Sklep glede sodišču pridružene mediacije v družinskih sporih, ki sem ga sprejela pred leti, ko sem še zmogla po stopnicah hoditi v stavbe sodišč, se glasi, da kontradiktorno okolje ni primerno za družinske zadeve. Pred kratkim sem se kot pooblaščenka v družinskem sporu z električnim skuterjem udeležila sodne obravnave na enem izmed naših sodišč. Med čakanjem na hodniku pred sodno dvorano sem se spomnila, kako sem pred leti prišla do tega sklepa.
Med čakanjem sem opazovala nemirni in prestrašeni stranki ter odvetnika.
Ozračje je bilo naelektreno in na hodniku se je vnel prepir. Minuto sem potrebovala, da sem ozavestila, da to ni moj boj v upanju, da bosta udeleženca sodnega postopka našla rešitev. V mislih se mi je samodejno začelo porajati, kaj bi rekla, če bi me povabili k pogovoru. Občudovala sem odziv ženinega odvetnika na moža, ko jo je ta prosil, naj upošteva dejstva, ki jih je predložil, in širšo sliko njegove nezmožnosti plačevanja preživnine, ki jo je zahteval ženin odvetnik; ženin odvetnik ga je prekinil, ga zavrnil in glasno dejal, da je zakon na strani njegove stranke in da bo to izkoristil v največji meri, ki jo dovoljuje zakon. Mož je takoj začel kričati na ženo, ki je najprej nemo poslušala, nato pa začela kričati nazaj, seveda pa smo bili vsi na hodniku priča borbenemu spopadu žene in moža. Ta krog se je vrtel, dokler ni iz najbližje sodne dvorane izskočila sodna zapisnikarica in jih prosila, naj se umirijo in vstopijo v sodno dvorano.
Presenečena sem bila, kako žalostna sem bila še dolgo po tem, ko so stranki in odvetnika v tišini zapustili hodnik. Misel na ženo, ujeto med odvetnika in moža; na odvetnika, ki vsak dan hodi v službo in iz razvez dela boj, ne pa dogovor; na moža in njegov agresivni odziv ter očiten strah, da mora prositi odvetnika, ki ni nagnjen k poslušanju, še manj k sočutju. V mislih sem se vedno znova vračala k bistvu tega, kar se zdi tako žalostno: ali je to res najboljši odgovor naše družbe na to, kako spremeniti naše družinske odnose?
Žalovanje je globoko osebna izkušnja, vendar lahko kljub temu prepoznamo nekatere skupne značilnosti, ki spremljajo proces žalovanja večine ljudi. Obstaja šest stopenj žalovanja: šok, dogovarjanje, krivda, jeza, depresija in sprejemanje. Po več letih dela v praksi je ta pogled lahko koristen pri razumevanju, kako se lahko osebna izkušnja žalovanja prepleta s pravnim postopkom razveze.
Ko razmišljamo o razvezi zakonske zveze, običajno najprej ne razmišljamo o tem, kako se lotiti čustvenega doživljanja ali dobrega počutja, temveč se lotimo pravne razveze zakonske zveze. Začnemo s tem, da se zaščitimo, da se soočimo z dejstvi in načinom pravne razveze. Če upoštevamo stopnje žalovanja, ali je res vsakdo pripravljen na dobro razvezo v prvih petih stopnjah žalovanja, na razvezo, ki v odraslo razmerje v prehodu vrne vidik dostojanstva? Hitrost postopka je glavna naloga naših sodišč v družinskih sporih, ni časa, da bi se posvetili temu, da bi ljudem zagotovili znanja, ki so potrebna za oblikovanje dogovorov in sporazumov, ki jim bodo pomagali v procesu žalovanja.
Državni proračun ne financira več v celoti kakovostne mediacije za razvezujoče stranke, ker ni denarja za komediatorje, in sodniki zaradi načela hitrosti postopka nimajo časa, da bi se osredotočili na kaj drugega kot na razvezo, zato se ne smemo čuditi, da je zakonska razveza za večino ljudi še vedno uničujoča izkušnja, tudi leta po tem. Razveza je grda zato, ker se večina od nas obnaša maščevalno. Pravni postopek spodbujamo z vedenjem, ki ga spreminja faza žalovanja. Kot družba zanikamo moč žalosti na naše vedenje in odločanje ter se pretvarjamo, da moč žalosti ni tista, ki je prisotna v postopku razveze.
Kakšna bi bila razveza, če bi se najprej naučili žalovanja, da bi znali prepoznati, kaj se strankam dogaja, in razumeli vzgibe za njihovo vedenje ter uporabili samozavedanje za sprejemanje drugačnih odločitev. Prav to se pogosto dogaja med postopkom mediacije v družinskih sporih, posredno ali izrecno, odvisno od ljudi. Ko se ljudje odločijo za mediacijo, se odločijo za postopek, ki omogoča, da se ljudje zavedajo, da žalujejo, in jim daje priložnost, da to dejstvo dobro preučijo, se z njim spopadejo in borijo – in oblikujejo razvezo, ki odraža večje vrednote osebnosti in življenja ljudi, ki jo preživljajo. Družinski mediator ne presoja in nobeni od strank, ki sodelujejo v družinski mediaciji, ne vsiljuje nobene odločitve. Mediator udeležence spodbuja, da razumejo svoje težave in sprejmejo ukrepe za njihovo sporazumno rešitev. Mediacija je lahko odlična alternativna metoda za reševanje razveze zakonske zveze, ker je bolj sporazumen postopek, ki strankama omogoča, da na mediacijskih srečanjih v miru rešita vsa vprašanja. Mediacija omogoča tudi večjo prožnost, saj stranki pri reševanju zadev sodelujeta in ne delujeta druga proti drugi.
Ko vstopam v sejne sobe za mediacijska srečanja, strankam velikokrat povem svojo izkušnjo izgube glasu, ko že šest let ne morem govoriti. Izguba me uči o potrpežljivosti, vztrajnosti, rasti, razvoju in, kar je najpomembneje, o človeški prilagodljivosti. Tako kot prilagodljivost in sprememba v življenju razvijeta močne korenine, da zaživiš v prihodnosti, mora vsak zakonec trdo delati in zgraditi trdne temelje, da bo zmogel živeti dalje. Kot sem že omenila v zadnji kolumni, kitajski bambus raste pet let. Vsak dan ga je treba zalivati in gnojiti v zemlji, kamor je bil posajen. Iz zemlje pokuka šele čez pet let. Po petih letih, ko se prebije skozi zemljo, v petih tednih zraste v višino 30 metrov.
Nekateri ljudje nimajo potrpljenja, da bi počakali, da drevo zraste, a mnogi ga imajo. Tako je tudi z rastjo sodelovalne prakse razvezanih zakoncev po razvezi v dobro skupnih otrok. Za vzpostavitev sodelovanja je potreben čas. Z omenjenim sodelovanjem se je treba ukvarjati vsak dan: izpopolnjevati veščine z usposabljanjem, spremeniti pristop k dialogu, dovoliti si pomagati od strokovnjakov, da si lažje predstavljamo obstoječe možnosti.
Mnogi ljudje že več let zalivajo in gnojijo svoja semena za sodelovanje; morda brez vidnih rezultatov. Potem pa se nenadoma pokažejo znaki rasti njihovih sodelovalnih veščin in življenje zacveti. Za vzpostavitev življenja po razvezi je potreben čas. Kot rast bambusa prva leta in kot izguba glasu se stranke v začetni fazi žalovanja počutijo popolnoma neorganizirano, kar se zazna na mediacijskih srečanjih. Z doseganjem vsakodnevnih majhnih ciljev na novi poti, bo »drevo življenja« zraslo. To ni dirka.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
