Od nekdaj je bivanje na tem planetu imelo smisel, če se je napajalo in bilo osmišljeno iz nečesa presežnega. Tistega, kar v nasprotju s tem, kar naj bi bilo dobro za posameznika ali največje število ljudi, postavlja temelje tega, kar je prav. Ta presežni »prav« je v zahodni civilizaciji, katere del je tudi Slovenija, v različnih zgodovinskih obdobjih: od antike, neizbrisljivih sedimentov judovstva in krščanstva ter razsvetljenstva, nosil različna poimenovanja za eno in isto stvar: narava; božji zakoni, pisano z malo; Bog, pisano z veliko; Razum, pisano z veliko – v bistvu vse hkrati. V tej nikdar docela doumljeni presežnosti, ki je univerzalna, večna in neminljiva in brez katere ni, saj ne more biti smisla, je bilo tako že vse zapisano in izrečeno.
»Ne, da sovražim, da ljubim, sem na svetu!«
Tako vemo že iz antike, da so naravni zakoni nad tistimi, ki jih piše človeška oblast. Da ima, na primer, vsakdo, ne glede na to, kako ga vrednoti katerakoli oblast, neodtujljivo pravico do groba, ker je človek. Kot Sofoklej izreče po svoji Antigoni: »to vsi vidijo, vsi vedo, le usta si mašijo«. Bodisi iz strahu, pragmatizma ali pa preračunljivosti.
Karkoli že je, nič ne more zanikati resnice, da smo, kot spet pravi Antigona, na svetu, ne, da sovražimo, temveč da ljubimo. Ali kot reče Jezus, po Mateju, ko ga farizeji preskušajo z vprašanjem: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.« Na teh dveh zapovedih, sekulariziranih in moderniziranih, sprejetih na množico pluralnih načinov, more stati tudi sodobni svet, če naj bo pravičen.
Cilj vsega posvetnega na tem planetu je tako človek, posameznik, njegovo enako in neponovljivo človekovo dostojanstvo, ki nam daje vsem enako pravico samouresničiti se na svoj izbrani način v mejah enakih pravic drugih. Človek je cilj vsega, ni pa ta isti cilj – namreč človek – hkrati tudi merilo vsega. Če in ko se je v zgodovini zgodilo, da je človek, iz krvi in mesa, postal tudi merilo vsega, se je človeštvo, ko mu je tehnologija to dopustila, hitro znašlo v totalitarizmu.
Opredelitev totalitarizma
Totalitarizem je mogoče razložiti na različne načine. Meni najbližja razlaga je tista, ki pove, da je srž totalitarizma v tem, da človeka, kot neponovljivega posameznika, kot individuum, iz cilja vsega stvarstva spremeni v instrument za doseganje oblastvenih interesov, podčrtanih s tem, kar, po Hanni Arendt, terjajo bodisi neustavljive silnice narave bodisi zgodovine.
Iz njih: darvinistične narave ter marksistične zgodovine, sta se napajala fašistično-nacistični ter komunistični režim. Za oba je bilo značilno, da zanju človek ni bil cilj sam na sebi, temveč samo sredstvo za doseganje nekih drugih, posvečenih političnih ciljev, s pomočjo katerih bi osvobajali človeka onkraj nespremenljivih večnih zakonov narave, Boga ali razuma, ter vzpostavili, spet po Hanni Arendt, pravičnost na Zemlji s pozitivnopravnim uokvirjenjem parcialnih političnih hotenj. Ta oblastveni voluntarizem se je izkazal ne samo za neizvedljivega, temveč predvsem za pogubnega, naravnost zločinskega.
Slovenci in totalitarizmi
Če kdo, to dobro vemo prav Slovenci. Majhen narod, stoletja brez svoje države, ki je bil v prvi polovici dvajsetega stoletja skorajda edinstveno v Evropi zapisan uničenju pod udarno pestjo vseh treh totalitarizmov: fašizma, nacizma ter komunizma.
Na evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki ga 23. avgusta vsako leto obeležujejo še v številnih drugih demokratičnih državah po svetu, se spominjamo trpljenja in žrtev vseh teh posameznikov, njihov družin in svojcev. Spominjamo pa se zato, da se ne bi nikdar več ponovilo. Ne gre za nikakršno revizijo ali reinterpretacijo zgodovine; gre za civilizacijski minimum.
Točno tisti, ki se le nekaj sto kilometrov od nas ponovno tepta na ukrajinskih ravnicah pod težo Putinovega nedemokratičnega režima. Prav ruska protipravna agresija na Ukrajino je najboljša potrditev, da seme totalitarizma, ki je najbolj vzklilo, ko sta si nacizem in komunizem 23. avgusta 1939 podala roke, še zdaleč ni bilo izgubljeno. Še posebej hitro lahko vzkali v okoliščinah, kot so današnje, ki jih prežemajo globoka polarizacija, populizem, demagogija, krize vseh vrst in namerno politično ter medijsko izrabljanje nevralgičnih družbenih točk, ki sicer po naravi stvari delijo naše politične skupnosti.
Še bolj kot seme totalitarizma pa so trdožive in obstojne njegove posledice. Teh, še posebej če totalitarizem traja desetletja; če ga predstavljamo kot sredstvo osvoboditve in emancipacije, kot nekaj dobrega vsaj v teoriji, če je že bila izvedba v praksi slaba, pogosto ostanejo na nezavedni ravni, tako da svojo totalitarno poškodovanost slednjič razumemo celo kot nekaj normalnega. Pa čeprav, in to je treba povedati na glas, to ni.
Velika zgodovinska naloga za prihodnost
Slovenci in Slovenija, naši oblastniki ter vsi tisti, ki s svojim javnim delovanjem ustvarjajo javni prostor, imamo za to v zvezi s totalitarizmi in našo lastno trojno totalitarno poškodovanostjo pred seboj še veliko zgodovinsko nalogo, da jo prebrodimo, da jo pozdravimo in postanemo zdrava, s preteklostjo neobremenjena družba.
To, kot je v svoji sicer javno spregledani izjavi, zapisala SAZU, citiram, je »mogoče doseči le s prizadevanjem za resnico o medvojnih in povojnih dogodkih in z njihovim ocenjevanjem na podlagi občeveljavnih etičnih načel ter s pietetnimi in spominskimi dejanji, ki bodo namenjena vsem padlim, pobitim in umorjenim. Kolikor je le mogoče, moramo popraviti krivice, prenehati z medsebojnimi obtoževanji, izključevanji in instrumentaliziranjem zgodovine ter pri vsem tem spoštovati drugače misleče.«
Prav takšno pietetno in spominsko dejanje je dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki bi moral biti za vse demokrate, zares za vsakogar, ki je zavezan minimalnim standardom zahodne civilizacije, nekaj samoumevnega.
Kot priložnost in dolžnost, da kot posamezniki in skupnost izkažemo sočutje in spoštovanje vsem žrtvam vseh totalitarnih režimov in da gremo hkrati vase, da preizprašamo svojo vest ter zatremo padle angele banalnega zla v nas samih. Zato, da se kaj takega, čemur so bili podvrženi ljudje ob začetku dvajsetega stoletja, spet drugi pa trpijo še danes, ne bi nikoli več ponovilo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
