Težko je najti koga, ki še nikoli ni slišal za alkoholnega »mačka«, bržkone povzročenega tudi spričo prekomernega pitja piva prejšnji večer. Marsikdo med nami je ta fenomen že podoživel na lastni koži, v analih justice pa se najde kak »junak«, ki je zaradi tega nezaželenega jutranjega pojava kako pivovarno celo tožil.1 A vse do nedavna še nikoli nisem slišal za primer, da bi kdo bil tožen zaradi mačka – v pivu. A ker je življenje vse tisto, kar se živemu človeku pripeti, medtem ko ta snuje druge, bolj smele načrte, velja ta maksima tudi za pravo, tožbe, pravde in pravnike. Če parafraziram sedaj skorajda že mitskega dr. Iana Malcolma, življenje zatorej vedno najde svojo pot, pa čeprav to včasih zaide (tudi) v tvoj polič piva.
To je zgodba o naključno mimoidočem mačku, sedemdesetih hektolitrih piva ter enem zelo zaskrbljenem nürnberškem pivovarju. Te tri sicer ključne sestavine kazenske pravde so pred skorajda točno stoenaintridesetimi leti poskrbele za precejšnji zaplet v pravosodju takratnega Nemškega cesarstva. Situacija sama po sebi je sicer tragična (za mačka), vzeta kot celota pa nikakor ni čisto brez sicer dokaj morbidnih odtenkov humorja. Gre namreč za zgodbo o nesrečnem mačku, ki je okoli leta 1892 med varjenjem piva v eni izmed dokaj številnih nürnberških pivovarn svoj bridki konec storil, saj je bržkone omamljen od preštevilnih plinov, ki se pri tem procesu sproščajo, med svojim običajnim višinskim mimohodom zdrsnil v enega varilnih kotlov, nato pa so njegovi posmrtni ostanki praktično v celoti izginili med siceršnje pivske primesi med postopkom fermentacije. Vsaj tako se je takrat (za)pisalo izvedencu v mnenju, h katerega izsledkom se bomo v nadaljevanju še večkrat vrnili.
Kako je prišlo do tega, da se je tovrsten potek dogajanja v vsej svoji barvitosti življenjskih odtenkov dejansko razkril javnosti, kaj šele pristojnemu državnemu tožilcu, je pri tem vprašanje, ki je za sedaj še vedno pridržano arhivom obeh pristojnih nürnberških sodišč, ki sta o tej zadevi odločali na prvi in nato še pritožbeni stopnji, ter obakrat obtoženega pivovarja oprostili. Dejstvo pa je, da se je ta kazenski primer nato zavihtel vse do najvišjega sodišča Nemčije tedanjega časa, t. i. Reichsgerichta (RG),2 a še to šele na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je zoper oprostilno sodbo, podano v pritožbi, vložilo državno tožilstvo.
Da je celotno dogajanje postavljeno v bavarski Nürnberg, daje celotni zadevi (še) več dodatnih razsežnosti. Najprej velja poudariti, da je bil eden od bistvenih (pravnih) pogojev, da se je takrat še kraljevska Bavarska leta 1871 priključila tedaj pravkar ustanovljenemu Nemškemu cesarstvu, tudi dejstvo, da se je s tem v nemški notranji pravni red integrirala tudi še dandanes vsaj v marketinških krogih nepozabljena Postava o čistosti piva (t. i. Reinheitsgebot), izvorno iz leta 1516, ki je bila neposreden del prava vse do leta 1987.3
In ne pozabimo, nürnberški veljaki so si v svoj mestni statut že precej zgodaj zapisali tudi paragraf, po katerem je pod ceno bridkih sankcij moral vsak meščan poskrbeti, da je imel ob vsakem času in vremenu za vsakega družinskega člana (vključno z otroci) na zalogi vsaj točno določeno minimalno količino piva. Te s pregovorno nemško preciznostjo odmerjene pivske količine so se nato po mestni šegi in navadi praviloma shranjevale v eno od številnih kavern, ki se še dandanes prepletajo v podzemlju precej obsežnega griča na zahodnem delu nürnberškega starega mestnega jedra.
In kakšni razlogi so narekovali takšno vsaj na videz precej nenavadno pravno ureditev? V časih tifusa, legarja in kolere so nürnberški meščani namreč dosti bolj zaupali fermentirani kapljici lokalnega piva kot pa stoječi vodi iz več kot štiridesetih mestnih vodnjakov. In to niti ne brez razloga, kajti v srednjem veku in še pozneje so tako v mirnih kot v vojnih časih prav prebavne bolezni povzročile največji delež smrti med ljudstvom, ki ni imelo dostopa do čiste pitne vode. Tako niti ne preseneča, da je moral biti določen del tako shranjenega piva zlasti v času številnih obleganj v srednjem veku odmerjen celo za hidracijske potrebe tamkajšnje živine, zlasti seveda potešitvi žeje v tistih časih neobhodnih konjev.
Ni kaj, pivo v Nürnbergu že od samih začetkov ni bilo toliko namenjeno kulturnemu pitju, marveč je bilo predvsem stvar žeje. Morda je tudi v tem dejstvu mogoče najti razloge za to, da sta v že omenjeni »mačji« zadevi obe nürnberški sodišči na prvi in na pritožbeni stopnji sprva odločili tako, kot sta. Če ti je pri določeni tekočini primarni fokus, da si z njo tešiš perečo žejo, ti je za njen okus, vsaj sprva, morda res bore malo mar (sploh če imaš za kaj takega še dokaj trdno podporo v pripadajočem izvedeniškem mnenju).
A še preden do konca užalim vse nürnberške lokalpatriote (in da ne bo pomote, moderna piva iz tega prelepega mesteca, vrednega obiska, so seveda vsa po vrsti odlična – tudi po okusu), velja poudariti, da pri obravnavani kazenski zadevi, o kateri je RG odločalo v pozni zimi leta 1893, le ni bilo vse tako črno-belo, kot si morda lahko predstavljamo sedaj, z več kot stoletne distance. Sodniki so namreč imeli pred seboj neizpodbitno izvedeniško mnenje, iz katerega je jasno izhajalo, da so izsledki kemijske analize vzorca z mačjim »preostankom« prepredenih sedemdesetih hektolitrov, opravljene v skladu z najvišjimi standardi takratnega časa, pokazali, da je to pivo »po medicinski in kemijski plati« docela enakovredno vzorcu piva brez vsakršne mačje »primesi«. Povedano drugače, oba vzorca piva sta bila po svoji kemični sestavi glede na mnenje praktično identična, zato tudi za »mačje« pivo ni bilo mogoče trditi, da je kakorkoli pokvarjeno.4 Kar pa je bilo seveda izredno problematično, saj se je takratna področna kazenska inkriminacija glasila na zavestno prodajo pokvarjenega živila. A če živila, ki se razpečuje, ni mogoče šteti za dejansko pokvarjeno, tega kaznivega dejanja pivovarju tudi ni mogoče pripisati, saj manjka eden ključnih zakonskih znakov.
RG je pričujočo dilemo razmeroma salomonsko rešilo tako, da je preprosto (in morda celo malenkost samovoljno, kdo bi to sedaj natančno vedel) razširilo definicijo izraza pokvarjeno, ko gre za živila. In tako izraz pokvarjeno5 od tistihmal, kadar se nanaša na živilo, v nemškem kaznovalnem pravu vključuje ne samo že v tistem času uveljavljeno odkazovanje na gnitje, razpad, razkroj oziroma kakršnokoli drugo pojavno obliko praviloma ireverzibilne kemično-biološke destrukcije njegovega prvinskega stanja (predvsem kar se tiče) užitnosti. Ne, vse od leta 1893 se za pokvarjeno šteje tudi prisotnost tistih neželenih primesi v kakšnem živilu, ki bi njegovi ciljni publiki (tj. v tem primeru pri pivcih piva) utegnila povzročiti stud in zavračanje njihovega zaužitja, če bi za te primesi seveda vedela. In to navkljub dejstvu, da je bilo tovrstno pivo kot živilo s stališča medicine in tudi po kemični sestavi približno tako oporečno, kot je sicer bilo v takratnem času povprečno pivo brez tovrstnih primesi. Kar je po drugi strani prav tako dokaj zastrašujoč podatek.
A ker se uživanje piva, v katerem se je med postopkom varjenja popolnoma raztopila kar celotna domesticirana mačka, po mnenju RG že na splošno najmanj z vidika morale šteje za dokaj odvratno početje, tj. vprašanje res slabega okusa, bi moral prizadeti nürnberški pivovar, če se ne bi želel inkriminirati, teh spornih sedemdeset hektolitrov bodisi zliti proč bodisi svoje stranke vnaprej obvestiti, da pijejo pivo z »dodatkom«. Ker pa ta nesrečnež ne enega ne drugega potem ni storil, mu je v ponovljenem kazenskem postopku, ki ga je odredilo RG, grozila kazen zapora do šestih mesecev ali kazen monetarnega prikrajšanja v višini takratnih 1500 (zlatih) mark (sedaj okoli 32.400 EUR).
A kako se je v ponovljenem postopku dejansko odrezal nesrečni pivovar, mi nato žal ni uspelo razbrati. Sem pa vseeno prepričan, da si je nemška pivovarska srenja to epizodo z nesrečnim mačkom, sploh seveda v domačem Nürnbergu, spet s svojo pregovorno natančnostjo vzela dokaj k srcu in da od tistih časov zlasti tam varijo zgolj še docela odlično pivo, ki je tako ali drugače – res dobrega okusa. In to ne glede na to, ali si žejen ali pač malo manj …
***
In končno še ena kratka notica, tokrat iz liberalnega dnevnika Slovenski narod, ki je bila objavljena pred natanko stotimi leti,6 pri čemer morebitne komentarje prepuščam kar bralcem samim:
»Pobijanje draginje. Kljub rapidnemu porastu dinarja je opažati nenavadno povišanje cen življenjskim potrebščinam in draginja od dne do dne bolj narašča. Ministrstvo za socijalno politiko se je obrnilo na ministrstvo pravde in notranjih del, da oba ministra izdasta nove prohibitivne odredbe za pobijanje draginje in da pozoveta vse kompetentne politične in druge faktorje, da točno izvršujejo predpise zakona o pobijanju draginje. Sodišča morajo čimprej rešiti vse tekoče zadeve in slučaje kazenskih ovadb zaradi navijanja cen. […] Med drugim je minister za socijalno politiko […] včeraj novinarjem izjavil, da se v Sloveniji najočitnejše in najrigoroznejše izvaja zakon o pobijanju draginje. Od vseh vladi [Kraljevine SHS] javljenih obsodb namreč na Slovenijo odpade kar 66 odstotkov.«
Opombe:
1 Za opis vsaj enega tovrstnih primerov glej Skubic Z.: »Maček (seveda) ne more biti temelj odškodninske odgovornosti pivovarja«, Pravna praksa, št. 4, 2024, str. 26–27.
2 RG, sodba št. 4024/92 (30. 1. 1893). Glej Entscheidungen des Reichsgerichts in Strafsachen, Vol. 23 (RGSt 23), Leipzig, Veit&Comp, 1893, str. 409–414.
3 Ena od okoliščin pristopa Bavarske k združeni Nemčiji je bila tudi renta v višini takratnih 300.000 zlatih mark (danes ob upoštevanju, da je bila takrat 1 marka vredna 0,358422939 g zlata, je to 6.495.000 EUR), ki je je bil na letni ravni deležen takratni (pravljični) bavarski kralj Ludvig II., katere pretežni del, če ne celo celota je bila namenjena poplačilu enormnih dolgov, ki so nastali ob gradnji še danes občudovanega gradu Neuschwanstein.
4 Pristojni izvedenec pa se seveda, morda celo nekako preračunljivo, do vprašanja morebitne identičnosti okusa obeh pivskih vzorcev niti ni opredeljeval, saj ga pristojni sodnik, ki je odredil mnenje, o tem, za odločitev morda celo ključnem vprašanju, bržkone ni niti ni povprašal.
5 Orig. nem. verdorben.
6 Vir: <dlib.si>.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
