V ZDA se politične razmere približujejo vrelišču. Država je razdeljena in nič kaj drugače ni s tamkajšnjo akademsko sceno. Postala je vse bolj politično aktivistična. To velja celo za najboljše pravne fakultete. Kljub temu pa te po svoji kakovosti ostajajo take, kot so bile že pred desetletji. Najboljše. To pa zato, ker so v primerjavi z evropskimi precej manj dogmatične, učijo na življenjskih (pravnih) primerih in ob upoštevanju celotnega konteksta študente silijo v oblikovanje najboljših argumentov, zakaj je neko pravno stališče prepričljivejše in zato pravilnejše od drugega.
Rekli boste, pa zakaj, hudiča, to piše. Briga nas za Ameriko. To je vendar vedel že pokojni Stavros, ki bi bevando na domači terasi, kot veste, prodal za sto Amerik. No, po navadi se piše z razlogom in tudi tokrat ni nič drugače. Spomin na ameriško pravno fakulteto, sploh v zadnjem času, nenehno obujajo ne le ravnanja, temveč predvsem izjave najvišjih predstavnikov slovenske države.
V pozitivnopravnem, dogmatičnem pravnem sistemu, v katerem se ta prodaja izključno kot sistem pravnih pravil, morda še načel, onkraj katerega za pravo in pravnike prav nič več ne šteje, namreč izjave najvišjih predstavnikov države ne veljajo nič. Za pravo in pravnike, s tem pa tudi sodišča, jih ni.
V ZDA pa so nas naučili drugače. Predsednik vlade, predsednik države, zunanji minister nikdar, kadar se pojavijo v javnosti, ne govorijo v zasebnem svojstvu. Ne, njihova usta so usta institucij, ki jih poosebljajo, so usta države. Njihove izjave, celo najbolj butaste in nemarne, vežejo. Tako v notranji kot zunanji politiki. Z drugimi besedami, s perspektive politika biti najvišji predstavnik države ni in ne more biti hec.
In prav enako velja za sodišča. Če se najvišji predstavniki države vsebinsko izrekajo o temah, o katerih prav zaradi njihovih ravnanj tečejo sodni postopki, to niso prazne marnje cerkvenih tercialk iz nekega Blatnega dola. Nasprotno, so izjave, ki so še kako sodno upoštevne, in tiste, ki jih izjavljajo, pravno zavezujejo. To vedo vsi, ki so kadarkoli študirali v ZDA, potemtakem tudi najmanj dva ustavna sodnika, vključno s predsednikom tega tribunala v Sloveniji.
Zdaj pa k bistvu. Kot je dobro znano, je Ustavno sodišče RS v zadevi U-I-479/22, ki jo je vložil prvopodpisani Peter Gregorič in katere avtor sem sam – in v tej zadevi nisem nepristranski –, mestu in svetu povedalo, da »ker ni mogoče jasno predvideti, kdaj bo ustavno sodišče lahko sprejelo končno odločitev v obravnavani zadevi, kar je njegova ustavna dolžnost«, je treba, upoštevaje načelo delitve oblasti, zagotoviti, da bo poseg v zakonodajalčeve pristojnosti in njegovo voljo čim manjši. Zato je, kot že vemo, začasno zadržanje novega zakona o RTV odpravilo.
Kar je sledilo, je že zgodovina. Kaj pomeni depolitizacija javne RTV, ste lahko vsi, levi in desni, pa še tisti vmes, spremljali na lastne oči. Toda, kar je najpomembneje, v tem času smo lahko tudi povsem jasno izvedeli, kaj je bila zakonodajalčeva resnična volja, ki se jo je Ustavno sodišče pod predsedovanjem dr. Mateja Accetta tako zelo potrudilo spoštovati.
Takole je oktobra 2023, nekaj mesecev po tem, ko jim je Ustavno sodišče prižgalo zeleno luč, povedal – prav tako mestu in svetu – tisti, ki je zakon poslal v Državni zbor, torej predsednik vlade: »In če kdo ve, veste to vi [namreč Tanja Starič, voditeljica Odmevov]. Tudi na RTV smo se zavezali vsi skupaj, da ga bomo očistili janšizma. In jaz vem, da vi natančno veste, kaj to pomeni.«
Na kratko, in povsem plastično torej: namen je bil – kot smo že zapisali v samo pobudo za presojo ustavnosti, pozneje pa je to izrecno javno potrdil tudi sam predsednik vlade, iniciator zakona – politična čistka. Tak namen pa ne more biti ustavno dopusten cilj v nobeni državi in še najmanj v ustavni demokraciji, kar naj bi Slovenija bila. S tem pa je zadeva RTV še lažja kot prej in bi jo Ustavno sodišče zdaj, ko je vse jasno, moralo razrešiti v trenutku.
Kakšna naivnost. Pri nas je vendarle narobe svet. Ustavnemu sodišču se nič ne mudi z reševanjem te zadeve. Nasprotno. Njegov predsednik se priduša, da je zadeva še mlada in da zdaj z njo ni treba več hiteti, ker ni več posega v zakonodajalčevo voljo. Drži. Toda s tem Ustavno sodišče odkrito sodeluje pri politični čistki na javnem mediju, ki je posledično postal nepopravljivo izkrivljen, z njim pa tudi svoboda izražanja v slovenskem javnem prostoru.
Upoštevaje dejstvo, da ustavni sodniki, med njimi pa vsaj dva vrhunsko ameriško pravno izobražena, natančno vedo, kaj je v tem primeru prav in narobe, lahko zaključimo, da gre za eno najbolj žalostnih (da ne zapišem sramotnih) odločitev v zgodovini Ustavnega sodišča RS. Ne glede na to, kakšen bo pravzaprav njen epilog, če ga nam bo kdaj sploh dano dočakati. Strokovna sodba je v tej zadevi v vsakem primeru že spisana. Napisali so si jo štirje ustavni sodniki sami.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
