Praznik ni le dan,
ki je zapisan v
koledarju,
praznujemo lahko
vsak dan, če se le
imamo česa veseliti.
Anonimus
Skoraj ni marca, ko v zadnjih 20–30 letih ne bi razmišljala ali pisala prav o ženskah. Zato mimo tega tudi letos ne morem, niti nočem. Le zakaj? Vsako leto se zgodi kaj zanimivega in novega, vrednega razmisleka.
Po 45 letih mnogih položajev v družbi, 35 letih na tožilstvu, 6 letih varuhinje človekovih pravic in 4 letih svetovalke predsednika republike, da o 20 letih prostovoljstva niti ne govorim, lahko zagotovo »sodim« tudi o pravicah žensk skozi desetletja. Spremljala sem jih tako profesionalno kot povsem osebno. In si seveda nabrala ogromno izkušenj. Prav te štejejo, mnogo bolj kot obsežna teorija. Govorijo kar same po sebi. Tudi o tem, kako je bilo nekoč …
Kot otrok sem ob 8. marcu risala risbice, kasneje sta jih moja hčerka in sin. To so bila najlepša darila. Prisrčna in nadvse zgovorna. Če je bil morda poleg sveže nabran teloh ali prvi zvončki, je bilo obdarovanje popolno. Si lahko želiš več? Komercializacija nas danes sili k dragemu obdarovanju. Marsikdo si ga niti ne more privoščiti. Je zato kaj slabši? Darilo je lahko tudi prijaznost, predvsem pa ČAS, ki si ga vzamemo za najdražje. Tega je najtežje najti. Predvsem staršem in kasneje tudi otrokom za njihove ostarele sorodnike.
Najpomembneje pa je ob takih dnevih tudi javno spregovoriti o problemih in rešitvah, mar ne?!
Kako je torej bilo in kako je danes?
V službi so nas pred desetletji moški šefi, veliko žensk tedaj (še) ni bilo na vodstvenih položajih, obdarili s skromnim cvetom in morda kakšno prosto urico, če je ta dan padel na delavnik, sicer so si (najbrž) kar oddahnili. Dneva materinstva se ne spominjam, ne nazadnje se mi je vedno zdelo, da lahko tiste, ki ne morejo postati matere, pa bi si to še kako želele, ta praznik hudo prizadene. Zato se mi je zdel 8. marec povsem dovolj za vsa razmišljanja, razprave, dileme in načrte o ženskah nasploh. Tudi za boj za enakopravnost.
Danes pa ni več moč iti niti mimo 25. marca. A brez silnega poveličevanja materinstva! Nekatere ženske namreč materinstva nikoli ne bodo spoznale.
Najbolj, ampak res najbolj pa so me vedno prizadeli prizori nadvse »trpečih« moških s pomendranim cvetom v roki, ko so ga na 8. marec proti večeru v že vinjenem stanju nesli proti domu. In le zamišljala sem si lahko, kako bodo voščili svojim ženskam. Najbolje bi jim ga bilo kar vzeti, saj ni pomenil in niti predstavljal ničesar. Celo nasprotno. In prav enako, če ne celo huje, mi je bilo videti ženske, ki so vsaj rahlo okajene na svoj praznik poplesavale po gostilniških mizah in se nato opotekajoč »plazile« domov. Je bilo to praznovanje? Kaj so želele dokazati? Enakopravnost? Oh, pa ja ne …
Danes je glede enakopravnosti precej drugače. Ženske smo dobile volilno pravico, a bi ta morala biti kar naša dolžnost. Mnoge, polne besed o tem, da je (bilo) na visokih in odločujočih položajih preveč moških, pogosto ne izkoristijo te težko pridobljene pravice. Aktivne in pasivne.
So pa ženske zagotovo danes »zasidrane« na preštevilnih področjih javnega življenja, od vzgoje, izobraževanja do pravosodja, zdravstva … Le kje so tam pravzaprav naši moški? Rudnike smo pozaprli, ženske danes vidimo tudi kot inženirke, voznice mestnih avtobusov, policistke, vojakinje, celo kakšna kontrolorka letenja in pilotka se najde. V politiki so svoje, čeprav se mi je sprva zdelo vsaj rahlo poniževalno, dodale kvote. Trenutno imamo – prvič – predsednico republike in – tudi prvič – predsednico državnega zbora, imeli pa smo – prvo in doslej edino – predsednico vlade. Ni slabo, če upoštevamo še vse ministrice in druge ženske na najvišjih položajih. Nekoč in danes.
Tudi pri plačah, roko na srce, je za večino delovnih mest vseeno, kdo jih zaseda, saj velja plačni količnik in zgolj ta je merodajen pri izračunu. Zame pa je vedno prvo in edino merilo: sposobnost in nikakor ne spol. Za enako delo pa enako plačilo.
Res pa je veliko ženskega dela še vedno »nevidnega« in neplačanega. Če ga opravljajo moški, pa »oh in ah« … težko je.
Moški so sicer dobili podaljšan očetovski dopust in s pridom ga izkoriščajo. V vrtcih videvam oba spola, ki tja vodita mladež, in tudi na igriščih je podobno. Celo kuharski poklic ni več sveto ženski. Samo poglejte sodnike v Masterchefu!
Moteč pa je zagotovo odločen seksizem, zlasti v politiki, z izjavami, ki resnično žalijo in ponižujejo. A prav vse (vsaj zame) niso tako zelo seksistične. Potreben je zdrav razum, brez pretiravanja, kajti to lahko doseže ravno nasproten učinek. Ko mi kdo reče, da danes ženske ne smeš niti pohvaliti ali ji dvoriti, ker vse lahko razume napačno, se zgrozim. Kje so meje, zelo natančno vemo in zato: pamet v roke. Ostanimo vendar ženske in moški, kaj je tu slabega? Nikoli se v svojem spolu nisem počutila slabo, nikoli. Seveda pa to ne pomeni, da se vsi počutijo tako. Sprejemajmo in spoštujmo različnost. In pohvalimo, če le lahko.
Ker danes nisem več varuhinja človekovih pravic, lahko mirno zapišem, da mi ni prav nič žal za izjave v najbolj prijaznem intervjuju ob nekem 8. marcu, ko sem ob vprašanju o »ženskem dotiku« pri vodenju naštela nekaj (zame in za mnoge še vedno tipičnih) ženskih lastnosti, ki jih velja ohraniti in se izogibati lastnim »spremembam«, da bi lažje vodile. Velja seveda tudi v obratni smeri. Je kaj narobe, če sem bolj nežna, čuteča in razumevajoča? Nič! In če je moški trden in odločen, morda manj čustven, tudi ne!
Mnogo bolj pa bi se morali posvečati temni plati mnogih razhodov staršev. Saj poznamo znamenito Salomonovo razsodbo. Danes pa mnogi starši, žal tudi matere, nikakor ne mislijo na dobrobit otrok. Vseeno jim je, če so otroci »razkosani«.
Zato se mi ob 8. marcu zagotovo najbolj smilijo tisti otroci, ne mame in niti njihovi očetje, katerih starši se noro pravdajo zanje, za vsak stik, za izvedensko mnenje, ki bi jim koristilo v dolgem sodnem boju. Tisoči in tisoči evrov gredo, bodisi iz lastnega bodisi iz davkoplačevalskega žepa, za odvetnike. Sodišča pa, kot bi odločala o materialnem poslu; mesece in leta … Otroci s sto in enim problemom, zaznamovani, plod težkih manipulacij, razdvojeni, potujejo od enega k drugemu, pa k izvedencem … V najhujših primerih pravd uničeni za vekomaj.
Razumem, čeprav težko, da se sodne sage za kos zemlje vlečejo leta in leta, nikakor pa ne morem razumeti in še manj sprejeti, da pravni boji za razvezo in starševsko skrb lahko trajajo štiri ali pet let. Kakšno je sodstvo, ki bobu pravočasno ne zmore reči bob? Za otroke bi morala veljati hitrost pripornega sojenja!
Ali ne bi ob 8. marcu končno spregovorili tudi o tem?! Vsa leta, tudi te dni, namreč poslušam že izpete zgodbe o enakopravnosti, nižjem zaslužku, seksizmu, kvotah in še marsičem. Kot bi bili to edini problemi. Pa niso!
Menim, da pozabljamo prav na nič krive otroke. Ali njihove pravice niso najpomembnejše? Kdo se bo zanje sploh zavzel, če nimajo razumnih staršev ali vsaj enega od njih? Niso lastnina enega ali drugega spola! Ko poslušam in berem zgodbe, v katerih se komu od staršev očita, da je pri predaji otroka zamudil pet, da, točno pet, ali »strašnih« deset minut, se zgrozim. Gre namreč za »zamude« pri predaji drugemu staršu. Vse to pa izpade, kot bi si predajali pakete, in ne otrok.
Kaj, ko bi enkrat ob 8. ali prav 25. marcu, za to je tudi letos še čas, starši namesto skrbi za lastne pravice pomislili, kako živijo njihovi otroci?
Dali so jim življenje, a kakšno? Morda živijo v nasilju, revščini, ki je lahko tudi nematerialna, v zlorabah odnosov, okolju, ki jih »ubija«. Manipulacije z njimi, podkupovanja ali grožnje, če povedo resnico … Vse to so družine, ki razpadajo ali so že.
Naj bodo marčevski prazniki posvečeni tudi tistim, ki jih ženske in matere rodijo, a to ni dovolj. Treba jih je tudi vzgojiti. Knjiga Klic po očetu dr. Martine Žmuc Tomori naj vam odpre nov pogled na zdravo starševstvo.
Morda niste in ne boste več partnerji, ste pa in za vedno boste – starši!
Kakšni?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
