jabolko se zlato, skotalilo se nam je v blato«. Župančič je že vedel, da je v taki domovini ljudem skupno le še neizbežno. Namreč: ena smrt. Če ne verjamete, pojdite na Kongresni trg in si preberite. Nikar ne hodite na Trg Republike. Tam še vedno slavijo komunistično ustavo.
Toda kaj bi to! Svoboda danes spet osvobaja. To, kar je umetno pisal Jančar, zdaj praktično izkušamo na lastni koži. Njegov predhodnik s Krasa pa je že nekaj desetletij pred tem prerokoval o razlogih za našo usodo.
»Zato je vsa zgodovina Slovencev kakor pričakovanje. Pred vrati stojimo, znotraj pa luč in veselje in godba; a vse to ni naše, vse to ni za nas. Mi smo samo hlapci. A hlapec ni hlapec zato, ker hlapčuje, marveč zato, ker se ne zaveda …«
Najhuje pa je, da se tega noče zavedati. Še več, svojo vsakovrstno maloumje in bednost ne le zanika, ampak zanika tudi one, ki mu skušajo dopovedati, da vse to, kar se nam dogaja, pač ni več normalno.
Tako je govoril Srečko. Pa ne Katanec.
»Slovenski umetnik živi sredi mrličev in hlapcev. Obuja jih in prebuja, pa zaman, kaj bi mrliču svoboda, kaj bi hlapcu umetnost! Hlapec je zadovoljen z večerjo, kaj bi mu svoboda, kaj bi mu umetnost!« Ko umetnik »izpove resnico o tem zakotnem, gostilniškem narodu, pove mu, da je njegovo življenje malenkostno in brezpomembno, pove mu, da je globus večji od Ljubljane in Evropa razsežnejša od Šiške, pa mu ta „mili narodič“ vrača prekletstvo«.
Ko umetnik to pove, glavno glasilo osvobojene svobode predlaga njegov izvoz v druge kraje. V tujino. Prav ima. Res se ne spodobi, da bi kdorkoli kalil javne razprave in dejanja, kjer se politika, ki to več ni, in medijski družbenopolitični delavci, ki so samo še to, provocirajo, grdo rečeno: drkajo med sabo, in pritiskajo na vse mogoče nevralgične točke te že tako ali tako obubožane družbe, samo zato, da ne bi kdo opazil, da tako nesposobnih, nemara pa tudi nespodobnih, ljudi na premnogih najodličnejših položajih v tej republiki doslej še nismo premogli.
Prav zato je treba romati na Čebine pa kuriti te ali one borce vseh mogočih osvobodilnih bojev na Slovenskem. Se prepirati o dezerterstvu ter z vso vnemo preganjati sovražni govor, ki je postal daleč najbolj raztegnjeni politični čigumi brez vsakršnega okusa. Zato je treba v prve medijske vrste porivati ljudi, ki ne znajo in vedo nič, so pa naši in lojalni; ali pa od mrtvih obujati politične krjavlje, katerih politična usoda in kakršnokoli javno delovanje bi morala biti zaradi njihove verbalne želje po pregledovanju poslanskih mednožij že zdavnaj zapečatena za vse večne čase.
Vse to imamo v naši, spet po Kosovelu, zakotni, zakajeni izbi. Samo to še imamo v dolini šentflorjanski. V želji, na vso silo ohraniti status quo, je novi razred, vključno s povzpetniki, ki novi razred še niso, pa bi na vsak način radi bili, spridil to wannabe državo, ki doslej še ni upravičila svojega imena, in ki vse, ki še kolikor toliko normalno shajajo v njej, solidarno podružblja v kolektivno norost, ki se prodaja kot normalnost.
Pa vendar. Priznajmo si. Tako ne more iti več naprej. Če želimo zdravo družbo, bo treba temeljito obrniti kurz, preden nas – če nemara ni že prepozno – vrtinec norosti za vekomaj posrka vase. To v demokraciji lahko stori, zares mora storiti, samo politika. Tisti, ki se profesionalno ukvarjajo z javnimi zadevami, za vse nas. Oni lahko odprejo vrata normalnosti v javni prostor, ali pa še naprej dajejo priložnost posebnežem in obrobnežem vseh vrst.
Če v slovenski politiki v kratkem ne bo fundamentalnega kadrovskega, vrednostnega in profesionalnega preobrata z ljudmi, ki nekaj znajo in kotirajo tudi v evropskem prostoru, lahko v znak normalnosti samo še zapremo štacuno in gremo. V zakajenih, s ta veliko korupcijo prepojenih malih izbah, se bo, brez dvoma, veliki briljantni ples hlapcev, ki se svojega mentalnega hlapčevstva, kot tudi siceršnjega epistemološkega in integritetnega uboštva, ne zavedajo, nadaljeval. In svoboda bo še naprej osvobajala, vse one, ki ne bodo prej znali in zmogli rešiti svoje kože pred njo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
