Pogosto se sprašujemo, kaj je pomembnejše: pot ali cilj, in odgovori so precej različni. Tako kot ljudje. Po poti pridemo do želenega cilja ali pa tudi ne. Seveda smo lahko razočarani že zaradi težav in preprek na njej, kaj šele cilja, ki ga ni ali je povsem drugačen, kot smo si ga predstavljali. Smo torej res gospodarji svojega popotovanja? Lahko je govora o zasebnem ali poklicnem življenju, z zanimanjem in večno radovednostjo pa spremljamo tudi povsem tuje poti. Eni takih sem s hitrostjo čudovitega branja sledila v povsem novi knjigi dr. Marka Pavlihe Svetilnik: Padci in pobiranja poetičnega pravnika, v kateri avtor pravi, da je zaceljena duša odpornejša prav na mestu brazgotine. In prav brazgotin je precej. Mojih, tvojih, vaših, Markovih.
Če je pasti normalno, je zopet vstati fenomenalno – in v tem je vsa razlika med bolj ali manj uspešnimi in srečnimi ljudmi.
dr. Marko Pavliha
Ne recite, da nikoli ne komentirate tega, zakaj se nekdanji predsednik pogosto pojavlja na Instagramu, se sprašujete, kaj bo sedaj počel, zakaj ima predsednik vlade atraktivno partnerico, kaj svežega kralja veže z življenjsko izbranko, sedaj kraljico, zakaj se nekdo oblači tako, in ne drugače, kdo in zakaj nosi rdeče čeveljce in kaj bi vi naredili z migrantsko politiko, da o drugih praksah, zlasti zdravstveni, niti ne govorimo. Pa še marsikaj bi se našlo. Tako radi smo nadvse pametni, predvsem ko gre za druge. Zanimanje zanje je celo večje od skrbi zase. Sicer pa kot noji rinemo v pesek in se skrivamo že kar sami pred seboj.
Tudi zato prek avtobiografij tako radi vstopamo v tuja življenja. Spoznavamo ljudi, ki nas zanimajo, so nam blizu ali nas pritegnejo, ker so tako zelo drugačni, morda popularni in celo ta hip modni.
Zdelo se mi je, da Marka precej dobro poznam, a zna hudo presenetiti. Spremljam ga leta in venomer občudujem njegovo retoriko; zbrano, omikano, polno prelepih misli, ki jih ob vsaki priliki potegne iz rokava. Spominjam se vzponov in predvsem enega padca v tujini, za katerega ozadje sem izvedela šele iz knjige. Kruto, a tako znano. Ne le zanj, pač pa za vsakogar, ki je komu napoti, pa sam tega niti ne ve. Spominjam se namreč kandidatur in svoje naivnosti ter visokih »računov« zanjo. Kaj vse pravijo za politiko in žal se niti malo ne motijo. Ko sem prebirala Svetilnik, sem podoživljala marsikaj. Tudi sinhroniciteto, ki prinaša kvantno sinhronost uglaševanja po Karlu Gustavu Jungu. Sama namreč vanjo povsem verjamem. Vse se zgodi z namenom, saj nihče, ki prinaša sporočilo, ne prihaja kar tako. Usoda mi je namreč v življenju namenila pravzaprav vse; službe, položaje, pestre domače zgodbe. Vse sem sprejela in vsaka je bila z namenom in pomenom. Vsakdo, ki se je na poseben način ujel vanje, je laži in manipulacije plačal na svoj način. O tem bi lahko pisala in pisala. Verjamete? Ostajajo le dobri, pravični, pošteni in ni jih malo. Vsi drugi: odpadejo! Ker se z njimi ne splača ukvarjati in še manj obremenjevati.
Dodala pa bi nekaj Markovih misli, ki učijo, opominjajo in svetijo v dolini Šentflorjanski.
Tako je zapisal o pravnikih:
»Pravo ni krivo, da je toliko osebnostno neprimernih, nestrokovnih, neetičnih, nesposobnih in celo škodljivih pravnikov; kriva sta predvsem globalno razsulo in permisivna vzgoja.«
Se strinjate?
Všeč mi je tudi misel Johna Steinbecka, da lahko pametni danes misli drugače, kot je včeraj. Zakaj ne bi svojih trditev kdaj spremenili, zlasti če veliko beremo, poslušamo, gledamo? Je res treba vedno tuliti v isti rog? Zakaj bi morali hliniti čredni nagon?
Tu so še povsem osebne izpovedi, ki bi jih marsikdo raje zatajil. Marko jih ne in s tem postaja modrec, učitelj, buditelj. Vedno se lahko vrne, ker se ima kam; k čudoviti in velikega poklona vredni Ester, k otrokoma, staršem, dobrim prijateljem. Ima jih povsod, tudi med elito pravniških imen. Prepričana sem, da bo spet med 10 najvplivnejšimi za leto 2023. Tako kot je bil leta in leta doslej. Zasluženo.
Knjigo preberite, ne bo vam žal.
Tone Partljič je o njej napisal: »Knjigo preveva ljubezen, poziv k etiki, dobroti, človečnosti. V roke z njo.«
Kajti malo je tako zelo iskrenih in izpovednih zgodb, ki jih lahko prebirate večkrat, saj nas učijo in predvsem opominjajo; kako bi moralo biti, pa žal ni, kako je, pa ne bi smelo biti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
