Slovensko ustavno sodišče se je v razvpiti zadevi RTV U-I-479/22, katere vrednostna ocena ni predmet tokratne kolumne, neposredno naslonilo na sodno prakso nemškega zveznega ustavnega sodišča. To sodišče je bilo tudi v preteklosti pogosta referenčna točka slovenske ustavnosodne presoje. S tem ni nič narobe, saj gre za najvplivnejše evropsko ustavno sodišče, katerega sodna presoja pogosto vpliva tudi na sorodna sodišča drugih držav. Pri tem pa je pomembno, da pri rabi primerjalnopravnega argumenta, za kar pri izposojanju iz tujih jurisdikcij gre, ustavno sodišče ravna argumentativno prepričljivo in da ne zoba samo tistih češenj, ki mu z vidika želenega rezultata v nekem konkretnem primeru pač pridejo prav.
S tega vidika želim, čeprav v teh razgretih poletnih dneh to ni najbolj oportuno, opozoriti na nedaven sklep nemškega ustavnega sodišča v zadevi t. i. ogrevalnega zakona (Heizungsgesetz Beschluss). V tej zadevi je nemški Bundestag na predlog vladajoče koalicije sklenil, da bo drugo in tretje branje zakona, ki naj bi v relativno kratkem času sledilo poglobljenemu prvemu branju, opravil na isti seji parlamenta.
Zoper to odločitev je predlog za začasno zadržanje v okviru t. i. spora o pristojnosti organov (Organstreit) sprožil opozicijski poslanec, ki je trdil, da mu hitenje z zakonodajnim postopkom krši sicer v ustavi zgolj implicitno vsebovano pravico do enakopravnega sodelovanja v zakonodajnem postopku. Ustavno sodišče je njegov predlog sprejelo v obravnavo in mu tudi ugodilo.
Poudarilo je, da začasno zadržanje res posega v procesno avtonomijo parlamentarne, torej koalicijske večine, glede katere ima parlament široko polje proste presoje, vendar je bil v tem primeru poseg ustavno dopusten. Glede na razpoložljivo poslovniško časovnico parlament zakon še vedno lahko sprejme do konca tega leta. V nasprotnem primeru, če začasnemu zadržanju ne bi bilo ugodeno, pa bi bil zakon seveda sprejet ob nedotaknjeni parlamentarni avtonomiji, a od konkretne ustavne pravice poslanca ne bi v razmerju do zadevnega zakona ostalo več nič. Zato je ustavno sodišče tehtnico začasno nagnilo v njegov prid.
Nemško ustavno sodišče je torej ravnalo točno nasprotno od slovenskega ustavnega sodišča v zadevi RTV, ko je to zaradi lastne nezmožnosti pravočasno po vsebini odločiti o vloženi pobudi pobudnike dejansko in pravno pustilo brez vsakršnega učinkovitega sodnega varstva, zato da je zaščitilo pravice parlamentarne večine.
To je prva lekcija, ki bi se je moralo od Nemcev naučiti slovensko ustavno sodišče. Ostaja pa še ena, nemara še pomembnejša. Ta pa sestoji iz tega, da morajo ustavna sodišča paziti ne samo na zlorabo, temveč tudi na pretirano in ustavno nedopustno rabo nujnega zakonodajnega postopka. Kot smo videli v predstavljenem primeru, bo nemško ustavno sodišče ravnanje Bundestaga pri sprejemanju zakona o ogrevanju vzelo pod natančen drobnogled.
To bi moralo že zdavnaj storiti tudi slovensko ustavno sodišče, pa se je, nasprotno, že v zadevi U-I-128/93 postavilo na načelno stališče, da je sicer pristojno tudi za odločanje o ustavnosti postopkovnih vidikov sprejemanja zakonov, a samo glede na pravila, določena z ustavo, ne pa z vidika skladnosti s poslovniškimi določbami, ki urejajo zakonodajni postopek.
To stališče ne uživa več strokovne podpore, če jo je sploh kdaj. V Komentarju Ustave Republike Slovenije tako lahko na strani 133 izpod peresa Albina Igličarja preberemo, da je z vidika načel pravne države iz 2. člena ustave »formalna plat zakona enako pomembna kot njegova materialna vsebina, saj mora zakon biti v skladu z ustavo tako po materialni kot po formalni plati. […] Potemtakem je važno, če je zakonodajni organ pri sprejemanju nekega zakona upošteval določbe o postopku, in to tudi tiste, ki jih vsebuje poslovnik. Z naraščanjem demokratičnosti družbe in njenim pluralizmom pomen postopkov celo narašča. Zato morajo biti postopkovne kršitve pri sprejemanju pravnega akta utemeljen razlog za izpodbijanje njegove veljavnosti.«
Temu zaključku brez dvoma pritrjuje tudi predstavljeni sklep nemškega ustavnega sodišča. Pa tudi, metodološko sicer šibko, letošnje poročilo Evropske komisije o vladavini prava. To na strani 26 ugotavlja: »Delež zakonov, ki jih je Državni zbor sprejel po nujnem postopku, se je povečal na najvišjo raven v zadnjih letih. Leta 2022 se je delež zakonov, sprejetih po nujnem postopku, povečal na 35 %, kar je najvišja raven v zadnjih letih (17 % leta 2021, 32 % leta 2020, 18 % leta 2019 in 20 % leta 2018). Kar zadeva javna posvetovanja Vlade o predlogih zakonov, večinoma trajajo manj od priporočenega 30-dnevnega obdobja.«
Vsa ta dejstva in številke torej pričajo o tem, da od demokratičnega parlamentarnega postopka v Sloveniji ostaja zelo malo. Parlament se je spremenil v glasovalni stroj koalicije, ki lahko ob vse bolj neusposobljenih poslancih, kar je posledica implozije političnega prostora pod težo politike novih obrazov, čez zakonodajni postopek pripelje očitno karkoli, hipno, brez kakršnihkoli resnih, poglobljenih, političnih in strokovnih razprav. Dokaz za to so številni zakoni, ne samo tisti najbolj razvpiti o RTV in davčni nereformi.
Sledeč dobri praksi nemškega ustavnega sodišča, ima slovensko ustavno sodišče zato odlično priložnost, pa tudi odgovornost, da temu naredi konec. Si bo upalo ugrizniti tudi v to primerjalnopravno jabolko, ki je gotovo bolj kislo od češenj, pozobanih v prid vladajoče koalicije?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
