Spoštovanje sodb sodišč je eden ključnih elementov pravne države v formalnem in sociološkem smislu. V formalnem smislu spoštovanje sodb prispeva k pravni varnosti. V sociološkem smislu pa ustvarja zaupanje v pravo. Ko umanjka eno ali drugo, smo na poti k eroziji vladavine prava. Vse opisano velja še toliko bolj, kadar imamo opravka s spoštovanjem sodb najvišjih sodišč in še posebej Ustavnega sodišča. A kaj, ko živimo v času, ko zavest o tem ni več nekaj samoumevnega, niti med pravniki.
Toda začnimo na začetku. Kaj sploh pomeni ne spoštovati sodbo sodišča? Pojem je širok in ima več obrazov, bolj in manj zavržnih. Če začnemo pri prvih, torej pri tistih najbolj pravno spornih, ne moremo mimo neposredne kršitve pravnomočnih sodb. Tj. kršitve, ki pomeni izrecno, namensko ravnanje v nasprotju s sodbo sodišča, brez poskusa kakršnegakoli opravičila.
Rekli boste, da za nespoštovanje sodbe sodišča ni nikoli opravičila. Vendar to ne drži. Naš sistem je sistem delitve oblasti in tako pri nas kot na tujem v določenih primerih v mejah svojih pristojnosti drugi dve veji oblasti včasih lahko »povozita« odločbo sodišča. To velja zlasti za zakonodajalca, ki svoje nestrinjanje z neko sodbo lahko izrazi s spremembo zakona. Sodišča so namreč na zakon vezana in mu morajo slediti. A le dokler je v skladu z ustavo. Sodišča namreč sodijo po zakonu in ustavi.
Naslednja oblika nespoštovanja sodbe sodišča je preprosto ignoriranje. Naslovnik sodbe, navadno ena od drugih dveh vej oblasti, se vede, kot da sodbe ni. Podobno je ravnanje, ko naslovnik izjavlja, da bo sodbo izpolnil, vendar tega dejansko ne stori. Nadaljnja oblika je izpolnitev sodbe praeter legem. Torej na neki način navidezna izpolnitev, ko naslovnik sodbo izjavno implementira, vendar dejansko v nasprotju z njenim duhom, namenom in ciljem. Potem imamo tu samo delno izpolnitev sodbe in še bi lahko naštevali.
Skratka, načinov nespoštovanja sodb je veliko. Ko gre za javnopravna razmerja, sta zanje odgovorni drugi dve veji oblasti: izvršilna in zakonodajna. Zelo redko, celo v teoriji, pa se zastavi vprašanje odgovornosti sodišč za spoštovanje lastnih sodb. Morda boste rekli, da kaj pa je zdaj to. Da to ni pošteno spreminjanje fokusa. Sodišča sodijo, drugi pa izvršujejo. Še posebej pri nas, kjer ni precedenčnega sistema, sodišča niso formalno vezana na svoje sodbe in tudi odgovornosti za njihovo nespoštovanje ne morejo nositi.
Ne drži. Kot že rečeno, naš ustavni sistem je sistem delitve oblasti. V njem delujejo tri oblasti, med seboj enakovredne in enako odgovorne za izvajanje ustavne demokracije. Svoj delež odgovornosti za spoštovanje sodb torej nosijo tudi sodišča sama. Zlasti pa najvišja sodišča, Vrhovno in posebej Ustavno, ki s svojo sodno prakso dejansko in – pa recite, kar hočete, tudi pravno – ustvarjajo naš pravni red.
Odgovornost sodišč za spoštovanje svojih lastnih sodb je mogoče izraziti z naslednjo formulo. Spoštovanje sodb je v funkciji zaupanja naslovnikov in splošne javnosti v sodišča. Zaupanje v sodišča je odvisno od prepričljivosti njihovih sodb, torej njihove obrazložitve in celotnega ravnanja sodišč v postopku do izdaje sodbe. Bolj ko je ravnanje sodišča neprepričljivo, nižja bo stopnja zaupanja naslovnikov vanj, s tem pa bo tudi spoštovanje sodbe sodišča manj verjetno.
Dokazov za delovanje te formule je nebroj. Za ilustracijo lahko vzamemo najbolj razvpiti primer iz prakse Ustavnega sodišča v znameniti zadevi RTV. V njej, kot veste, sem pristranski, toda ni ga junaka, ki bi delovanje Ustavnega sodišča v tej zadevi lahko označil za pravno prepričljivo. Pa ne le v prvotni zadevi U-I-479/22, v kateri je Ustavno sodišče že sicer pravno kapituliralo in povedalo, da ne more in ne zna odločiti, temveč tudi v zadevi U-I-228/23.
V tej zadevi sporni zakon o RTV izpodbija Državni svet. Kot izhaja iz spisa, je svojo zahtevo za presojo ustavnosti vložil že 6. 12. 2023, vendar se je od 7. 12. 2023 do danes – torej več kot osem mesecev – Ustavno sodišče ni niti dotaknilo. Z njo ni naredilo prav ničesar! Pa čeprav se v zahtevi predlaga absolutno prednostno odločanje v zadevi.
No, zapisano ni povsem resnično. Vendarle je treba povedati, da je Ustavno sodišče tudi v drugi zadevi RTV za sodnika poročevalca postavilo istega sodnika, ki je bil v prvi, vsebinsko domala enaki zadevi zaradi očitnega konflikta interesov izločen. Toda Ustavno sodišče je ravnalo tako šele 9. 5. 2024, pol leta po vložitvi zahteve, in to šele po prijavi na KPK.
Jasno, v potrditev naše teze, da so za spoštovanje svojih sodb odgovorna tudi sodišča sama, in ne le drugi dve veji oblasti, bi lahko navedli še marsikateri dokaz iz sodne prakse slovenskih sodišč. Pa ga ne bomo, ker je zmanjkalo prostora. Se bo pa ta zares pomembna razprava nadaljevala na tokratnih jubilejnih Dnevih slovenskih pravnikov v Portorožu. In to na otvoritveni okrogli mizi z najuglednejšimi razpravljavci, vključno s predsednikom Ustavnega sodišča kot uvodnim govorcem. Če boste tam, boste vse torej lahko izvedeli kar iz prve roke!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
